Ženske: Od feministk do kastriranih možač

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebi arhiv).

Pa še malo popočitniško. Pred dopusti poteka v krogu mojih prijateljev obsežna menjava knjig. Večinoma gre za žepnice, kriminalke, skratka knjige, s katerimi si kvarimo oči na sončnih plažah ali ob bazenih. Per passatempo, da mine čas, kot jim pravimo. Vendar se vmes najde tudi kaj še bolj lahkotnega, romantika, knjiga, ki jo pozabiš v tistem trenutku, ko jo odložiš iz rok. Vsaj tako je bilo do nedavnega.

Zdaj pa se je izbira teh knjig spremenila. Med pisci kriminalk prevladujejo Skandinavci. Pojavljajo se tudi že prve knjige, kjer so “grdi, umazani in zli” Arabci, ki počasi menjajo Slovane. Do nedavnega so ti bili največji kriminalci, mafijci in najbrutalnejši morilci. Tako je bilo vsaj v slovenščino prevedenih knjigah do približno dveh let nazaj. Pred tremi leti, če se ne motim, pa je bil poletni hit knjiga “50 odtenkov sive”, ki sem jo odložila po prebranih nekaj 10 straneh. In mislila, da sem s tem zdaj zaključila.

Pomota. Vse več knjig, ki so nedvomno namenjene izključno ženskam, je bolj ali manj ponavljanje, lahko bi rekla, 50 odtenkov plagiatorstva. Ukročena, Podrejena, Prvinska predaja in še in še podobnih naslovov vam ponujajo slovenske založbe. Ko sem prelistala te knjige, sem se vprašala, kam gre ta svet. Ali lahko tudi pisatelji in pisateljice, njihovi agenti in založniki dejansko stojijo za neko zaroto, s katero želijo izbrisati svet, ki ga je moja generacija, še bolj pa tista pred menoj, ustvarjala. Svet enakopravnosti, svet svobode, pa naj gre za svobodo mišljenja, izražanja ali ljubezni. Svet, v katerem ženske enakopravno odločamo v službi, politiki, kuhinji in postelji.

Vse več načrtov o ponovnem podrejanju žensk
Leta 1968 so v protestih v New Yorku proti tekmovanju za Miss ZDA ženske zažgale nedrčke, feministično gibanje se je razvijalo, veliko pravic smo pridobile, veliko smo jih seveda tudi izgubile. Pa vendar, nezakonska mati ni več nobena sramota, devištvo pred poroko nobena vrednota, uživanje v seksu nič več rezervirano samo za moške. Pa je res tako? Kaj se je zgodilo v zadnjih letih? Vse te “lahkotne” knjige, pisane za ženske, so bistveno spremenile vsebino. Ženska se mora podrejati, biti navdušena, ko moški, ki jo je izbral, kupuje vrvi, s katerimi jo bo privezal, pretepal, podredil, podaril prijatelju v zabavo …

Foto: iStock

Gre za knjige, ki jih ne berejo moški, niti niso njim namenjene, pravzaprav jih moški večinoma niti ne pišejo, gre pa za koincidenco, v katere naključnost bi mogoče pred nekaj leti verjela, danes pa več ne. Danes, ko lahko v evropskih mestih poslušamo imame, ki pridigajo o ponižnosti žensk, ki zahtevajo njihovo zakrivanje, ko gledamo posnetke vklenjenih žensk, prodanih za spolne sužnje, ko si avstrijski predsednik drzne izreči stavek, da bi morale ženske iz solidarnosti do muslimank razmisliti o tem, da bi se pokrile, ali nekaj podobnega, danes o teh knjigah ne razmišljam več kot o naključni izbiri nesrečnega urednika, založnika, temveč o načrtu, o subtilnem prepričevanju, da si ženske v resnici želimo biti privezane, prebičane, ukročene, podrejene, skratka, mučene za užitek nekega moškega, ki nas bo šele po popolni fizični in psihični nadvladi neizmerno ljubil in spoštoval.

Ker seveda tega ne sprejemam, zdi se mi bolno, sem preverila pri znankah, mlajših in starejših. V iskrenih pogovorih so vse kategorično odklonile kakršnokoli podrejanje moškemu, bičanje, privezovanje, posiljevanje ipd.

Feministke iz 70. let so umolknile
V delih markiza de Sada, ki je umrl že pred nekaj več kot 200 leti, so nekateri poskušali poiskati filozofske zahteve po človekovih pravicah in svoboščinah, mednje je namreč de Sade všteval tudi pravico do užitka kot eno temeljnih človekovih pravic. Pravice je našel le v zanikanju Boga in religije, ki naj bi po njegovem človeku jemala svobodo. V današnjem času pa se srečujemo z iskanjem pravice do užitka, utemeljene ravno na bogu Alahu in islamski religiji, vendar seveda izključno rezervirane za moške, ki si to pravico, vključno s pravico do umora ženske, ne samo lahko vzamejo, temveč jim je predpisana ali celo zapovedana. Kot je ženskam predpisana pravica, da trpijo mučenje, so prodane v suženjstvo, so podrejene, zakrite, nevredne …

In vse feministke iz 70. let prejšnjega stoletja so umolknile, njihov glas ne doseže žensk, pokritih z burkami, žensk, vklenjenih v verige, prodanih kot živina na tržnicah, žensk, ki jih pohabijo z obrezovanjem, ne, ne doseže niti založnikov, da bi prenehali izdajati knjige, v katerih poskušajo na prefinjen način ženskam vsiliti filozofijo podrejanja in služenja moškim spolnim užitkom. Pa četudi zvezane, vklenjene, ponižane … Od feministk, ki vpijejo, da ima ženska pravico do abortusa, smo dobili kastrirane možače, ki s tem, da ne reagirajo, dejansko pritrjujejo in »blagoslavljajo« moško nadvlado. Vprašanja, kdo jih vodi, kdo jih usmerja, kdo jim je zaukazal molk, pa ostajajo brez odgovora.

Če ni Boga, je vse dovoljeno. Danes se to spreminja. Ker je Alah, je dovoljeno početi z ženskami in neverniki vse. Vključno z umorom. Če ne boste tega hoteli razumeti z branjem Korana, vam bodo to počasi vcepili z različnimi “lahkotnimi knjigami”. Zato je za duševno zdravje in za oči veliko bolje, da gledate v morje ali zeleno listje na drevju, v mravljico ali nadležno oso, kot da izgubljate čas s takšnimi knjigami. Tudi če ste jih dobili zastonj ali za 3 €.

Lucija Šikovec Ušaj