Zakaj se smeje župan Zoran Janković?

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebi arhiv).

Ta teden je minil v neki čudni vzhičenosti vlade, ker je neuko ljudstvo potrdilo vladni projekt za gradnjo 27 km drugega tira, po katerem naj bi vozili tovorni vlaki in bi na takšen način razbremenili ceste in v vsesplošnem zgražanju nad tem, da je sodišče odredilo uničenje obremenjujočih dokazov zoper nedotakljivega župana Zorana Jankovića, ker naj bi državna tožilka zamudila rok za vložitev zahteve za uvedbo preiskave. Na videz nepovezana dogodka sta seveda izjemno povezana. Druži ju najmočnejša vez, to je zločin, ki so ga zagrešili že predniki sedanjega vodstva, ki obvladuje tako »civilno« družbo kot tudi vse psevdo demokratične organe.

O referendumu in o drugem tiru ne mislim več kaj dosti razmišljati. Poznam vrsto ljudi, ki so stali pred upravnimi enotami, žrtvovali svoj prosti čas in nagovarjali mimoidoče, bili pa deležni vrste zmerljivk. Sama pa sem na volišču doživela, da je volivec, ki je jasno in glasno povedal, da je ZA NAPREDEK tudi v imenu svoje žene, ki mu je izročila osebno izkaznico in vabilo, ter zahteval, da obkroži ZA tudi namesto nje. Ker mu seveda tega nismo dovolili, smo bili v njegovih očeh popolni reakcionarji, ki smo sedeli tam na stolih izključno zato, da onemogočamo napredek v naši domovini. Kot so dejali včasih Roma locuta, causa finita, ali Rim je spregovoril, zgodba je zaključena. Koliko je k neuspehu referendumske pobude pripomogla nacionalna televizija in amaterska nerodnost pobudnikov, bo verjetno povedala kakšna diplomska naloga na FDV. Sama sem videla samo izsek oddaje, kjer je več kot očitno motena oseba s svojim nastopom osmešila pobudnike referenduma. Kdo ga je povabil, si lahko mislim, enako tudi, s kakšnim namenom. Zelo dobra poteza institucije, ki, kot bodoči “drugi tir”, živi življenje vampirja, ki sesa denar od navadnih smrtnikov.

Kot rečeno, je druga tema tega tedna bistveno bolj zanimiva. Gre za potrditev Višjega sodišča RS odločitve sodnice na prvi stopnji, ki je odredila uničenje obremenjujočih prisluhov županu Jankoviću. S tem, ko je v javnost prišel prepis omenjenih prisluhov, je v mojih očeh, upam pa si trditi, da v očeh večine, Janković postal tisto v politiki, čemur rečejo “dead meat”. Med definicijami pojma »dead meat«, »mrtvo meso«, najdemo v urbanem slovarju tudi naslednje: “Dead Meat is to have sexual intercourse with a girl, who is passed out from drinking too much.” Torej, “dead meat” pomeni, da ima oseba spolni odnos z dekletom, ki je zaradi opitosti brez zavesti, torej brez lastne želje do spolnosti. Kako primerno!!! Poleg seveda vsem znanega pomena, da je oseba “mrtva” družbeno, politično ipd. In kaj se zgodi v naši domovini? Ne samo, da Janković ni skesano odstopil, povedal, da njegovo ravnanje ni bilo etično, da je neupravičeno izkoristil svoj položaj in v zameno za spolne storitve za naš denar zagotovil službo mamici, ki je potrebovala pogodbo za nedoločen čas, da je dobila kredit v banki. Ne, še v istem tednu je poteptal demokracijo in Ustavo RS v mestnem svetu in se tudi de iure poklonil islamski kulturi s poimenovanjem Džamijske ulice. Islam, znan po zaničevanju in nepriznavanju človekovih pravic ženskam, je več kot pisan na kožo županu Jankoviću.

Generacije si ga bodo zapomnile po ustvarjanju dolgov
Kaj tukaj vidimo? Imamo žensko, žrtev bančnih uradnikov, ki od nje zahtevajo garancijo v obliki pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, četudi bi s hipoteko na stanovanju pokrili celotno terjatev. Hkrati pa so iste banke samo na podlagi telefonskih klicev, ne da bi preverjale boniteto, odobravale kredite Jankoviću, Kordežu in ostalim podobnim. Ta ženska, mlada mamica, se je znašla v stiski, ker se je odločila za razvezo navkljub ekonomski odvisnosti in je želela kupiti stanovanje, ker ji očitno najemniško z neprofitno najemnino ne bi pripadlo. Vidimo torej stisko, ki jo je reševala na način, katerega se večina sicer ne bi poslužila, hkrati pa nekoga z razvlečenim nasmeškom na obrazu, ki (tokrat tisti pregovor s tujim k….cem in koprivami res ne pride v poštev) si plača spolne užitke z našim denarjem. Kajti, ne nazadnje so Lekarne Ljubljana javno podjetje in nepotrebna zaposlitev, ki verjetno ni edina in ne samo v tem podjetju, bremeni Ljubljančanke in Ljubljančane. Se še spomnite Clintona, ki je v TV-izjavi svoje opravičilo naslovil na Američane in priznal, da njegovi odnosi z Monico niso bili primerni, nasprotno, to, kar se je zgodilo, je bilo narobe? Ste mogoče kaj takšnega pričakovali od župana Ljubljane, ki niza zavržene ovadbe, zastarane postopke, oprostilne sodbe kot bisere na svojo župansko verigo? Seveda niste, danes za Ljubljančane župan ni več nobena uganka. Vsakomur, ki od župana mesta pričakuje več kot zapiranje ulic, postavitev parkomatov in tisočih stebričkov, mu je jasno, da si ga bodo generacije zapomnile po ustvarjanju dolgov, ki jih bodo plačevale, po onesnaženem zraku in dihalnih obolenjih, po uničenju kulturne dediščine, po arhitekturnih sramotah ipd.

Ta teden pa si ga bomo zapomnili, če ne mi, pa naši zanamci, tudi po tem, da smo izgubili slovenstvo, tisto, kar nam je sploh še ostalo, kar smo opevali po zmagi v košarki, pa nam je že nagovor župana na Kongresnem trgu spodnesel tla pod nogami. Niti nekaj razumljivih stavkov v slovenščini si nismo zaslužili!!! Nato pa je še njegov mestni svet poteptal voljo prebivalcev četrtnih skupnosti Šiška, Bežigrad, Civilne iniciative Livarska ulica, Ljubljančanov na sploh in izglasoval Džamijsko ulico.  V posmeh Slovencem in slovenskemu jeziku!

Leta 1882 so Slovenci prvič dobili večino v ljubljanskem mestnem svetu, župansko verigo pa podelili županu Petru Grasseliju. Prvič je zaplapolala slovenska zastava in bila ustanovljena Mestna hranilnica ljubljanska, prva slovenska bančna ustanova in prva konkurenca nemški Kranjski hranilnici. Tako smo začeli leta 1882, Slovenci v večini v mestnem svetu, slovenska zastava in slovenska banka. In leta 2017? Slovenci očitno v manjšini, mestna hiša z zastavo LGTB, slovenske banke tudi s pomočjo tujerodnega župana pa uničene. Sic transit gloria mundi ali tako mineva slava sveta. Seveda pa brez kooperativnosti zakonodajnih, izvršilnih in sodnih oblasti ne bi šlo. Danes ne bom izpostavila že razvpite odločitve sodišča glede župana, ne, izvor zla je drugje, višje in globlje.

Ko vrhovno sodišče potrdi komunistično nepravo
Mogoče je šlo mimo vas, mogoče se vam ni zdelo pomembno, mogoče ste z roko zamahnili, ko ste slišali ali pa sploh niste, da je Vrhovno sodišče RS po tem, ko kar dva sodnika predhodno nista želela podpisati odločitve, zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila hči na smrt obsojenega in usmrčenega v Kočevskem procesu leta 1943. Kdo, zakaj, pustimo zgodovino, verjetno vpije večina, glejmo v prihodnost! Vendar nam ravno ta odločitev Vrhovnega sodišča RS neposredno pokaže, zakaj Zoran Janković ne bo obsojen, navkljub prisluhom, navkljub roki v marmeladi. In kaj je vrhovno sodišče potrdilo? Žal brez pogleda v zgodovino odločitve ni mogoče razumeti. Pravzaprav je ni mogoče razumeti niti s poznavanjem zgodovine, vendar naj vsaj malo razjasnim čas, v katerem je potekal Kočevski proces. Bilo je na začetku meseca oktobra 1943, ko je izredno vojaško sodišče, ki je zasedalo samo v nočnem času, 16 obtožencev obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Pritožbe ni bilo, bila je možnost zaprositi za pomilostitev na Izvršilni odbor OF, ki sta ga vodila Josip Vidmar in Boris Kidrič. Vse prošnje sta mirno zavrnila. Eksekucija je bila, tako kot sam proces, izvedena ponoči. Komunistična partija je slavnostno oznanila, da je Kočevski proces mejnik na razvojni poti našega pravnega reda. In še kako prav je imela!!!

Za vojno med Nemčijo in Jugoslavijo so veljala takratna pravila vojnega prava. Verjeli ali ne, obstajala so pravila, npr. haaški pravilnik o vojskovanju na kopnem, pojem zločina proti človeštvu, ki je bil sestavni del haaških konvencij iz leta 1907, t. i. Martensova klavzula, ki je zagotavljala civilistom in borcem mednarodno zaščito kot rezultat običajev med civiliziranimi narodi. Po kapitulaciji Italije se je komunistični teror nad prebivalci samo še povečal. Poleg 16 na smrt obsojenih in usmrčenih lahko beremo o več sto pobitih, med njimi tudi ranjencih, neoboroženih ipd. Zavedati se moramo, da v času druge svetovne vojne ni vladal pravni vakuum, nasprotno, po mednarodnem pravu je obstajala vlada v begunstvu, ki je bila legitimna vlada, ki je torej obstajala kot vrhovni organ države Jugoslavije. Med bivanjem v Londonu je vlada namreč izvajala pravice lastnega pravnega reda in je bila omejena samo s svojo lastno ustavo. In kolikor imam v spominu, je bila komunistična partija stranka, ki je bila prepovedana. Da okupatorja ni mogoče prisiliti k spoštovanju deželnega prava dežele, ki jo je zasedel, je razumljivo. V konkretnem primeru ne gre za proces, ki bi ga izvedel okupator, vsaj partija se ni deklarirala kot okupator, temveč domače prebivalstvo, ki ni spoštovalo pravnega reda Kraljevine Jugoslavije. Jasno je, da so bili partizani pripadniki neregularnih enot, danes bi jim rekli teroristi, saj samorazglasitev partije za edino legitimno zastopnico slovenskega naroda ne more preživeti resnega presojanja. Vendar je navkljub mednarodnemu pravu in obstoju legitimne vlade v Londonu slovensko vrhovno sodišče leta 2017 zapisalo: “Po sklepu Zbora odposlancev slovenskega naroda, ki je bil v začetku oktobra 1943, pa je zakonodajno in izvršilno oblast slovenskega naroda izvajal Vrhovni plenum Osvobodilne fronte kot Slovenski narodnoosvobodilni odbor.”

Vrhovno sodišče RS je leta 2017 torej priznalo legitimnost sodbe združbe, ki se je poimenovala revolucionarno sodišče, in poteptalo načela mednarodnega prava in pravnega reda, ki je v tistem času dejansko veljal. Od tu dalje je vsakomur lahko jasno, da pri takšnih odločitvah, katerim sta se uprla, žal, samo dva sodnika, ostali pa so klonili, ni skrbi, da se revolucionarno sodstvo razvija v pravilni smeri, saj je še vedno “Kočevski proces mejnik na razvojni poti našega pravnega reda”.

Lucija Šikovec Ušaj