Zakaj slovenska Antifa širi sovraštvo do Thompsona?

Še dober teden dni nas loči do prvega koncerta hrvaškega glasbenika Marka Perkovića Thompsona v “totem Maribori”. Ozračje na skrajno levi pa se vedno bolj ogreva. Večer: “Komu je nastop glasbenika, ki je znan po spodbujanju političnega ekstremizma, nacionalnega šovinizma in mednacionalne mržnje, v Mariboru sploh namenjen?”

Večer si podobnega vprašanje ob Cecinih koncertih seveda nikoli ni zastavil. Pa bi si moral. Žena udbovskega likvidatorja in mafijca Arkana jih očitno niti najmanj ne moti, hrvaškega domoljuba pa ne marajo. Zato so po novici o koncertu prevzeli vlogo paradnega konja pri pljuvanju in pozivanju k aktivnemu(!) bojkotu Thompsonovega koncerta v Mariboru, ker so zato kot štajerski režimski “cajtng” očitno najbolj poklicani.

Napovedani koncert jih je tako prestrašil, da so vključili vse dežurne zaščitnike Slovenije, celo policijo in Barbaro Rajgelj. Človek bi ob njihovi “galami” pomislil, da namerava Marko Perković zavzeti Maribor. In to sam, z mikrofonom v rokah.

Barbare Rajgelj in slovenske Antife seveda ni strah Thompsona, njihove bojazni gredo mnogo globlje, saj vedo, da Maribor ni izbran naključno. Vetrinjsko polje, predvsem pa tezenski tankovski jarek sta blizu. Predstavljata namreč tista simbola, ki družita slovenske in hrvaške domoljube in ju morata slovenski in hrvaški narod izgovoriti na glas. Pri Thompsonu se bomo namreč lahko učili tega, za kar Slovenci zaenkrat nimamo poguma. Vsaj jaz še nisem slišal za slovenskega pevca, pevko, ki bi tako kot Thompson opeval ljubezen, pripadnost, domoljubje in izrazil upor proti totalitarizmu, kar tepta plemenite simbole narodnega ponosa. Thompson je tako dobrodošla vzpodbuda kakšnemu slovenskemu pevcu, pevki, da v imenu vseh nas izkriči vse tisto, kar slovenski narod šepeta. Zato je prav, da se od Hrvatov tega naučimo, saj smo narod, ki si ne upa na glas izkričati svoje stiske, razen morda v žalostinkah.

Thompsonove pesmi niso sporne zato, ker bi opevale hrvaško domoljubje. Za Antifo je nesprejemljiva domoljubna pesem kot takšna, kajti ljubezen do domovine, pripadnost družini in narodu ter domoljubje so pojmi, ob katerih skrajni levičarji dobijo ošpice, saj sovražijo vse, kar diši po patriotizmu. Sovražijo celo pesmi, ki opevajo žrtvovanje in boj za svojo državo ali narod. Problem slovenske Antife je identičen problemu njihovih predhodnikov, Komunistične partije: oboji so namreč globalistični levičarji, ki bi radi v Sloveniji vsaj 200.000 migrantov, bojijo pa se Slovencev, ki bi tako kot Thompson razmišljali o domoljubju, svobodi in narodu.

“Večerovci, sram vas bilo!”
Za njih je zato heroj tisti, ki izda svoj narod. Kako naj si drugače razlagamo njihovo poveličevanje Milana Kučana, ki je kot šef partije z nekdanjo komunistično vlado na prelomu osemdesetih let v devetdeseta leta razoroževal Teritorialno obrambo in se lahko le prisebnosti Janeza Janše in ostalih domoljubov zahvalimo, da je prvi korak osvoboditve za nami? Domoljubna in državotvorna nacija bi takšne, kot je Kučan, že zdavnaj obtožila veleizdaje. Ovadba VSO, čeprav zavržena, je korak v pravo smer.

Thompson je v pesmi z naslovom Naj se nihče ne dotika mojega dela vesolja preroško zapisal verz: “Domoljubje imenujejo fašizem, tako branijo svoj komunizem. Prozorna demagogija.” Večerovci, tak po štajersko bom povedo, kaj si mislim o vas: “Sram vas bilo!”

Franci Donko