Znanje je moč – Hvala bogu za jackpot

Mojca Škrinjar (Foto: osebni arhiv)

Pred dobrim letom je časnik Delo objavil članek z vsebino, da je vseživljenjsko učenje, predvsem pa veščine in spretnosti, ki jih državljani imajo, pomembno za vsako državo, ki poskuša biti uspešna na zahtevnih gospodarskih trgih globaliziranega sveta. Slovenija se je v raziskavi PIAAC, ki je merila kompetence odraslih, slabo odrezala.

Delo modruje naprej, da je to lahko dobra ali slaba novica. PIAAC je namreč raziskava, ki primerja države in prikazuje prerez stanja v določenem trenutku ter kaže, kakšno je bilo šolstvo pred več desetletji. Slab rezultat lahko pomeni, da ima država, ki se išče na globalnem trgu, še veliko priložnosti za izboljšave, predvsem z vidika prenosa znanj, spretnosti in veščin, če se bo le zavedala, da danes izobražuje otroke za službe prihodnosti, pa čeprav ne ve, kakšne te bodo. V preteklosti je že znala poskrbeti za izboljšave. Leta 1998 se je Slovenija zelo slabo izkazala v bralni pismenosti. Ti rezultati so nato spodbudili številne sodobne oblike izobraževanja za odrasle – osredotočili so se tudi na krepitev najranljivejših skupin prebivalstva – in raziskava PIAAC je pokazala, da se je ta s časom precej izboljšala. Tako Delo.

Veselje nad boljšo bralno pismenostjo mlajših generacij pa zbledi ob dejstvu, da je bila na zadnjih predsedniških volitvah največja skupina volivcev starejša od 55 let, kar pomeni, da so nam drugi krog predsedniških volitev izvolili slabo bralno pismeni ljudje. To pomeni, da niso dobro razumeli, zakaj koga volijo. Enim so bile všeč Borutove modre oči, brezhibna obleka in elegantna drža, drugim Marjanova tašča. Normalno, saj je njihova generacija. Da bi starejšo generacijo zanimale kompetence, delovni ali življenjski dosežki enega ali drugega, ni ravno očitno. Da bi ta generacija znala primerjati med svojimi 400 do največ 1000 evri pokojnine in milijardo opranega denarja, očitno tudi ni nevarnosti. Pa saj se ni čuditi. Raziskava PIAAC pove vse.

Mladi so večinoma ostali doma. Kot pravi predsednik največje opozicijske stranke, so namreč domnevali, da nima smisla iti na volitve, karkoli volijo, od nekod že pokukajo strici iz ozadja. Ali v obliki zlatega drugega tira, zlatih žilnih opornic ali s šestnajstmilijonskimi darili v obliki odpustka slabe banke za prijatelje ali pa z zlaganimi ovadbami, kupljenimi sodniki, metanjem nedolžnih v ječo, goljufi, lažnivci in tatovi pa se mirno sprehajajo po Sloveniji. Ali pa smem domnevati, da je v resnici bralna pismenost mladih še slabša od bralne pismenosti njihovih staršev in starih staršev?

Med mladimi danes niti ni avantgardnih umetnikov kot v Mariboru 2012, ko so obešali lutke politikov z mostu in tako sporočali, kaj bi bilo najbolje narediti z originali. Te dni mladi umetniki niso obesili lutk krvavih trupel novinarjev časopisa Charlie Hebdo, trupelc mladih, ki so umrli na stadionu po koncertu ali na pločniku v Nici, z oken naše banke nacionalnega interesa NLB. Pa bi jih upravičeno lahko. Kajti ta banka je omogočila nakupe orožja za teroriste, kot razberemo iz poročil komisij in odborov Državnega zbora. Če bi obstajala lestvica čustvene nepismenosti ali lestvica brezbrižnosti, bi bila Slovenija najbrž med vodilnimi.

Namesto da bi se vsi postavili ob bok kritičnemu časopisu Charlie Hebdo, naši večinski in vplivni mediji raje pomagajo stricem skrivati njihove lumparije, generacije 60+ ali 30– pa to nič ne briga. Po Goebbelsu obstaja razlaga. Če stokrat ponoviš laž, ta postane resnica. Tisti 60+, ki zaupajo svoji presoji in se še pogumno in predano upirajo vplivnim medijem, so preredki, da bi obrnili ladjo, ki pelje v skrivnostni trikotnik, kjer izginejo vse ladje. Tisti mladi, ki so imeli najmanjšo priložnost uiti shizofreni stričevski sceni, so presodili, da jim ni treba izgubljati let in so odšli v tujino. V nasprotju s svojimi švicarskimi, avstrijskimi, madžarskimi kolegi, ki znajo misliti in sveže prispevajo k razvoju svojih držav, se zdijo naši mladi kot speče Trnuljčice.

Leta 2012, ko sem se morala odločiti, kako bomo v izobraževanju varčevali, mi ni bilo žal denarja, ki smo ga kljub temu namenili za raziskavo o bralni pismenosti odraslih. Sumila sem namreč, da moja generacija večinsko premalo kritično razmišlja ali razume zapisana sporočila. Žal se nisem zmotila. Odrasli generacije 60+ večinoma ne razumejo nobene vsote nad vsoto, ki presega ceno nogometne vstopnice, plašča ali čevljev, avta in srednje velikega stanovanja. Če bi poznali številke, bi vedeli, da je en sam, samcat milijon evrov več kot 200.000,00 evrov, ki jih bodo morali v obliki kredita za stanovanje odplačevati celo življenje. Ne razumejo, da je ena samcata milijarda 1000 takih milijonov. Hvala bogu za igro na srečo, imenovano Eurojackpot, kjer je najmanjša nagrada 10 milijonov. Sanjajoč, kaj bi si lahko privoščili s takim denarjem, se bodo Slovenci morda vendarle naučili razlikovati med tisoč evri in milijonom evrov. Zato je jackpot res najboljše izobraževalno sredstvo za razvoj mišljenja ta hip. Ob petkih tako potekajo izobraževalni večeri v nekaterih slovenskih domovih, velikokrat v tistih domovih, ki vežejo konec s koncem mesec za mesecem, leto za letom …

Mogoče bo pa nek Slovenec le zadel jackpot. Kar je sicer spričo številčnejših Nemcev in hazarderskih navdušencev na Finskem skoraj nemogoče. Slovenski srečnež bo morda to celo razodel sonarodnjakom. In morda se bodo ob temeljiti seznanitvi ti le naučili nekaj o številkah in dojeli, da jih je družina ljubljanskega župana temeljito nategnila in jim podtaknila, da bodo morali plačati 16 milijonov dolgov, porojenih iz njihovih supermenedžerskih sposobnosti. Ali pa bodo ugotovili, da je nekaj milijard, ki so jih vtaknili v banko, ki podpira terorizem, toliko denarja, da bi vsi otroci, ki so danes v vrtcu, lahko ob začetku samostojnega odraslega življenja dobili začetni kapital najmanj 20.000,00 evrov, ki bi ga lahko uporabili za zagon lastnega podjetja, za lažji nakup stanovanja za svojo mlado družino …

In morda bodo ugotovili, da za to, da si predsednik države, ni dovolj nekaj blišča in smeha, nekaj zabavljaštva in par soočenj. Da miška mala in baba žaba nista pravi grožnji, da je največja grožnja podgana, ki se skriva v nacionalno interesni banki. V drugem krogu imamo kandidata, ki je vedel za krvavi denar, in drugega kandidata, ki mu do zdaj niti verbalno ni uspelo obsoditi stricev, ki so vodili ta umazan posel, ki pa v skladu s sočnim slovenskim pregovorom najbrž ni edini te vrste. Vprašanje je le, ali bo miška ali žaba uspešneje sledila stricem.

Nedavno tega sem prebrala šalo, ki gre nekako takole: Doktor, kdaj bom na vrsti za operacijo kolena? Dvanajstega novembra 2027, mu odvrne ortoped. Doktor, dopoldne ali popoldne? Zakaj pa je to pomembno, zanima zdravnika. Zato, reče pacient, ker imam dopoldne že zobozdravnika. Kisli nasmeh ob čakalnih vrstah v zdravstvu v tem primeru ni na mestu. Odgovor je upor proti ponižnemu prejemanju klofut stricev in poneumljanju naroda že 75 let. To vemo pa tudi brez raziskave o bralni pismenosti Slovencev. In nič ne storimo. Morda bomo imeli srečo in bodo strici, kot vsi drugi smrtniki, srečali svetega Petra. Čeprav zanje čakalnih vrst pri zdravnikih ni.

Če Slovencev že šola ne nauči ničesar o številkah in njihovem usodnem pomenu, jih bo vsaj jackpot.

Mojca Škrinjar