Zdenko Roter, vrnite slovenski Cerkvi njene relikvije: Vovkovo zažgano suknjo, kolar in kovček!

Zdenko Roter (foto: STA)

Roter, ki se v zadnjih udbovskih izpovedih prikazuje v luči skorajda humanitarnega delavca, je (bil) v resnici velik sadist, kar nam potrdijo osebni zapisi svetniškega škofa Antona Vovka, ki je bil žrtev njegovega dalj časa trajajočega hudega mučenja.

Zdenko Roter, znan kot “svetovalec” Milana Kučana, poleg Mitje Ribičiča pa vodilni zasliševalec človeka neverjetne moralne veličine škofa Anton Vovka, odpira vprašanje našega odnosa do resnice, do naše lastne zgodovine.

Iz dnevniškega zapisa Roterjevega obiska pri hudo opečenem škofu Vovku v bolnišnici po zažigu v Novem mestu (20. 1. 1952)
Škof Vovk je zapisal: “Že prvi teden je prišla k meni dvakrat OZNA, in sicer Zdenko Roter, menda podpolkovnik. Mučil me je z vprašanji …” Milica in Uprava državne varnosti (Udba) sta ozvočili škofijski sedež, spremljali vsak škofov korak, nadlegovali in nadzirali obiske v škofiji, odpirali pošto in poskušali na vse načine preprečiti škofove pastoralne obiske po župnijah. Ob najrazličnejših urah dneva ali noči so ga Zdenko Roter in tovariši klicali na mučna in izčrpavajoča zaslišanja, ki so škofu Vovku resno načela zdravje.

France Dolinar in Blaž Otrin sta o udbovskih pritiskih na škofa Vovka in Katoliško cerkev takole zapisala: “V času vodenja ljubljanske škofije ga je UDV vsaj 90-krat zaslišala. Vovk jih je doživljal kot nujno zlo in teror, vendar je ostal tudi ob najhujših pritiskih dostojanstven, pokončen in načelen. Na zasliševanjih so ga skrajno grobo izsiljevali, poniževali in žalili, operativno pa so jih vodili skrajno preverjeni in indoktrinirani ljudje, med katerimi najdemo tudi osebe, ki so pozneje postale vodilni politični funkcionarji, kot npr. Mitja Ribičič in Zdenko Roter. Zasliševali so ga ves čas vodenja ljubljanske škofije na različnih lokacijah, ob vseh mogočih urah, večkrat celo na bolniški postelji.” Kot pokončen katoličan v sodelovanje z Udbo nikoli ni privolil, zato so ga izsiljevali z zapiranjem duhovnikov in bogoslovcev, pri čemer so mu udbovski zasliševalci razlagali, da jih nedolžne zapirajo le zaradi njegovega trmastega zavračanja sodelovanja z Udbo.

O sadistični naravi takšnega početja ni nikakršnega dvoma, zato bi Zdenko Roter, ki je škofa Vovka z zasliševanji trpinčil celo neposredno po zažigu, moral pred sodišče.

“Danes je v evropskih državah nekdanjega vzhodnega in zahodnega bloka na stotine knjig (kar veliko število tudi v Sloveniji in v drugih državah na območju nekdanje Jugoslavije), ki nedvoumno ugotavljajo, da so bile tajne politične policije v komunističnem sistemu, v katerega je sodila tudi Jugoslavija, zločinske organizacije. In Zdenko Roter je bil aktivni član te zločinske politične organizacije,” je za Demokracijo dejal Vasko Simoniti.

Zdenko Roter, vrnite slovenski Cerkvi Vovkovo zažgano suknjo, kolar in kovček!
Roter je bil kot visok udbovec tudi “preiskovalec” in “član komisije”, ki je ustvarjala vtis preiskave zažiga škofa Vovka. “Ugotovitev” udbovske komisije, ki jo Roter še danes neskesano ponavlja, je bila, da so škofa napadli “jezni domoljubi”. Jezni “domoljubi”, kakršni danes mečejo granitne kocke v policiste in v parlament.

Naj Zdenko Roter še tako sprevrača in olepšuje resnico, njegova žrtev, škof Vovk, še iz groba priča proti njemu. “… Zahteval je že prvič OZNAR suknjo ožgano, kolar in kovček oziroma prevleko kovčka, da dožene analiza, s čim je bilo to oblito. Od zahteve ni odnehal. Ko mu na škofiji tega niso hoteli izročiti, me je mučil v istem tednu še enkrat in moral sem dati pismeni nalog, naj te predmete za preiskavo izročijo. Izročili so jih, a vedel sem naprej, da jih nazaj ne bo. Marca sem jih pismeno terjal od Zdenka. Prišel je 10. marca sam k meni na škofijo in mi je rekel: ‘Predmetov ne morete dobiti nazaj, ker so bili dani v tako ostro analizo, da so enostavno razpadli!'” (V spomin in opomin, ur. B. Otrin, str. 225) 

Škofa Antona Vovka je zelo bolela komunistična pobesnelost dela Slovencev, kamor spada tudi njegov mučitelj Zdenko Roter. Neposredno po zažigu, 22. januarja 1952, je škof Vovk v hudih bolečinah od opeklin na bolniški postelji pisal čestitke Plečniku ob njegovi 80-letnici. V pismu si ni mogel kaj, da se ne bi dotaknil krutega mučenja, ki mu ga je priredila Udba. Zapisal je srhljive besede: “Ne toliko kot bolečine, me boli surovost slovenskega naroda.”

Zahteva po pravosodni preiskavi
Slovenski katoličani si prizadevamo za popravo krivic vsem žrtvam povojnega genocida, zato zahtevamo:
(1) da policija na podlagi materialnih dokazov in prič sproži ustrezna preiskovalna dejanja o terorističnem dejanju zažiga svetniškega škofa Antona Vovka;
(2) da pravosodje začne postopek ugotavljanja kazenske odgovornosti Zdenka Roterja zaradi njegovega sodelovanja pri zločinih zoper človečnost, konkretno v primeru mučenja ljubljanskega škofa Antona Vovka.

Zdenka Roterja pri tem pozivamo, naj v znak skromnega opravičila slovenski Katoliški cerkvi za nečloveško preganjanje nemudoma vrne Vovkove relikvije: zažgano suknjo, kolar in kovček! Vovkovo zažgano suknjo, kolar in kovček slovenski katoličani potrebujemo kot svojo skrinjo zaveze za dokončen prelom z genocidnim komunizmom.

Škof Anton Vovk, prosi za nas, bomo v slovenski Armagedon vstopili z ostrino misli Leszka Kolakowskega: “Pripravljenost za boj brez sovraštva in duh spravljivosti brez popuščanja v bistvenih rečeh.”

Za vse zatirane Slovenke in Slovence pa naj svetniški škof Anton Vovk postane simbol pokončnosti, neomajnosti in kljubovanja komunističnemu totalitarizmu, ki nam iz zakulisja v izpostavah vedno novih obrazov še vedno vlada.

 Franci Donko

 

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!