Je prišel podjetnik v veliko slovensko banko in prosil za kredit 300 tisoč evrov, da bi zgradil nov prostor za delavnico in postavil novo proizvodno linijo. Imel je načrt in vse papirje. So mu rekli v banki: Damo ti kredit, toda večji – 600 tisoč evrov. Nam vrneš v kešu 200 tisoč in 20-odstotni delež proizvodnje nove linije, ostalo ostane tebi. Podjetnik je zavihal nos in šel. Šala? Anekdota? Včeraj zvečer sem jo slišala v družbi v lokalu. Bi se smejala, če ne bi bil to že drugi kraj in druga družba s podobno anekdoto. Je res? Dim in ogenj, saj veste.
Ste že kdaj poskusili izračunati, kako dolga bi bila kolona avtov, povprečnih nizkocenovnikov, vrednih po 10 tisoč EUR in dolgih povprečnih 3,3 m, če bi zanje skupaj plačali toliko, kot smo za 5-milijardno bančno luknjo? No, če ne znate izračunati s svinčnikom na papirju, vzemite Excel in si pomagajte. Meni ni pomagalo, da bi ne bila šokirana: če začnete postavljati te avte enega za drugim v Ljubljani, nadaljujete po cestah do Maribora, nato preko Avstrije, Češke, Poljske in Litve, boste končali z zlaganjem v predmestju Rige, prestolnice Latvije, države ob Baltiku. Koliko časa bi se vozili tja v nepretrgani vožnji, približno 80 km na uro, z vsemi zastoji, deli na cestah, omejitvah? Skoraj dva polna dneva, 20 ur. Če ne boste spali in se ustavljali, se lahko danes ob 12. uri odpravite in pridete tja jutri na kosilo.
Če pa vzamete, da je v Sloveniji 360 tisoč gospodinjstev, bi vsako gospodinjstvo za vsoto, ki smo jo plačali za bančno luknjo, dobilo nov avto, vsako tretje gospodinjstvo pa po dva taka avta. Lahko pa si izberete raje možnost, da bi 50 tisoč mladih parov dobilo zastonj stanovanje. Deset tisoči mladih umov, ki so pobegnili pred brezupom, bi drlo nazaj v Slovenijo … Zdaj pa si vzemite čas in izračunajte, za koliko se je država Slovenija zadolžila po letu 2008, ko je imela Slovenija 8 milijard državnega dolga, danes ga ima pa 33 milijard. Koliko mladih parov bi zastonj dobilo stanovanja? In koliko časa bi trajalo vaše potovanje z avtom in kam bi prišli?
Prijatelj me je skušal prepričati, da so digitalna učna gradiva slaba, saj imajo otroci, ki uporabljajo računalnike, slabši učni uspeh. Prebrala sem si to sveto pismo ogorčenja, knjigo Digitalna demenca. Približno iste bebce dela iz nas kot naš šolski sistem, ki ljudi ni naučil, da je 5 milijard več kot 500 tisoč.
Ponavljam, 5 ali 500 tisoč?
Tisto, kar uporabljamo v vsakodnevnem življenju, so cene dobrin in storitev. Ko greste v trgovino in naredite tedenski nakup, vas ta pride od 50 do 100 EUR, odvisno od velikosti vašega gospodinjstva, seštetih velikosti želodcev in globine denarnice. Če ste upokojenec, pozabite na ta znesek, vaš tedenski nakup ne bo smel biti večji od 30 EUR, sicer ne boste imeli za stroške stanovanja, ogrevanje, elektriko, vodo, odvoz smeti, telefon, mestni ali primestni avtobus pa sem ter tja kakšno pomoč na domu in pogrebni načrt. Če kupite avto, boste zanj dali od 10 tisoč do 30 tisoč evrov, če ste premožni. Če kupite stanovanje, boste zanj dali 100 tisoč evrov, kako veliko, pa je odvisno, kje ga kupite. No, recimo, še hiša, tam operiramo pri nekje 200 tisoč in še enkrat več, če imate luksuzno. No, ampak ostanimo pri tistih 99 odstotkih ljudi v Sloveniji, ki nismo bogataši. Ker si ne znamo predstavljati prav dobro, kaj pomeni 5 milijard bančne luknje, ne protestiramo vihteč zastave besa na prostoru med največjo banko, parlamentom in družbo bronastih samoupravljavcev, saj ne pogrešamo novega avta ali stanovanja za svoje otroke, niti nam ni do tega, da bi malce laže prišli skozi mesec.
Ker Slovenci v povprečju ne znamo niti misliti, kaj šele kritično razmišljati. Zato vam bodo prodali vse, kar bodo želeli, gledali boste neko neumno nanizanko, jezo primerno sprostili na cesti, na bedaka pred vami, ker ni dovolj hitro speljal. Prebrali boste knjigo in verjeli, da je uporaba računalnika škodljiva, ne boste pa opazili podtona, s katerim vam prikrijejo, da gre v bistvu samo za nekontrolirano igranje računalniških iger in odvisniško visenje na družabnih omrežjih. Ker je računalnik nevaren. Kajti utegnete uporabiti Excel in izračunati zgornja dejstva, medtem ko se vam ne ljubi praskati s svinčnikom po papirju in preštevati brezkončnih ničel.
Brez poštenosti, ki sodi k visokemu IQ-ju, ne bo šlo
Da, obstaja digitalna demenca. Če se staršem ne ljubi ukvarjati z otroki, se z njimi igrati, športati, pogovarjati, soočati nasprotna mnenja, ko zrastejo v pubertetnike, če se jim ne ljubi preveriti otrokovih domačih nalog, mu ne pomagati pri njih, otroku dajati zadolžitev in njihovo izpolnitev nadzorovati in mu namesto tega raje kupijo odvečno čokolado, igračo ali mu dovolijo nebrzdano igrati igrice na računalniku, medtem ko sami gledaje bebasto latino nadaljevanko (a, ja, zdaj je v modi nek gorski zdravnik ali kaj), bodo nedvomno oni in otroci zapadli v demenco.
Zato velja neizprosen boj proti vsaki miselni lenobi, vsakemu neprekinjenemu življenjskemu vzorcu, vsakemu nekritičnemu sprejemanju skrotovičenih novic »vodilnih« medijev. Zlomljen narod, naslednik žrtev slovenskih Srebrnic in Isisov se težko nauči misliti in si drzniti. Pa bo treba. Že danes. Vzemite v roke vodilne medije ali medije, katerih lastniki so tajkuni (no, saj je skoraj isto), če jih že niste prenehali kupovati, odprite TV in kritično presodite, kdo vam prodaja bučke. Boste lažje plačali ogrevanje naslednjo sezono ali si kupili nov avto, pomislili na hišo in družino pa službo …
In da mi ne bi mogli biti druga Švica? Več kot to, samo razmišljati moramo. A, ja, brez poštenosti ne bo šlo. Toda ta sodi k dovolj visokemu IQ-ju. Le pametni ljudje vedo, da se na dolgi rok najbolj splača poštenost.
Mojca Škrinjar