Zavist, strah in sovražnost slovenskih medijev

Datum:

Z velikim pomilovanjem sem v zadnjih mesecih spremljal medije, ki so z mešanico zavisti, strahu in sovražnosti spremljali nastanek nove medijske hiše.

Zavisti, ker obstaja volja in pogum, da se naredi nekaj novega. Strahu, ker si bodo novi mediji v medijski krajini rezali svoj kos pogače. Sovražnosti, ker so novi mediji že na samem začetku naznanili drugačnost in da ne bodo sodili v ideološki nabor večine najbolj razširjenih medijev. Če jim lahko štejemo v dobro, da so s svojo sovražnostjo povsem odkriti in tega sploh ne skrivajo, potem jih lahko le pomilujemo, ker zavist in sovraštvo res nista vrlini in zaradi te moralne pritlikavosti potrebujejo dolžno sočutje.

Novi mediji so tu, če jih ne bi bilo, teh vrstic sedaj ne bi prebirali.

Pričakovano
Reakcija na nov medijski projekt je bila povsem predvidljiva in pričakovana. Zakaj? Del glavnih tiskanih, tako imenovanih mainistream ali elitnih medijev, kakorkoli se že sami poimenujejo, se sesuva in tudi te prestižne oznake bodo kmalu le zgodovina in nostalgija nekdanje medijske elite. Kljub kakšnim 1900 medijem, ki so vpisani v razvid pri kulturnem ministrstvu, smo Slovenci nezadovoljni z obstoječo medijsko ponudbo. Čeprav nismo ravno izbirčni, pa ljudje vendarle pričakujejo nekaj novega ali pa so si sami začeli graditi svoje medijsko vesolje v svetovnem spletnem prostoru, kjer je izbire res veliko. Bralci, gledalci in poslušalci, torej medijski potrošniki, pišejo sodbo slovenskemu medijskemu prostoru.

Prilagodljivost novinarjev in urednikov je najlažja pot do ugodja
Propagandni model slovenskih medijev je še vedno bolj ali manj enak, kot so ga njega dni začrtali Lenin ali Moša Pijade ali Franc Šetinc ali Mitja Gorjup, seveda z nadgradnjo kapitala in dodatkom rumenega novinarstva. Večina medijskih ljudi, ki postajajo vse bolj mezdni delavci oziroma prekarci, se pusti reducirati na družbeno-politične delavce, katerih bistvena naloga je ohranjanje obstoječega režima.

Disidentstva v novinarstvu že dolgo ni več, preiskovalno novinarstvo pa terja preveč intelektualnega napora in osebnega poguma. Prilagodljivost novinarjev in urednikov je najlažja pot do ugodja, privilegijev in prestiža. Leve oblasti – tudi Cerarjeva je le nadaljevanje ali nadgradnja vladanja titoistične levice – pričakujejo od medijev in drugih ideoloških institucij, kot je Fakulteta za družbene vede, da bodo reflektirale njihove interese. In to jim tudi uspeva. Mediji morajo opraviti svoje delo tako, da nesposobni vladi pripisujejo najboljše namene – čeprav dela vlada neumnost za neumnostjo, ji pripisujejo velike napore za urejanje razmer v državi in kakopak zamolčijo tisto, kar ne sodi v kontekst hvalnice, opravičevanja, navdušenja ali optimizma nad oblastjo. In na drugi strani je vedno pri roki Janez Janša, pri katerem za katerokoli obsodbo itak ni potreben noben dokaz. Ne na sodišču ne v medijih. Dokaze, ki jim ne gredo v kontekst, zamolčijo in zavračajo, jih prezirajo.

Objektivnosti pač ni
V današnji slovenski politični in družbeni realnosti je le malo verjetnosti, da se novinarji ne bodo uklonili ali prilagodili vladajoči ideologiji, da ne bodo ponotranjili pričakovanj političnih ali kapitalskih lastnikov, nenazadnje že zgolj zato, da bi napredovali ali celo ohranili delo. Ko na svojih stanovskih srečanjih eden čez drugega blodijo o avtonomnosti in objektivnosti novinarskega dela, izpadejo kot tragične karikature, saj se ne zavedajo ali si ne priznajo, da objektivnosti pač ni.

Da je objektivnost v novinarstvu le mit, so menda spoznali celo na FDV, mednarodna komunikološka znanost pa že zdavnaj. Avtonomnost pa ni kar tako dana, za to se je potrebno boriti. Slovenski novinarski potencial je šolan v modnem levičarskem duhu, ki je nagnjen k zasmehovanju vsega, kar sodi v politično desni, konservativni ali cerkveni prostor, in k pritlehnemu poniževanju ljudi iz teh krogov. Visoki standardi moralne integritete novinarjev in odprtost medijev za različne poglede so se porazgubili.

Budni čuvaji?
Izpeti sintagmi novinarjev kot psov čuvajev lahko potrdimo, vendar v slovenskem primeru kot budnih čuvajev nedotakljivosti tranzicijske elite. Budno čuvajo, da se ne bi razgalile prevare in beda vladajoče elite, da javnost ne bi izvedela vsega. Ta defekt v informiranosti državljanov vodi k deformirani politični kulturi, k temu, da ljudje pač niso dovolj dobro obveščeni, da bi lahko ustrezno participirali v družbenem in političnem življenju.

Filter pri precejanju novic je v slovenskem medijskem prostoru zelo gost, kar se je pokazalo in se še kaže v migrantski krizi, kjer razen “Refugees welcome” ni mogoče zaslediti resne razprave o ozadjih in posledicah te krize. Denar in vladajoča politika izbirata novice, spretno se marginalizira drugačno in kritično mnenje. Temeljito prečiščen ostanek na gostem medijskem filtru pa za široko občestvo postaja vedno manj prebavljiv, ljudje ga zavračajo in iščejo nekaj drugega. In tudi zaradi tega so mediji v krizi. In zaradi tega je treba pozdraviti nov medijski projekt.

Miro Petek

 

Sorodno

Zadnji prispevki

Ali ima Boštjančič pred koncem javnega razpisa že svojega izbranca ?!

Pojavljajo se namigi, da naj bi finančni minister Klemen...

Bo Tusk prekinil sodelovanje z ZDA in Južno Korejo pri gradnji jedrskih elektrarn?

Vlada Donalda Tuska naj bi razmišljala o sodelovanju s...

[Video] Tajnikar bi se problemov v zdravstvu lotil kot Adrie Airways

Na včerajšnji, stoti dan zdravniške stavke, je svoje mnenje...