Naj se pove resnica, da je pod diktatorjem s pobarvanimi lasmi umirala množica ljudi, tudi otrok

Foto: sta

Bilo mi slabo, bolela me je glava na vročem soncu, ko sem stala skupaj s sošolci in sošolkami in mahala z zastavico, ki mi jo je prejšnji večer pozno v noč delala mama. Čakali smo nekaj, kar še nikoli nismo videli, nekaj enkratnega, božanskega in svetega. Tako je bilo vzdušje tam ob Celovški, kjer smo imeli privilegij biti otroci v prvi vrsti. Toda učiteljičin obraz nekako ni bil skladen s tistim neopisljivim, skrivnostnim vzdušjem. Kot da bi bila v drugem svetu. Izraz šoka in nelagodnosti, bi rekla z razdalje časa. Čakali smo Tita.

Pripeljal se je tisti Tito tako hitro mimo, da ga nisem videla dobro v obraz. Malo je pomahoval z roko in to je bilo vse. Zoprn otrok, kot sem bila, sem morala potem, ko smo se vrnili v hladno zavetje šole, vprašati učiteljico, tovarišica je bila takrat, zakaj vendar smo morali biti tam. In je rekla, da zato, da smo pokazali, da imamo Tita radi. “O, ne,” sem ji rekla. “Jaz imam rada mojo mamico (no, dobro, tudi očeta, ampak manj, ker je tečen in vedno nekaj hoče), ne, tega strica s hromo roko pa ne. Kako moram nekoga imeti na ukaz rada?” Učiteljica je molčala. Ko sem se tistega dne vrnila iz šole, sem bruhala in obležala potem nekaj dni. Nisem marala vročine, butaste zastavice, niti onega Tita, ki se mu ni ljubilo niti mahati in bi ga jaz morala kar tako, ne vem zakaj, imeti rada.

Potem sem zrasla, izvedela, da so v Šentvidu, tam, kjer danes stoji ugledna šola, trpali ljudi na kamione in jih vozili na morišča. Leta kasneje, ko so moji otroci zrasli in so imeli sprejem v pionirčke, sem z možem uskladila urnik, in so ostali doma. Ne, ne dam jih v pionirje.

Še kasneje sem po službeni dolžnosti obiskala mnogo šolskih proslav. Nekatere so bile pravi biseri ustvarjalnosti, druge nedomiselne, kot jajce jajcu podobne predstave, ki so se začele s starimi slovenskimi igricami, ki so jih priplesali male pastiričice in pastirčki na oder in se nadaljevale v pionirske rutke in kapice ter končale s prizori mladih rokerjev z mobiteli. Kratka zgodovina šolstva. Toda nikjer opombe ali vsaj slabe režije, s sporočilom, da je bila zgodovina šolstva totalitaristična.

Moja učiteljica je, ko smo stali na Celovški, najbrž vedela, da so ljudje s takimi kapami mučili in pobili tudi majhne otroke, deklicam porezali kitke in jih še žive zazidali. Zato je bil njen obraz tako bled in brezizrazen.

Vam je dolgoletni komunistični režim povsem zabrisal moč presoje?
Drage učiteljice in ravnateljice (oprostite, toda ta spol je v slovenskih šolah, zlasti osnovnih, v večini), kako bi se vam zdelo, če bi vam s šolskega igrišča odpeljali kratkohlačnika in ga za dolga leta zaprli na pust otok, kjer bi ga stradali in mučili? Je katera od vas prebrala vsaj Temno stran meseca, delo, ki opisuje tragiko povojnega časa? Ali vam je dolgoletni komunistični režim povsem zabrisal moč presoje in vam je povsem okamenelo srce?

Leto zatem, ko se je končala vojna za Slovenijo, so se otroci v počitniškem kampu igrali osvoboditelje in “jugoarmijo”, pri tem pa kričali tako, da so se še pijani motoristi zbudili in se razburjali. Majhni otroci so vedeli, kaj je prav in kaj narobe.

To je bil vrhunec svetovne krutosti
Najmanj, kar se pričakuje od ljudi z najsvetejšim poklicem – učitelj, je to, da so razgledani in čuteči. Potem bodo znali obeležiti praznik šole tudi tako, da bodo proslave zanimive, povedne, kulturne in etične. Noben problem ni, da prikažejo temno obdobje slovenske zgodovine, ko je pod vodstvom krute roke socialista in diktatorja s pobarvanimi lasmi, ljubitelja razkošnih avtomobilov, jaht in luksuznih vil, Tita, umirala množica ljudi, tudi otrok, in ko so potem drugi majhni otroci, časteč ga, mahali z zastavicami, samo da povedo, da je ta najtemnejši čas slovenske zgodovine eden izmed vrhuncev svetovne krutosti, čas totalitarizma.

Učitelji in ravnatelji naj se ne čudijo, da jih ljudje ne spoštujejo, če otroke šemijo v totalitaristične simbole
Upam, da smo to leto zadnjič brali o šolskih proslavah, kjer nekritično in brez sporočila o bedi totalitarizma šemijo otroke v totalitaristične simbole. Če pa kanijo učiteljice in ravnateljice, učitelji in ravnatelji početi to še kar naprej, naj se ne čudijo, da jih ljudje ne spoštujejo. Ne moreš pač spoštovati nekoga, ki je neetičen, ob tem pa še neumen. Jaz taki šoli danes že ne bi zaupala svojega otroka.

Mojca Škrinjar