Znanje je moč – prvi klin na lestvici

Mojca Škrinjar, Foto: STA

Prav zanimiv je bil pogled na lepo rumeno šolo, umirjeno je ždela tam za lipami, nekaj začudenja so povzročala sredi zime odprta okna, skozi katera so otroci spuščali padala, narejena iz plastičnih vrečk. Ne, niso ostali sami v razredu in nagajali, medtem ko bi bil učitelj kjerkoli. Učitelj je bil lepo v učilnici, ob skupini učencev, ki so iz epruvet izpustili neko penečo tekočino, nato pa vneto nekaj zapisovali v kariraste zvezke. To je bil projekt Tempus, ki ga je zasnoval danes žal pokojni dr. Ferber s Pedagoške fakultete.

V devetdesetih letih so šole z velikim zanimanjem poprijele za omenjeni projekt, ki je uvedel začetno naravoslovje na zanimiv način- učenci so se predvsem učili pri poskusih v naravi. Vsi so se veselili pouka naravoslovja na razredni stopnji, učenci in učitelji. Prenova učnih načrtov v uvajanju devetletke je bila najbolj uspešna ravno pri naravoslovju tudi v preostanku osnovne šole do zaključka devetega razreda.

Lahko smo veseli za uspehe naših učencev
Danes nas lahko veseli uspeh naših učencev, ki so se pri bralni pismenosti in znanju matematike povzpeli v prvo petnajsterico držav OECD, potem ko smo beležili nekaj dolgih neslavnih ciklov podpovprečja predvsem pri bralni pismenosti. Z naravoslovjem nikoli ni bilo tako- že od začetka uvrstitve na mednarodne lestvice primerjav je naravoslovje pri naših učencih kotiralo visoko in to zlasti zaradi projekta Tempus.

Nenavadno bogata bera evropskih sredstev, ki jih je iztržil v mandatu 2004 – 2008 takratni šolski minister, dr. Milan Zver, je bila na področju šolstva namenjena razvoju kompetenc mladih. Posamični projekti, namenjeni razvoju bralne pismenosti in socialne vključenosti, ki so jih nato razvijale različne institucije, Zavod RS za šolstvo, Šola za ravnatelje in drugi, so bili tako bogata zakladnica možnosti inovativnega dela z učenci in tudi starši. Poglobljeno ukvarjanje s problemi preslabe pismenosti ter prevelikih socialnih razlik je rodilo sadove, ki jih danes prebiramo v študiji PISA 2015. To in zavedanje učiteljev, ki sledijo rezultatom mednarodnih raziskav, v katere se je Slovenija na vztrajanje nekaterih redkih a odločnih odločevalcev vključila relativno zgodaj, je vzrok za današnji uspeh naših učencev.

Manj razveseljujoče je dejstvo, da so pa prav ti učenci, ki so tako napredovali pri bralni pismenosti ali matematiki, kar nesrečni in nemotivirani za delo pri teh predmetih. To nasprotje pa je zelo kritično, saj je dober uspeh pri predmetu lahko napovedovalec nadaljnje kariere učenca.

Kolikšna je vrednost kakovostnega znanja v gospodarstvu?
Tu trčimo zopet ob občutljivo področje naše družbene stvarnosti – kolikšna je dodana vrednost kakovostnega znanja v gospodarstvu, če nismo prav prepričani, ali so kompetence, ki jih pridobi posameznik v nadaljnjem šolanju res tiste, ki jih trg potrebuje. Kako široko je znanje in kako fleksibilna je množica izobražencev, da se lahko v relativno hitrem času prilagodi nenadnim spremembam potreb trga glede na to, kako majhna ekonomija smo in kako negotove so lahko finančno gospodarske okoliščine ob vseh svetovnih pretresih.

Dobra bralna pismenost in znanje matematike so zgolj osnovni pogoji za bolj ambiciozen načrt- življenje in uspešno ustvarjalno delo. Tu bomo morali razmišljati širše. Temeljno vprašanje namreč je, kako zagotoviti učinkovito povezavo med vstopom na trg dela in rezultati izobraževalnega sistema. Gospodarstvo bi morali imeti aktivno vlogo pri oblikovanju vsebin izobraževalnega sistema, pa naj gre za strokovno poklicno izobraževanje kot za visoko šolstvo.

Univerza bi morala poskrbeti, da študent pridobi širok temelj, na katerem gradi bodoče poklicne kompetence. Pospešen tehnološki razvoj in spremembe povzročijo, da so znanja hitro zastarela in ključna kompetenca, ena od sedmih evropskih, je učiti se učiti. Tako imenovane mehke kompetence so tiste, ki študenta osebnostno obogatijo, mu dajejo možnosti za razvoj novih znanj. To pa pomeni, da se univerza ali kampus ukvarja s študentom, ga vključuje v različne obštudijske dejavnosti, ga socialno vključuje in mu podeljuje nove odgovornosti. Tak študent bo bolj intelektualno gibek, bolj empatičen, smisel vsega, kar počne, mu bo bolj jasen.

S šolajočimi se je potrebno ukvarjati na vseh področjih
In morda bi tudi učenci v osnovni šoli, ki so danes uspešni, zraven pa nesrečni prav zaradi teh predmetov, laže zadihali, če bi jih naučili videti smisel v tem, kar delajo. Kar pomeni, da se je potrebno veliko ukvarjati s šolajočimi, tako na strokovnem, kot tudi na duhovnem in socialnem področju. Da je to uspešen pristop, kažejo uspešne ameriške univerze z uvrstitvijo na lestvico uspešnosti. Če zaključim, kakor sem začela, z lestvico: danes smo uspešno preplezali šele prvi klin. Če želimo biti ambiciozni, bomo inovativno in vztrajno nadaljevali našo pot.

Mojca Škrinjar