Znanje je moč: Primer tehnične šole, ki premaguje mite o gimnaziji kot edini elitni šoli

Mojca Škrinjar (Foto: osebni arhiv)

V moji mali šišenski državici se ob široki cesti, ki so jo ustvarili v socializmu in jo imenovali avenija, posnema pa smešne sovjetske komunistične avenije (ko so jih ustvarili, je bilo na  njih  nekaj deset volg), nahaja nekdanji gigant Litostroj, ki so ga v času tranzicije uničili. Avtov je zdaj na široki predmestni ulici več, na pogorišču Litostroja pa je kljub vsemu  zrastlo nekaj  inovativnih in ambicioznih podjetij.

Tesno  z Litostrojem pa je bila  povezana  tudi sosednja šola tehniških strok, ki  je nekdaj  izobraževala delavce za Litostroj, danes pa inovativno poučuje  in sodeluje z novimi podjetji. V šoli so pretežno fantje. Večinsko moški razredi veljajo za  težavne. Fantje praviloma raje manj sedijo in se več gibajo, so manj vodljivi kot deklice, zato si vsi razredniki želijo spolno uravnoteženih razredov. Toda ko stopiš v to šolo, se zdi, kot da si padel z neba. Nobene neuravnoteženosti ter skrivanja in kajenja za vogali, na dvorišču dijaki pozdravijo vsakega obiskovalca, ob vhodu človeka sprejme  vljuden dijak, da se ti zdi, kot bi vstopil v najbolj imeniten hotel. Ko se sprehodiš po širokih, čistih in svetlih hodnikih, vidiš dijake, ki se živahno pogovarjajo med seboj in te znova vljudno pozdravljajo.

Šola vsako leto pridobiva nove dijake in uspešno premaguje mit o gimnaziji kot edini elitni šoli, ki omogoči mladim vrhunsko nadaljnjo kariero. Drugačen način poučevanja in veliko praktičnega dela osmišljajo mladim učenje in jim ponujajo možnost razvijati tehnično ustvarjalnost. To dokažejo z različnimi inovativnimi elektrotehničnimi in mehaničnimi modeli. Učitelj je na tej šoli manj odmaknjeni sodnik in ocenjevalec njegovega znanja in bolj kritični spremljevalec, ki dijaka usmerja.

Šola je dobra toliko, kolikor se ukvarja s svojimi učenci in dijaki
Šola je dobra toliko, kolikor se ukvarja s svojimi učenci in dijaki. Da jim učitelji nudijo raznovrstne in zanimive pristope k učni snovi, da so jim na voljo za dodatno razlago, kadar jo dijaki potrebujejo, da imajo dijaki možnost za razvijanje različnih talentov. Drugi pol dobre šole pa zajema vrednote, kot so spoštovanje, etičnost, poštenje, sodelovanje, vztrajnost, pogum in narodno zavednost.

Na meji med pogoriščem  Litostroja, kjer se je rojevala slovenska demokracija s Tomšičem na čelu in ki danes dobiva podporo iz pravkar sprejetega stebra dvajsetih skupnih socialnih evropskih pravic, bo morda nekoč zrasla moderna ljubljanska politehnika, da bodo dijaki te inovativne šole lahko še na ravni visokošolskega študija razvijali svoje talente v sodelovanju s prakso podjetij. To bi bila konec koncev Ljubljana dolžna osrednji regiji, iz katere črpa dnevni blagovni promet. Edina težava je, da bi se lahko nadaljeval trend odhajanja  mladih izobražencev v tujino. To pa je zanikanje pravega slovenskega nacionalnega  interesa. Zato mora država ustvariti take okoliščine, da bodo mladi ostajali in ustvarjali doma.

Socializem hromi posameznike in družbo
V minulem tednu  so na dražbi prodali Da Vincijevo sliko Odrešenik sveta za nepojmljivih 450 milijonov dolarjev. Toliko potroši Slovenija za celotno srednje šolstvo letno. Sliko je kupil neznani  kupec, ki mu tak izdatek očitno ni predstavljal problema in bi lahko zanjo odštel še več, so komentirali tisti, ki so spremljali dražbo. Slika predstavlja evropsko kulturno dediščino, natančneje italijansko. Toda Republika Italija ni sodelovala kot zainteresirana na dražbi, prav tako tam ni bilo predstavnikov Evropske unije, ki bi menili, da mora slika ostati v Evropi in biti v muzeju  na ogled vsem državljanom in obiskovalcem Evrope. Sprašujem se, kje zdaj tiči ta umetnina – v  skrbno zaklenjenem in varovanem sefu pametnega zbiratelja umetnin ali nekoga, ki je zgolj ocenil, da je to zelo dobra naložba, ki ji cena ne pada, temveč kvečjemu raste. V vsakem primeru je tu Evropa klecnila. V kulturnem, socialnem in narodnostnem smislu.

Prav gotovo se bo pojavil očitek, da država  ali skupnost držav praviloma za take primere nima pripravljenih sredstev, da je načelo, da morajo biti umetnine na ogled  vsem ljudem, preveč socialistično. No, lahko mi  kdo ta pogled šteje v slabo, čeprav  v resnici ravno ne maram socializma, ker hromi posameznike in  družbe. Toda  presežki človeške ustvarjalnosti in znanja morajo biti dostopni vsem ljudem, to pa zato, da se lahko vsi učijo in negujejo duha in dušo.

Če gledamo na kulturno dediščino  s posebno skrbjo in jo opredelimo za nacionalni interes, kako  šele lahko opredelimo naše mlade in njihovo znanje ter vrednote za nepresegljiv nacionalni interes. Nacionalni interes je zagotovo v ohranjanju kulturne dediščine in spodbujanju ustvarjalnosti ter vsemogočega ustvarjanja  na vseh  področjih. Negovanje teh vrednot in praks pa se začne že v šoli.  Zato so šole, kot je ta v mali šišenski državici, dobre šole, njihovih rezultatov pa ne smemo spustiti iz rok. Kajti  mlad človek, ki  za vedno odide s  svojim znanjem v tujino, je za Slovenijo dvakrat izgubljen. Zato ker je vanj investiran denar v času šolanja ušel v tuje sefe in zato ker izgubimo človeka z njegovim znanjem, ustvarjalnostjo in vrednotami.

Mojca Škrinjar