Zakaj ima Slovenija Kučana, ne pa Havla?

Razkritje sobe za prisluškovanje v postojnskem hotelu Jama in razkritje tednika Demokracija o udbovskem bunkerju pri Škofljici, ki ga je v svojih dokumentih natančno popisala ameriška CIA, kaže na to, da po četrt stoletja samostojne Slovenije še zdaleč nismo opravili z našo (pol)preteklostjo.

Resda smo v teh desetletjih doživeli že toliko, da presenečenj ne bi smelo več biti, toda ob vsakem odkritju se človek nehote vpraša: ali (in kako) je to sploh mogoče?

S Slovenijo so dolga desetletja upravljali udbovci
Seveda je mogoče. Slovenija še danes čuti posledice komunizma in delovanja Udbe, in to bo še kar trajalo. Kdo so bili najpomembnejši slovenski politični voditelji v preteklosti? Maček, Dolanc in Zemljarič, vsi so bili na čelu Službe državne varnosti oziroma Udbe, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razglasilo za zločinsko in kriminalno organizacijo. Kaj so bili potemtakem tisti, ki so sodelovali z Udbo oziroma tisti, ki so jo vodili? Angeli ali zločinci? Udbo je usmerjala partija, na čelu slovenske partije je bil Kučan. In posledica dolgoletnega nasilja partije in Udbe nad slovenskim ljudstvom je tudi ta, da v samostojni Sloveniji za prvega predsednika nismo dobili slovenskega Havla, torej demokrata, kulturnika ali intelektualca, ampak komunista Milana Kučana.

Fenomen potlačenih primanjkljajev
Psihoanalitiki se ne lotevajo lika Milana Kučana, gotovo pa bi tudi pri njem našli fenomen potlačenih primanjkljajev, ki jih tovrstne osebe nadoknadijo z avtokratskim vladanjem, kar se je v času vodenja partije seveda dogajalo, ali pa z intrigami in vladanjem iz ozadja. Ta Kučanov potlačeni primanjkljaj je seveda veliko bolj nevaren kot narcisoidnost, ki jo skorajda na meji ekshibicionizma uprizarja predsednik države Borut Pahor. Ali cezarizem Mira Cerarja, ki je prišel na oblast s prevaro na volitvah in z demagogijo o morali in vrednotah, kmalu za tem pa se je začel obnašati povsem despotsko, skorajda cezarjansko. Cerar, ki le nadaljuje ta absolutistični pohlep, ki so ga uhodili že njegovi ideološki in politični predhodniki, je seveda trenutna škoda za to državo, najkasneje čez leto dni pa bo Miro Cerar itak že zgodovina.

Reformirani komunisti živijo dogmatičnost in netoleranco s polnimi pljuči
Ta komunistični diskurz se v Sloveniji še kar nadaljuje oziroma se obnavlja v reformirani obliki. Levičarska propaganda uspešno manipulira in tisto, kar je za normalne ljudi domoljubje ali nacionalna zavest, dominantni mediji in leva politika razglašajo za nacionalizem; tisto, kar je za običajne Slovence varnost države, skrb za normalnost slovenske vojske ali ideja o nacionalni gardi, levičarska propaganda označuje za militarizem. Skrb in opozorila pred terorizmom islamskih skrajnežev in pomisleki okrog množičnih migracij in priseljevanja v Slovenijo pa označujejo za ksenofobnost in nestrpnost.

Marksizma kot ideološke osnove slovenske leve medijske in politične elite sicer uradno ni več, vendar je marksizem pustil svoje sledi v reformiranih komunistih, ki so našli svoj dom v različnih levih strankah in civilnih združenjih, njihov vrednostni sistem pa temelji na dogmatičnosti in izraziti netolerantnosti. Ravno to dogmatičnosti in netolerantnost, ki jo sami živijo s polnimi pljuči, reformirani komunisti skupaj z njihovimi podložniki v dominantnih medijih očitajo drugim. Njihov nov razredni sovražnik so tisti, ki imajo radi Slovenijo, ki prisegajo na domoljubje, slovenstvo, slovensko zastavo in grb. Vse tisto, kar se tej slovenski multikulti godlji zdi predpotopno in predmoderno.

Človek mora biti resnično dvojno slep, da ne vidi, kam pelje ta voz.

Miro Petek