Znanje je moč – Zakaj je potrebna reforma izobraževanja (2. del)

Foto: STA

Združene države Amerike so bile vselej zanimiva tema našega časopisja, ki je bilo in še vedno je  večinoma zelo ideološko strnjeno. Spominjam se silovitih napadov na predsedniškega kandidata Reagana, ki se je potem izkazal za odličnega predsednika, vse pa je zelo podobno do joka besni medijski sceni danes, ko je tam zmagal Trump. Spominjam se namigov in vztrajnih govoric  v Jugi o tem, kako so Američani butasti in se še tega v šoli ne naučijo, kje v Evropi, če sploh, je ta izjemno pomembna država.

No, če kaj drži, je dejstvo, da Juga nikoli ni bila tako zelo pomembna država in da so Američani zelo solidni v znanju. To seveda dokazujejo preštevilne študije OECD, pa uvrstitve njihovih univerz na vrh svetovnih lestvic. Te dni sem spoznala delček vzroka, zakaj je tako. Tam se na univerzah in v podpornih okoljih izjemno skrbno in strokovno ukvarjajo s študenti, jim pomagajo in jih spodbujajo. Pri nas bi tak pristop pomenil pravo reformo. Slovenija je namreč danes na vseh ravneh izobraževanja ujeta v vrhunec nekega dekadentnega obdobja, ki vsaj v nekaterih delih izobraževanja zahteva reformo sistema.

Slavko Gaber – začetek kolapsa
Začetek kolapsa je bilo zagotovo ministrovanje Slavka Gabra z ozadjem vseh “strokovnjakov”, ki so v slovenski izobraževalni sistem vnesli vse nesmisle. Ne vem, kaj je bil vzrok za grobe in nestrokovne posege v slovensko izobraževanje, morda želja po samopromociji, morda zgolj zaslužek s pisanjem gor-konceptov in strahotno dragih belih knjig. Kljub dostojnemu odstotku BDP, ki je namenjen v proračunu za izobraževanje, kljub bogatemu podpornemu sistemu pravic in subvencij za šolajoče, se Slovenija vendarle najde nekje na povprečju na mednarodni lestvici bralne in matematične pismenosti ter uspešnosti univerz, edino stopnja brezposelnosti med mladimi je višja od povprečja držav OECD.

Na področje šolstva so vnesli trdorokce, sindikaliste in zaslužkarje
Sprega med SD, trdo ideološko levico, in nekdanjo LDS, posnemovalko kolaža vseh mogočih liberalnih vzorcev, paralitični volilni sistem sta na polje urejanja izobraževanja nanesla trdorokce, sindikaliste in zaslužkarje.

Trdorokci so poskrbeli, da je naš sistem predšolske vzgoje drag in tog, neprilagojen mladim družinam. Veste, da je vsak dan zaradi bolezni odsotna najmanj četrtina otrok v vrtcu in da zaradi tega ni nič manj vzgojiteljev in pomočnikov na oddelkih? Da vzgojiteljice, namesto da bi bile več časa z otroki kot pomočnice, saj imajo višjo izobrazbo, raje doma pišejo priprave? Da obstaja nesluten odpor do uvedbe tujega jezika ( seveda na ravni igre) v vrtec? Da morajo starši, od katerih delodajalci v gospodarstvu zahtevajo učinkovitost in s tem podaljšujejo čas njihove prisotnosti na delu, posebej plačevati vsako podaljšanje otrokovega bivanja preko 17. ure? Kaj pa če bi vzgojiteljice namesto pisanja priprav doma raje podaljšale svoje delo z otroki v vrtcu? Sindikalisti bodo vzgojiteljice prepričali, da jim daljše bivanje z otroki škodi.

Liberalci so poskrbeli, da so bili vsi zadovoljni. Zato so nekateri strokovnjaki dobili v urejanje prvo triado osnovne šole, drugi pa zadnjo triado. Tisto vmes so pa malo prilagodili enim, malo drugim. Vsekakor pa so si rešitve teh obdobij in celo znotraj obdobij skrajno nasprotovale. Nenadno povsem zmehčan in “povrtičkan” začetek šolanja s skandinavskimi kulturnimi elementi, tujimi slovenski tradiciji – tikanje učiteljic, odsotnost ocenjevanja, bralno opismenjevanje, raztegnjeno na tri leta, so kombinirali s tradicionalno industrijsko zasnovo razreda in strogim predpisovanjem standardov znanja, ki so, mimogrede, nesmiselni – bolje bi bilo predpisati standarde poučevanja.

Nivojski pouk je do skrajnosti škodljiv za vse otroke
Drugi strokovnjaki so dobili v dar tretjo triado, kjer so nekritično prevedli visoko storilnostni britanski model poučevanja, ki se mu celo angleški učitelji upirajo, ki je sicer zredčil angleške vsakoletne končne izpite le na šesti in deveti razred. Kako visoko “strokoven” je bil ta model, kaže enostaven prepis modela, kjer so se celo termini slovenskih nacionalnih preizkusov znanja ujemali z angleškimi izpitnimi roki v šoli. “Strokovnost” modela kaže tudi uničujoča Unescova analiza nivojskega pouka, bleščečega simbola devetletke, kjer otroke delijo pri pouku glede na zmožnosti, ki je pokazala, da je tak nivojski pouk do skrajnosti škodljiv prav za vse otroke. Silni strokovnjaki so se takrat potuhnili in se do danes niso opravičili za škodo, ki so jo povzročali generacijam.

Trdorokci so poskrbeli za to, da se je v učbenikih na čim manjšem številu zadnjih listov zadnjega letnika osnovne ali srednje šole napisalo najnujnejše o slovenski osamosvojitvi. Ustrahovani učitelji pa sledijo demagogiji diktata učbenikov in lepo, počasi pridejo do junija in zadnjih listov učbenika, ko se že nikomur nič več ne ljubi misliti, kaj šele učiti.

Danes nekateri mladi starši hitro najdejo odvetnika, če se jim zdi, da kakšen cilj v učnem načrtu ni bil izpolnjen v celoti, da kakšen standard ni bil dosežen, zato se učitelji bojijo arbitrarno in strokovno oceniti učenčev ali dijakov spis, saj so takšna merila lahko hitro predmet odvetniške presoje. Tako danes učitelji mnogokrat raje posežejo po bebavih nalogah iz delovnih zvezkov. Navodilu “obkroži, dopolni” težko nasprotuje še tak odvetnik. Odlična bralna pismenost je lahko posledica le veliko branja kakovostne literature in pisanja številnih spisov in esejev, ki jih mora nekdo ovrednotiti. Me prav zanima, kaj menijo visokošolski profesorji o bralni pismenosti njihovih brucev.

Esej ni koristen kot maturitetni element – razen za založnike in pisatelje
Liberalci so poskrbeli za uničenje enega letnika, saj je četrti letnik namenjen zgolj storilnostnemu hitenju priprave na maturo. Enotna matura, ki je sicer dobrodošel pokazatelj primerjav med šolami, je z merjenjem dosežkov v eseju poskrbela za zadnji udarec vzpostavitvi žlahtne intelektualnosti v Sloveniji. Strokovno dodelan esej je sicer dober element poučevanja in nadaljnjega strokovnega študija, kot maturitetni element pa ne prav koristen. Razen za založnike in pisatelje izbrane knjige … Matura na področju književnosti bi morala dokazati, da so dijaki postali visoko razgledani intelektualci, duhovno dozoreli in kritično razmišljujoči. To pa je mogoče le, če je naslovljena njihova široka razgledanost v literaturi. Izbiro tematike na področju književnosti bi morali prepustiti strokovnjakom na šoli. Esej je lahko tudi vrhunska obrt, človek, ki duhovno zori zaradi branja literature, pa bi moral biti rezultat srednješolskega izobraževanja.

Posebno poglavje je danes delo z otroki s posebnimi potrebami, ki ga utemeljuje zakon, sprejet v času levičarskih vlad. Če bi bil sistem ustrezen, bi obravnave imele za posledico vsaj približno izenačenje rezultatov otrok v povprečju. Toda ni tako, zato se zdi, da je kup denarja vržen stran.

Vrhunec vsega pa je bilo uničenje učiteljeve avtoritete, ki je resda pred uvedbo gabrizma temeljila na terezijanskemu modelu, vendar je bila neprimerno boljša kot ameriška novotarija s permisivnostjo, ki je otrokom prinesla samo pravice, odgovornosti pa nikakršnih. Koncept učitelja kot okvira vrednot, strokovnosti, pravičnosti in empatije je zamenjala uradniška (“zupovska”) logika merjenja pravic in rezultatov.

Kljub trdo izborjenim popravkom gabrističnega koncepta v časih, ko je Slovenijo vodila stranka, ki danes stoji za interpelacijo, so v preostanku časa levičarji uspeli večinoma izbrisati dobre rešitve, učitelja, ki danes preživi od 40 delovnih ur tedensko od 15 do 16 ur z učenci in dijaki, pa predvsem prepričati, da je dobro, da so čim manj časa z njimi.

Zato danes nepopisno zmešana “štrikarija” na področju od vrtca do konca srednje šole zahteva temeljito reformo. Te pa ta ekipa žal ni ponudila. Kot bi se izgubila v nastavljenih zankah …

Mojca Škrinjar