Zapirajo arhive SFRJ, odpirajo Ustavo Republike Slovenije

Dva pomembna dogodka sta se odvrtela v zadnjih dneh,  ki sta v javnosti minila brez večjih odzivov, medijska ignoranca pomembnih odločitev in preusmerjanje pozornosti javnosti na trivialnosti pa je najboljši pokazatelj, da se v ozadju dogajajo pomembni premiki.

Nujna seja treh odborov slovenskega parlamenta, ko so poslanci samo v 48 urah na za javnost zaprti seji odprli in zaprli točko “Stališče Republike Slovenije do osnutka skupnega stališča EU za odprtje in začasno zaprtje poglavja 26 – Izobraževanje in kultura za Srbijo”, v prevodu dejansko pomeni, da se je Slovenija s to odločitivijo vladajoče koalicije odrekla gradivu, ki je sedaj shranjeno v beograjskih arhivih. Ko bo Srbija stopila v EU, ne bo nobenih možnosti, da bi dobili arhive, čeprav to določa Sporazum o vprašanjih nasledstva, ki je pričel veljati 3. junija 2004. Priloga D tega sporazuma govori o državnih arhivih SFRJ, ki dajejo Sloveniji pravico, da raznovrstno arhivsko gradivo dobi v originalu.

Izigrani pri Hrvaški, sedaj še pri Srbiji
Ne smemo biti naivni: po tej odločitvi za Slovenijo ne bo možnosti, da bi beograjsko arhivsko gradivo še kdaj videli. Ko je Hrvaška pristopala k Evropski uniji, sem bil poslanec in naša poslanska skupina je bila proti ratifikaciji pristopne pogodbe Hrvaške k Evropski uniji, vse dokler ne bo znano, kakšen bo arbitražni postopek glede meje. Sedaj se že nekaj let kaže, da smo takrat imeli opozicijski poslanci prav in da bi morali rešiti vprašanje meje pred vstopom Hrvaške v EU. Tako kot bi morali rešiti vprašanje dragocenih arhivov, preden zapiramo poglavja s Srbijo in ji odpiramo pot v Evropsko unijo.

Zaprtje arhivov koristi slovenski levici in Srbiji
Seveda pa ta hitrost in odločitev, ki so jo sprejeli  koalicijski poslanci, ustreza tako krogom v Srbiji kakor tudi marsikateremu v Sloveniji. Mnogo je ljudi na oblasti, lastnikov privatiziranih podjetji in vplivnih omrežij, ki dejansko vladajo v Sloveniji in se bojijo beograjskih arhivov. Večina udbovskih arhivov je bila v Sloveniji na prelomu v demokratizacijo uničenih, nekaj malega je sicer padlo mimo strojev za uničevanje dokumentov v Vevčah, in tranzicijsko levico je strah, kaj se še nahaja v arhivih Beogradu.

Zadovoljni pa so tudi v Srbiji: v rokah imajo mnoge dokumente, s katerimi je mogoče trgovati s slovensko tranzicijsko levico in marsikaterega tudi izsiljevati. Da bodo arhivi pod ključem, so mnogi v Slovenij pripravljeni na marsikatero koncesijo. In to škoduje državi Sloveniji.

V ustavo tudi skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ?
In drugi, le navidez manj pomemben dogodek, ki se je končal z nekajvrstično vestjo na STA, pa je bil sprejem predstavnikov tako imenovane Zveze zvez kulturnih društev konstitutivnih narodnosti nekdanje SFRJ pri predsedniku parlamenta Milanu Brglezu.

Ta zveza zvez je ponovno predstavila zahteve za zakonsko ureditev položaja narodnostnih skupnosti nekdanje SFRJ in vpis v Ustavo Republike Slovenije. Predstavniki narodnih skupnosti nekdanje SFRJ so govorili, da bi vpis pomenil simbolno gesto, Brglez je govoril, da to vprašanje ni enostavno, da je zahtevno in občutljivo. Toda branje med vrsticami nam lahko pove, da je ustavna večina Cerarjeve vlade očitno pripravljena podeliti tem skupnostim enake pravice kot avtohtonim manjšinam. To pomeni tudi zagotovljene sedeže v parlamentu in lažje vladanje kontinuitetnih političnih strank. Deklaracija RS o položaju narodnih  skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v RS iz leta 2011 jim je postala preozka, čakali so na ustrezna politična razmerja in primeren čas.

Brglez in Cerar bosta očitno širokosrčna, saj Brglez kot morebitni kandidat za predsednika države ne bo izpustil priložnosti, da si pridobi 200 tisoč potencialnih volivcev. “Držim besedo!” je slogan, o katerem Brglez razmišlja ob morebitni kandidaturi na predsedniških volitvah.

Pahorjeva patološka narcisidnost in nastopaštvo za državo seveda nista koristna, gotovo pa je veliko manj škodljiva, kot pa vse to, kar se sedaj na levici pripravlja in ponuja.

Miro Petek