Gledam družino pri sosednji mizi v gostilni. Očka v prepoznavni športni opremi, mamica v praktičnih kolesarskih oblačilih, svetlolasa modrooka punčka, verjetno na pragu šole, in majhen fantič, ki je komaj shodil. Očka poišče primeren otroški stol zanj in ga posadi vanj ter varno pripne. Poda mu nekaj majhnih krekerjev v posodici, iz katere jih fantek jemlje in grizlja ves čas, medtem ko si drugi režejo pico. Ozre se naokrog, srečava se s pogledi. Modri jezeri globine, o kateri se sprašujem, ali je to pogled brezčasne modrosti vsega, se nato zaiskrita, ko mi fantek vrne nasmeh. Veselje, ker je še nekdo ob njem, ki ga lahko preučuje. Nasmeh se spremeni v smeh, ko pogleda mojega moža, ki mu pomežikne in pomiga s košatimi obrvmi. Ne vem, mogoče se mu zdi samo smešno ali pa sta se srečali samo očiščeni misli veselja nad življenjem. Fantek sprejme stekleničko s pijačo, ki mu jo poda očka, napravi nekaj požirkov, jo odloži na mizo ter si začne skrbno ogledovati prostor, kolikor mu gibanje v stolčku dovoli.
Nihče ne nauči tako majhnega otroka, da si je dobro ogledati prostor, v katerem je, ga raziskati do zadnjega kotička. Je kaj koristnega v tem? Najbrž daljno nezavedno pove, da je preživetje odvisno od tega, ali je človekova bližnja okolica varna. Toda po prvem ogledu sledi še natančnejše raziskovanje, je še kaj koristnega v okolici za preživetje? Vse pride prav, orodje, hrana, material za gradnjo … Neznani predmeti? Raziskati! Čemu služijo, kako to, da so taki, kot so?
Te dni povsem brezzobi prvi sindikalist tava okrog, potem ko je izgubil smisel in ost po odstopu predsednika vlade in se še zameril svoji volilni bazi, zdaj nima proti komu rjoveti po trgih in ulicah. Nato se loti političnih strank z vprašanji, koliko denarja bodo namenile izobraževanju in znanosti, če zmagajo in sestavijo vlado. Kdaj bodo namenile cel odstotek bruto domačega proizvoda za znanost, skoraj še enkrat več, kot ji namenja sedanji proračun? Vprašanja so nekoliko nespodobna in mejijo na izsiljevanje. Kako naj stranke zunaj sedanje vlade razen načelnih namer povedo točne številke, če nimajo vpogleda v trenutno porabo države, še zlasti ob desetinah vloženih zakonov koalicije in levice v parlamentu, ki naj bi obremenili državo s skoraj polovico vrednosti trenutnega proračuna?
Fantek pri sosednji mizi poje še zadnji kreker, popije iz stekleničke, skrbno zloži cevko in zapre pokrov. Pameten! Nato se ponovno ozre okrog sebe, znova zasmeje, njegov pogled postane zaskrbljen, ko ugotovi, da ga pas v stolčku preveč utesnjuje. Počasi, ne da bi zmotil starša, ki končujeta s pico in namenjata pozornost punčki, ki ju očarljivo prepričuje s svojo zgodbico, se fantek začne obračati v stolčku, nekako prelisiči pas in se zavrti, tako da vidi cel prostor. Nova spoznanja! In nihče mu ni rekel, da je za njegovim hrbtom nekaj zanimivega. To je zraslo v njegovem praspominu.
Ciljno financiranje znanosti zagotovo daje učinke, zlasti kratko- in srednjeročne. Toda velika spoznanja tičijo v raziskovanju vsega, brez omejitev, razen tistega, kar nam narava in dosedanja tehnologija še ne omogočata. Znanost temelji na radovednosti, inovativnosti, veselju do življenja. Zato mora država financirati raziskovanja, ki jih gospodarstvo (še) ni pripravljeno financirati, in razumeti že starogrški odnos, ki je cenjen zgolj zaradi načina doseganja znanja – raziskovati, razmišljati, iznajti, se učiti kar tako, zgolj iz radovednosti. Preprosto zato, ker gospodarstvo, kljub svojemu kapitalu in nedvomno koncentraciji vrhunskih strokovnjakov, morda ravno zaradi svoje ciljne usmerjenosti ne vidi razsežnosti celega stvarstva, ki je dostopno umu človeštva. In, končno nekaj tudi zato, da so lahko zaposleni mladi raziskovalci, ki so tako lahko v pripravljenosti, ko znanstveni inštitut dobi konkretno naročilo iz gospodarstva. Ne da nam zbežijo, denimo, v Nemčijo, kjer je gospodarstvo tako razvito in bogato, da si lahko privošči financirati tudi temeljne raziskave.
Temelj je v družbeni naravnanosti, ki podpira radovednost in raziskovanje vsakega človeka, od rojstva dalje. Le tako bomo presegli majhnost svojega gospodarstva, ki je predvsem odvisno od drugih, večjih gospodarstev, in se povzpeli na vrh. Korenita reforma šolstva, izdatno financiranje temeljnih raziskav v vrhunskih znanstvenih inštitutih, spodbuda podjetjem, ki imajo uspešne raziskovalne enote ali uporabljajo storitve znanstvenih inštitutov, bodo osnova za spremembe in napredek za dobro življenje in srečno družbo. To pa bomo med drugim dosegli tudi tako, da bo vodilno vlogo v našem izobraževalnem sistemu imela stroka, da bodo vodilna mesta zasedali odlični strokovnjaki in da bo vodil resor za izobraževanje pristojni minister, ki se ne bo podrejal sindikatom.
Mlada družina pri sosednji mizi konča svoj obed, očka odstrani pas na fantkovemu stolu, ga napravi, deklica se sama obleče. Očka, lažje bi mu ga bilo odnesti, drži obe fantkovi roki, mu pomaga, da sam hodi, ve, da je treba mlademu umu pomagati, da razvije svojo radovednost v celoti. Po poti iz gostinske sobe fantek pregleda še preostalo okolico. Za njimi ostane steklenička na mizi. Očka se vrne ponjo in se nama nasmehne in ponovno pozdravi. Očaran spomin na fantka in njegovo radovednost me spremlja še ves večer.
Mojca Škrinjar