Če Marakeško pogodbo ali kakor se uradno imenuje Global Compact for Safe, Orderly and Regular Migrations beremo izolirano in samo za sebe brez poznavanja predhodnega teksta in brez poznavanja miselnih in ideoloških konceptov pobudnikov zanjo in glavnih tvorcev teksta lahko ugotovimo dvoje, da sta tekst in naslov med seboj neusklajena in da tekst sam na sebi ne določa nič obvezujočega. Če pogledamo najprej naslov, potem se moramo vprašati, kdo potrebuje redne migracije. Evropa in Združene države za gotovo ne. Podpis pogodbe o njih torej jasno ni v njunem interesu. Tekst sam ni praktično za nikogar zavezujoč, saj ohranja polno suverenost nacionalnih držav tudi v vprašanju migracij. Postavlja se torej vprašanje, kakšne probleme razrešuje in čemu ta tekst služi. Moj odgovor bi bil, da trenutno ničemur. To pa zastavlja novo vprašanje, zakaj podpisovati pogodbo, ki nič ne razrešuje in nikomur ne služi.
Prepričan sem, da Marakeške pogodbe njeni predlagatelji ne vidijo kot akt, ki končno in dokončno razrešuje vprašanje migracij. Zato mislim, da je vidijo kot vmesni, drugi korak nekega procesa, ki se je začel z The New York Declaration for Refugees and Migrants. Tako bi jo morali razumeti tudi odgovorni v Evropi in Združenih državah. Očitno pa se predstavniki evropskih držav, ki mislijo pogodbo podpisati, tega ne zavedajo in ne vidijo kam jih predstavniki držav, ki so izvor migracij vodijo. Da bi to spoznali pa morali poznati politično vzdušje v izvornih državah migracij in se zavedati, da imajo te v OZN večino. Zavedati bi se morali, da je za Evropo bolje, da se trend migrantskih pogodb prekine danes kot jutri.
Politično vzdušje v izvornih državah migracij Indiji, Bližnjem vzhodu, nad in podsaharski Afriki sem začel spoznavati med mojim študijem v Združenih državah. Kot Fulbrightov štipendist sem šel na uvodni Orientacijski tečaj, ki se je zaključil s preizkusom angleščine. Moj odličen rezultat in nekateri bistveno slabši rezultat kolegov predvsem iz jugovzhodne Azije, ki so bili celo asistenti in docenti anglistike na njihovih univerzah je zbudil pri slednjih začudenje in celo revolt. Jezikovnemu testu so očitali, da je kulturno neuravnotežen in zato do njih diskriminatoren. Temu je sledila več dni trajajoča debata razprava o enakopravnosti in neenakopravnosti. Do nekega za vse zadovoljivega sklepa nismo prišli, je pa v meni vzbudila zanimanje za stališča pretežnega dela Sveta do Evrope in Združenih držav. Tudi po prihodu na izbrano univerzo sem to debato nadaljeval, tam pretežno z mojimi indijskimi kolegi. Ker so mnogi moji takratni kolegi prevzeli vidne profesure v svojih državah, sem tudi kasneje stike z njimi vzdrževal z velikim veseljem. Če povzamem njihova stališča, ki so relevantna na Marakeško pogodbo je potrebno omeniti dvoje: z dekolonizacijo še nismo postali enakopravni in ko ste vi, namreč Evropejci, imeli demografsko eksplozijo ste poselili tri kontinente, sedaj pa nas nikamor ne pustite. Torej če hočejo postati enakovredni in enakopravnim Evropejcem, kar je njihov legitimen interes, morajo doseči svobodne, nenadzorovane in neomejene migracije po celem svetu od koder koli in kamor koli.
Marakeška pogodba je korak k neomejenim migracijam
Če poznamo to politično razpoloženje se Marakeška deklaracija razume popolnoma drugače, kot samo na osnovi pravniškega tolmačenja člen za členom. Zelo nazorno in prepričljivo postane, da je Marakeška pogodba samo korak k končnemu cilju, to je neomejenim migracijam, ki naj bi po teh zamislih postale osnovna človekova pravica. Tudi predlagatelji se zavedajo, da njihovega končnega cilja ne morejo doseči v enem koraku in so tako zadovoljni s postopnim približevanjem. Pri tem se zanašajo, da imajo v OZN absolutno večino. Mojo zgornjo dedukcijo, sem prepričan, potrjuje na videz čudna koincidenca dogodkov podpisovanje Marakeške pogodbe, marš migrantov na Združene države in njihovo zbiranje v Veliki Kladuši.
Vsak mednarodno vsaj malo razgledan politik bi moral razumeti, da marakeška pogodba ne pomeni je pa korak proti svobodnim migracijam, prti migracijam kot človekovi pravici. Ker svobodne migracije niso v interesu ne Evrope ne Slovenije, bi pričakoval, da jih bodo vsi vladni funkcionarji želeli preprečiti sedaj in v bodoče, saj so ob prevzemu funkcije prisegli, da bodo delovali v interesu Slovenije. Pričakujem torej, da bodo ostali svoji prisegi zvesti in Marakeške deklaracije ne bodo podpisali. Upam, da se ne motim.
Andrej Umek