Zasebna podjetniška pobuda je pod Cerarjem umrla

Datum:

Pa je šel v zgodovino odsluženih vojakov tranzicijske levice. Miro Cerar je politična zgodovina. Zdaj je že vseeno, ali se je užaljeno odločil sam, potem ko je v deliriju samo-pomembnosti začel razmišljati, da so sodišča prevzele proti njemu zarotene mračne sile, ali pa so ga že pred časom diskretno poklicali romarji na magistrat in se mu zahvalili za usluge, ki bodo poplačane z ustrezno funkcijo nekje v EU ali z varnim zavetjem režimske profesure, ki si je v znanstveno legitimni akademski skupnosti nikoli ne bi zaslužil.

Pomembno je, da nam je Cerar zapustil državo. V kateri bojda živimo veliko bolje kot smo pred štirimi leti. Izvoznikom je vzel zasluge za gospodarsko rast. Magmino pripravljenost biti čim bližje matičnemu Gradcu je pripisal sebi. Zdravstveno katastrofo pa po načelu krožnega gospodarstva – SMC bo pokazal prst na SD in DeSUS, onadva pa na SMC, Keber pa bo dvakrat zaokrožil okrog banke in položil 35.000 svetovalnih evrov na varčevalni račun.

Vsi se bomo spomnili le najhujših debaklov. Poleg vrst pred bolnišnicami in sistemske korupcije v zdravstvu, ki jo je Kolar Celarčeva očitno prišla le ščitit pred ukrepi pravne države, še večni 22-odstotni DDV, ustavnega pravnika nevredni pravni debakli tipa voda v ustavo, kršitev ustavnih pravic zasebnim šolam, primer Šami, neustavna izločitev vodje opozicije iz parlamenta in seveda neupravičeno porabljanje javnega denarja za referendum, ki ga je na koncu (po lastni ali kateri drugi volji) odnesel.

Kako so uničili trg
A bistvo zla te funkcionalno nedelujoče vlade se skriva v detajlih. Medtem ko se je premier ob obilni pomoči koalicijskih partnerjev ob velikih aferah spreminjal v tragikomično figuro, nihče ni videl, da zadaj po tiho hira zdrava sredica države. S tisoč majhnimi zgodbami, ki jih nikoli ne boste opazili, če na vas ne vplivajo poklicno ali interesno. Povedal vam bom eno teoretično situacijo, o kateri se ne bi nikoli govorilo na večernih poročilih ali razpravljalo v Tarči, Utripu ali Odmevih, čeprav se podobne stvari dogajajo vsak dan. Eno izmed tistih majhnih zgodbic, tako značilnih za leve vlade, ki svoje volilne enovrstičnice o večji solidarnosti v resnici vidijo kot skupek kreativnih načinov, kako iz davkoplačevalskih žepov potegniti čim več sredstev.

Nekoč je živel povprečen slovenski espejevec. Obrt je odprl nekje sredi devetdesetih, ko se je sesula ena izmed tistih tipičnih socialističnih tovarn, kjer je stroj, za obratovanje katerega je bil potreben en delavec, upravljalo pet proletarcev in “nadzorovalo delovni proces”. Kot zasebnik je bil priden in se je odrekel prostemu času, dopustom, bolniškim in regresom (stvarem, ki so tako samoumevne z jugoslovansko zastavo mahajočim Štrukljevim tovarišicam). Zato si je zaslužil nekaj denarja na zalogo, ki ga je hotel pametno naložiti, da mu ne bi bilo treba še tretje desetletje zapored vstajati ob 6. uri zjutraj in se vračati ob 7. uri zvečer, da bi zaslužil tiste 3 tisočake, od katerih mu država redno pobira polovico. Zato je kupil 4-sobni vikend nekje na obronkih Julijcev, kjer se stikajo zelene livade in gorski vršaci. Želel ga je oddajati preko spletne platforme Airbnb za nekaj dodatnih evrov. Ti bodo nekoč lepo pripomogli k tisti pokojnini iz tretjega sveta, ki jo v naši deželi država izplača za minimalne prispevke. Država bo vesela, saj smo bojda turistična destinacija. Sončne strani Alp nič ne promovira bolje kot dober gostitelj, ki se posveti svojim gostom na osebni ravni in jim poleg nastanitve še razkaže deželo in njene posebnosti. Nobena turistična agencija ali hotel ne nudita takšne intimne izkušnje spoznavanja dežele.

Foto: epa

Potem pa se začne. Ker se je za oddajo prostorov odločil nekaj let potem, ko se je vikend zgradil, bo po novi zakonodaji še enkrat trkal na vrata gradbenih birojev, električarjev, statikov in vodovodarjev, saj bo za opravljanje gospodarske dejavnosti potreboval uporabno dovoljenje in ŠE ENO gradbeno dovoljenje – poleg tistega, ki je bil potreben pred začetkom gradnje. Potem bo opravil kategorizacijo (ki je bolj kot ne sama sebi namen) in se še prijavil kot sobodajalec na AJPES in spletno aplikacijo e-Turizem, kjer bo beležil goste. Ta aplikacija je bila narejena zato, da gostov ni več potrebno prijavljati na policiji in na občini. A pozor, občine še nimajo dostopa do e-Turizma in ga najbrž še dolgo ne bodo imele, zato je treba isto poročilo o gostih (skupaj z vsemi duhomornimi podatki) oddati še njim.

Po vseh birokratskih bojih bo espejevec vendarle pripravljen, da se vpiše med legende svetovnega nastanitvenega turizma, ob bok Conradu Hiltonu in J. Willardu Mariottu. Oziroma bi se. Morda v kakšni kapitalizmu bolj prijazni državi.

Slovenija je država hiper-regulacije
Kam pa kam. Najprej se bodo na objekt prišli napajat še birokrati, ki zahtevajo požarno varnost v objektu. Eh, lepa reč, bo mislil espejevec. Kupil bo gasilski aparat in poklical dimnikarja, ki bo pregledal, če se prostor zrači v skladu s predpisi, pa bo. Ne v Sloveniji. Slovenija živi v alternativni dimenziji hiper-regulacije. V času vlade Mira Cerarja so se domislili, da bi bilo spodobno in pravično, če bi za podjetnike, ki oddajajo nepremičnino kot dejavnost, pogoje za požarno varnost približali tistim v velikih industrijskih objektih. Zato bo espejevec moral poklicati nekoga, ki si je (od kateregakoli že pač sorodnika, zaposlenega na MOP) pridobil dragoceno koncesijo za opravljanje pregleda požarne varnosti. Ta mu bo podal oceno požarne ogroženosti, napisal požarni red, izdelal požarni načrt in načrt evakuacije, potem pa mu bo prodal še nekaj precenjenih gasilskih aparatov za dobro mero (ki jih bo po svoji strokovni oceni obesil kar v vsaki sobi, da bodo obiskovalci mislili, da so prišli v tovarno dušikovega gnojila, ne pa na oddih pod obronke slovenskih gora). 400 evrov prosim. Aja kako, še kamin je vgrajen v objektu? Ufff, pri kaminih je zmeraj težava. Pregled dimnikarja ne velja. Nujno je potrebno vgraditi še senzor ogljikovega monoksida. 500 evrov, pa roka!

Če espejevec do tedaj ne bo obupal in bo vseeno vložil tistih nekaj tisočakov in neskončno ur časa, ko bo letal od enega do drugega organa, polnega informacijsko skopih gimnazijskih maturantk, se bo zdaj lahko končno posvetil marketingu za svojo nepremičnino, skrbel za goste in prešteval pošteno prislužene solde. Ah, ne tako hitro. Preden bo videl kakšen evro, bo še krepko segel v denarnico.

Počivalškov totalitarizem
Zdravko Počivalšek
– človek, ki je v Slovenijo z Mercatorjevim politkomisarjem in diktiranjem navodil DUTB-ju v stilu sovjetskih 5-letk naredil prve korake samostojne države v ponovni samoupravni socializem – se je lani pozno jeseni spomnil super domislice. Zdelo se mu je, da Slovenska turistična organizacija (STO) in lokalne skupnosti niso dovolj pravično udeležene pri dobičku, ki ga ustvarjajo gostinci. Saj veste, kako je s socialisti – ko kdo zasluži, si vsi delimo sadove njegove sreče, ko izgubi, mu zarubimo hišo za 125 evrov neplačanih obveznosti. Turistično takso določajo lokalne skupnosti v skladu z zakonom o vzpodbujanju razvoja turizma. Do zdaj je bila taksa maksimalno 1,26 evra na dan (občina je imela diskrecijo določiti nižjo takso ali je sploh ne zaračunavati, a so jo z občinskimi  odloki po večini določili tako, da so maksimirali ceno). Ker se je Počivalškovemu resorju zdelo, da se s turizmom pač preveč zasluži, da ne bi še država imela kaj od tega, se je pojavil z novim predlogom zakona o vzpodbujanju razvoja turizma, ki bi občinam dovolil določitev turistične takse do 2,5 evra na dan. Se pravi skoraj 100-odstotno zvišanje. Hkrati je zakon predlagal še uvedbo ad hoc dodatne dajatve, ki so jo inovativno poimenovali promocijska taksa, znašala pa naj bi 25 odstotkov turistične takse, iz katere bi se napajala Slovenska Turistična Organizacija (STO). Parlamentarna opozicija in stroka sta izrazili dvome, da bi takšno povišanje prizadelo tako turizem kot posledično gospodarstvo. A so jih strokovci iz ministrstva pomirili, da bo 2,5 evra le maksimalna turistična taksa v diskreciji občin. Lahko je tudi manjša ali pa je sploh ni, podobno kot po prejšnji ureditvi.

Foto: STA

Česar pa niso povedali – in česar tudi sam ne bi vedel, če se ne bi pogovarjal z znanci iz lokalne samouprave, ki se ukvarjajo prav s tem področjem – je to, da so Počivalškovi bojevniki iz ministrstva že mesece pred uvedbo zakona hodili okrog po seminarjih in občine prijazno prepričevali (en sogovornik mi je rekel, da so jim kar grozili z odvzemom drugih sredstev), da mora biti turistična taksa v vsakem primeru maksimirana. Se pravi, 2,5 evra na dan za vsako odraslo osebo, plus promocijska taksa. Če bo turistična taksa znašala 2,5 evra na dan, bo promocijska taksa dodala še 62 centov, torej bo skupni strošek na osebo 3,12 evra na dan. Kakorkoli, zakon je bil sprejet in občine se že pripravljajo na spremembe občinskih odlokov, ki se bodo spremembi prilagodili. Hoteli si bodo obe taksi všteli v ceno nočitev, manjši zasebniki, ki oddajajo preko Airbnb, si kaj takega zaradi izredne konkurence seveda ne morejo privoščiti.

Espejevec bo več kot petino zaslužka dal nazaj državi še preden se davki začnejo!
Espejevec bo v svoj gorski raj pod Alpami po hudih birokratskih mukah sprejel družbo štirih odraslih oseb. Skupaj mu bodo plačali 50 evrov na dan (kar je glede na konkurenco že kar lepa cena). Super! 10 dni pa že delavska plača v žepu, si bo najprej mislil naivno. Potem pa bo začel računati. Za turistično in promocijsko takso bo po novi zakonodaji skupaj občini odštel 124 evrov (od tega 31 za promocijsko takso, s katero bo lahko Slovenska Turistična Organizacija zopet na svetovne turistične sejme poslala kakšno skupino zdolgočasenih mrličev, kot jih po navadi, ali pa prevetrila svoj hipijevski slogan I FEEL sLOVEenija). Espejevec bo več kot petino zaslužka dal nazaj državi, še preden se davki začnejo! Če bo srečen, bo na koncu računovodkinja s kakšno uradno nelegalno, neuradno pa tiho požegnano akrobacijo iztisnila, da bo dobil okrog 200 evrov. Zato bo razvoj turistične dejavnosti v naši lepi deželi prepustil komu drugemu – najraje kakšnemu državnemu ali paradržavnemu podjetju, ki se pri nas tako kot v Severni Koreji še zmeraj ukvarja s turizmom. Sam pa bo šel raje nazaj popravljat kuhinjske pipe in odmaševat odtoke. Kakšna škoda. Kakšna zamujena priložnost.

To je ena zgodba. Ena v vesolju 20.000 predpisov, ki so jih v zadnjem desetletju bruhale socialistične vlade. Teh zgodb ne vidi nihče. A odločilno prispevajo k temu, da nismo nova Švica, ampak stari, zbirokratizirani Balkan – čeprav bom počasi moral prenehati uporabljati ta termin, saj se preostale države bivše Jugoslavije veliko bolj uspešno spopadajo z deregulacijo. Takšen birokratizem ne koristi nikomur – ne podjetniku, ki bo obupal, preden se bo sploh česa lotil. Ne požrešnemu državnemu prašičku, ker bo na koncu dobil manj, kot bi, če bi ljudje imeli prosto podjetniško pobudo. Ne vladi, ki s takšnimi ukrepi le jezi podjetnike v zasebnem sektorju. Ja, v zasebnem sektorju – Štrukljevih tovarišic, zdravnikov, sodnikov, uradnikov v državni upravi, vojakov in policistov takšne obrobne stvari ne zanimajo. Pa bi jih morale, saj tudi njim posredno prinašajo kruh na mizo. Prosta podjetniška pobuda je prej pod levimi vladami dolga leta hirala, pod Mirom Cerarjem pa je dokončno umrla. Če bomo tako nadaljevali, bomo čez 100 let vsi delali v ljudskem obratu za proizvodnjo pekovskih izdelkov številka 5, neformalno imenovanem Naša Super Hrana, v industrijskem kompleksu socialističnega heroja Dejana Židana. Medtem ko bodo tisti pametni in sposobni Slovenci nekje v kakšni neoliberalni državi daleč stran od tod spreminjali svet. Želite drugačno Slovenijo? Volite pametno.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...