Znanje je moč: Koliko je pamet lahko kratka

Mojca Škrinjar.

Jutro v Ljubljani je sončno. Adventne lučke in okrašena smrekica postanejo nenavadne v novi svetlobi januarja. Smrekica pred oknom zastira svetlobi pot v prostor, na nenavadno zeleni travi zagledam zvončke. Tako zgodnje prebujanje, kje je še pomlad? Nenavadno zgodaj pa so se prebudili tudi ljudje. V naslednjem tednu je napovedana stavka javnih uslužbencev, kmalu za tem, na dan zaljubljencev, stavka učiteljev. Radi bi višje plače.

V zgodnjih devetdesetih letih sem se na avstrijskem Koroškem izobraževala o pedagogiki montessori. Bila sem edina Slovenka in edina ravnateljica v pestri  družbi Korošic, učiteljic vseh starosti, ki so prihajale z vse južne Avstrije, da bi obogatile svoje znanje z odlično pedagogiko. Sproščene, prijetne, radovedne so ob robu šolskih tem brez zadržkov odgovarjale na moja, hm, malo nevljudna vprašanja, kakšni so njihova plača in delovni pogoji. No, danes so takšna vprašanja odveč. Na srečo smo vključeni v evropske in druge mednarodne primerjave in so podatki na dlani. Toda odgovor  na vprašanje o plači je še vedno enak kot pred petindvajsetimi leti. Moja plača ravnateljice, ki je bila višja od  plače slovenskega učitelja, je bila bistveno nižja od plače vsake avstrijske učiteljice začetnice. Verjela sem, da smo mlada država in bomo dohiteli Avstrijo. No, nismo je. Zato je upor učiteljev več kot upravičen. Toda, zakaj ravno zdaj?  Zakaj glavnemu sindikalistu šolstva ni sinila ta ideja lani, če že ne predlani? In koliko nameravajo priboriti? Da bodo naši učitelji po plači enakovredni avstrijskim, nemškim ali francoskim? Seveda slišim glasen odgovor, da imajo oni pač večji bruto narodni dohodek. Zakaj pa nimamo v Sloveniji večjega? Odgovor je najbrž jasen vsakemu osnovnošolcu, očitno pa ne njihovim učiteljem, sicer bi se kot intelektualci borili za večje stvari kot drobtinice štrukljev.

Vse več je anonimnih prijav šolski inšpekciji
Berem o starših, ki so protestno zadržali svoje otroke doma, ker se ne strinjajo s prisotnostjo enega  otroka v oddelku, saj naj bi bil strašno zločest. Ne verjamejo šoli, da bo strokovno storila vse, da bo umirila vzdušje in vzpostavila normalne razmere za pouk in odnose. Starši z imenom in priimkom. Na drugih šolah so učitelji pobesneli, ker jih starši anonimno ovajajo inšpekciji in menda pol od tega, kar napišejo, ni res. Učitelji zahtevajo, naj inšpekcija anonimnih prijav ne obravnava več, z živci so na koncu. Kaj pa, če šolska inšpekcija vendarle prejme anonimno prijavo, ki vsebuje navedbe o nasilju in ogrožanju zdravja? Jo bo tudi zabrisala v koš?

Če pa smo že tako natančni, kaj učitelj sme in česa ne ter za kaj je pristojna šola, potem pa ne bomo vodili otrok na sistematske zdravstvene preglede, so pribili v neki šoli. Nikjer v zakonodaji ne piše, da moramo, pravijo, starši naj si lepo kar sami vodijo otroke k zdravniku. Četudi imajo z vidika črkobralstva prav, so starši udarili nazaj – takšne šole nočemo in niso ponovno izbrali ravnatelja. Smola, radikalizacija ni uspela.

Večina globoko razočarana nad možnostmi, ki jim daje Slovenija
Vse kaže, da globoko v naši družbi tli neko nezadovoljstvo, ki si ga ne znamo prav pojasniti. Udarilo je ven, kako prikladno, s strani sindikatov pravilno izračunano in odmerjeno, ravno v pravem času, pred volitvami. Oblast bo ravno prav ranljiva, da bo popustila, pa četudi bo morala zvišati plače. In uspelo jim je, še preden so se sploh podali na ceste s piščalkami in rdečimi kapami. Ministrica za delo je že naznanila dvig minimalne plače. Vse za delavce! Ne bodo nas izkoriščali! Tudi privatniki ne! Je pribila ministrica za  zdravje in pognala koncesionarje na cesto. Vse bo uredilo javno zdravstvo!

Kaj pa mi, kaj pa mi,  mi očitajo ljudje, ko se z njimi pogovarjam po terenu: kako naj živim s to penzijo? Kaj pa mi, mi očitajo mladi z več otroki.  Tisti, ki odidejo v tujino na delo, ne rečejo nič. Z znanjem, ki jim ga je dala Slovenija, in pametno glavo v cvetu mladosti odidejo v tujino. Vsak teden slišim za koga. Mladi zdravniki, učitelji, računalničarji …, večina globoko razočarana nad možnostmi, ki jim jih daje Slovenija, jezni so zaradi  bistveno nižjih plač, zaradi nesposobnih direktorjev. Imajo samo eno življenje, mi pribijejo.

Marković-Mencingerjevo lastninjenje je v bankah pustilo milijardne luknje
Medtem, ko bodo slovenski  delavci in učitelji dobili drobtinice z mize, oprostite, višje plače, in si jih plačali sami, ko bodo kupovali izdelke z višjim davkom, bodo Avstrijci z liberalnim modelom okrepili gospodarstvo, kar bo omogočilo državi, da bo učitelje lahko še bolje plačala. Slovenski učitelji bi morda namesto svojih učencev vzeli računalo in izračunali, koliko so v letih od nastanka nove države plačali za grehe  Marković-Mencingerjevega lastninjenja in nacionalnega interesa, ki so se izkazali v  milijardnih bančnih luknjah, v neznansko velikih vsotah za žilne opornice, ki so prispele na račune prav tistih, ki zagovarjajo nacionalne interese, in ugotovili, da bi, če bi bila namesto tega red in pravica, imeli  enako visoke plače kot avstrijski učitelji.

Nikoli ne bo bolje, če se ne bomo v Sloveniji poenotili glede temeljnih vrednot in normalizirali države ter izvolili ljudi, ki jim je mar za vse ljudi in zase nič bolj kot za druge. Ko bomo uvideli, da se vrstni red prioritet začne z vrednotami, pravico in resnico, zdravo pametjo, spodbudnim okoljem, ki ceni pametne, sposobne in pridne ljudi. Z višanjem plač na takšen način, kot se nam predstavlja to prezgodnjo pomlad, je tako kot s kozarcem piva – če ga popiješ, nobeno stepanje pene ne pomaga, da bi ga bilo več, četudi je nekaj časa videti, da  ga je povsem dovolj. Lahko napišemo še sto zakonov in uprizorimo stavko vsak mesec, če starši in učitelji ne bodo postavili vrednot skupaj in se dogovorili za medsebojno spoštovanje, če vsi skupaj ne bomo dojeli, da je pogačo najprej treba speči, nato pa rezati. Vse drugo je pot v Venezuelo.

Ah, nič, obrnimo  list. Vesela sem vsaj za eno dobro novico. Tožilci so opustili  obtožbe zoper moja nekdanja kolega, dr. Žigo Turka in dr. Boruta Rončevića. Ker ni nič narobe, če se podeli koncesija za izvajanje univerzitetnega programa še komu drugemu kot Fakulteti za družbene vede.  Z zvončki je prišlo vsaj malo zdrave pameti v našo deželo. Ko bodo dnevi daljši, bo morda tudi pamet v Sloveniji daljša.

Mojca Škrinjar

  • stajerc5

    Mojca draga, zacela si prepozno, casovno! Vzgoja se zacne doma, vzgoja se nadaljuje doma, in tudi ko se studira po celem svetu, vzgoja deluje se vedno od Doma!!! Ne pozabi tiste stare: Kar se Janezek nauci…
    Moji otroci in moji vnuki niso in ne bodo nikoli videli druge sole kot tiste, ki sem jo izbral jaz, ops, z zeno.

  • ana

    Vsak ima svojo pamet-tako je- naj jo tudi uporablja, po svojih najboljših močeh!
    In v tem času to ni sledenje navodilom…je pravzaprav zelo težko delo, za katerega nas niso usposabljali…vendar NUJNO!
    Ne bojmo se poklicati Duha nad vso to “štalo”-edino z njim bomo zmogli!

  • Okra tatoo

    In zdaj bo Žiga Turk, član ožjega kroga mladinskih barab, ki so spravile prenekaterega mladega človeka v grob vzgajal mlade. Za koga in na kakšen način? Tega lumpa sem takrat osebno poznal, kot tudi njegove “sodelavce”. Sami ničpride, ki so se potem pošlepali skozi razna zastonj šolanja, doma in zunaj in sedaj to hočejo računati drugim. Sam Bog Janez te pošilja, Žiga, tako kot vedno. Pa upaš pokazati pravi obraz? Sem vedel, da ne.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!