Predstavil se je kot “dedek iz Bele krajine”, njegova (mestoma trivialna) zgodba gre nekako takole. V življenju je trdo delal v tovarni, z ženo sta vzgojila tri otroke, pred leti se je upokojil, večino časa v skrbi za vinograd preživi v zidanici, družbo mu delajo vnuki. Do nedavnega povsem brez skrbi, dokler mu v njegov mali grozdni dom niso vdrli ilegalni migranti. Prišel je starejši sin, policist, in mu dejal, naj z njegovima otrokoma ne hodi več v zidanico, ker − on že ve − je postalo prenevarno. In tudi sam naj se bolj drži domačega zapečka in ne hodi sam v senco trt, saj so tujci nepredvidljivi in nasilni. Ni ga poslušal, odvrnil mu je, naj policisti kaj naredijo. Mu pravi sin, da bi sami naredili red, če bi jim v Ljubljani dali proste roke. Potem so mediji poročali o ugrabitvi Mirka Moravca, zbal se je za svoje življenje, zdaj mu je edini opravek pot v trgovino in nazaj.
Pripoved “dedka iz Bele krajine” je ena od mnogih, ki prihajajo na uredništvo. Vsem je skupen strah, ki se je naselil v ljudi ob meji, saj ne morejo več normalno živeti. In točno o tem je na zadnji novinarski konferenci govoril predsednik Sindikata policistov Slovenije (SPS) Kristjan Mlekuš. Ampak naj najprej razčistim. O sindikatih imam svoje mnenje, običajno ne najboljšega, še posebej ne o tistih v gospodarstvu. Oni ne morejo dojeti, da je delovno razmerje stvar prostovoljnega dogovora med delodajalcem in delojemalcem, njihove besede o skrbi za delavce so navadne floskule, večinoma je njihovo delovanje škodljivo. Podobno je v javnem sektorju, kjer se z vlado pogajajo o denarju tretjih oseb, se pravi o denarju neto davkoplačevalcev, ki jih nihče ne vpraša, ali se strinjajo z razrezom in s povečanjem proračunskega deleža za plače. Tokrat moram priznati, da je SPS opravil veliko delo in povzdignil glas policistov, ki se drugače ne bi slišal. In ne bi se mogel bolj strinjati z Mlekušem, ki je govoril o katastrofalnih varnostnih razmerah ob hrvaško-slovenski meji in tudi jasno povedal, da je kriva Šarčeva vlada, ki “od nastopa svojega mandata ni storila popolnoma ničesar”. Kdo bi bolje vedel, kakšne so razmere, od policistov na terenu? Skrivajoč se za visoko domačo ograjo in z dihanjem varnostnikov v sobanah na Gregorčičevi 20 težko presodiš, kaj se v resnici dogaja. Razen če si kaj preprosto izmisliš in lažeš javnosti, kot so policisti s prstom pokazali na notranjega ministra Boštjana Poklukarja.
In veliko raje bi ti policisti odšli na mejo ter preprečevali ilegalne prehode, kot pa da na ravnih cestnih odsekih postavljajo zasede in kot inkasanti pobirajo kazni, če bi jim policijsko vodstvo to dovolilo in jih poslalo tja, kjer jih ta hip v resnici potrebujemo. To je na meji, na zunanji schengenski meji. Ne bi bila varnejša samo Slovenija, varnejše bi bile tudi evropske države. Zato se vsem pred očmi dogaja, da zaradi nesposobnosti in nerazumljive empatičnosti slovenske vlade do popolnih tujcev zapirata svoje meje Italija in Avstrija, na sončni strani Alp pa se kopičijo Arabci in Afričani.
Evropske volitve so pomembne prav zato. Izbirali boste med opcijo, ki bi meje še bolj odprla vsakemu kriminalnemu pritepencu iz zadnje luknje na tem svetu, in opcijo, ki ji je prva skrb varnost, za katero bodo ob medsebojnem zaupanju in sodelovanju skrbele močne države članice. Prvi bodo Evropo pahnili v kotel multikulturalizma, drugi bodo poskrbeli za ohranjanje nacionalnih identitet, tradicije, kulture in družine ter za ohranitev napredne evropske civilizacije. Odločitev je izključno vaša.
Jože Biščak