Znanje je moč – Zamujene priložnosti

Mojca Škrinjar, Foto: STA

Poslušam pogovor očeta in sina med njunim delom, sproščen, kot bi bila le prijatelja, izmenjujeta si strokovne opazke, vmes se pošalita, pa vendar oba ostajata spoštljiva eden do drugega. Sem in tja očetov naglas nakaže, da ni rojen v Sloveniji. Ko se oddaljim, spremenita jezik in se pogovarjata v očetovem maternem jeziku, hrvaščini.

Sin preklaplja med slovenščino in hrvaščino, ki ju govori perfektno, povsem lahkotno, tu in tam pa uporabi še kakšen angleški stavek, očitno ima rad angleški humor. Ob tem, ko se jima znova približam, dosledno začneta govoriti slovensko. To razumem kot znak vljudnosti do mene in spoštovanja do slovenščine.

Otroci v mešanih zakonih tekoče govorijo več jezikov
V vsakem mešanem zakonu, kjer starši govorijo različne jezike, boste našli otroke, ki tekoče govorijo oba jezika. Če je takšna družina nastanjena v državi, kjer se govori še tretji jezik, bodo ti otroci brez izjeme govorili tekoče tri jezike. Odkar smo se osamosvojili in smo dobili več tujih televizijskih programov in so otroci začeli gledati neprevedene risanke v angleškem jeziku, je znanje angleščine te generacije neprimerljivo boljše kot znanje generacij poprej, ki so se angleščine učile zgolj v šoli.

V javni obravnavi je novela Zakona o osnovni šoli. Med drugim želi uvesti obvezni drugi tuji jezik v osnovno šolo. Žalostno se spomnim vsega dogajanja v zvezi s tem, smele ideje dr. Zvera in svojih naporov, da jo uresničim. Uspelo mi je pripraviti zakonsko besedilo in navdušiti svetovalce Zavoda za šolstvo Republike Slovenije, da so pričeli z uvajanjem drugega obveznega tujega jezik v osnovni šoli.

Drugi obvezni tuji jezik je bil tako uveden z novelo Zakona o osnovni šoli leta 2007, ko je ministrstvo vodil dr. Milan Zver. Novela je bila objavljena v Uradnem listu RS, številka: 102/2007 in je v 6. členu določala:

Prvi odstavek 16. člena se spremeni tako, da se glasi:
“Osnovna šola mora za vse učence izvajati pouk iz naslednjih obveznih predmetov: slovenščine in italijanščine ali madžarščine na narodno mešanih območjih, dveh tujih jezikov, zgodovine, družbe, geografije, državljanske in domovinske vzgoje ter etike, matematike, naravoslovja, spoznavanja okolja, naravoslovja in tehnike, kemije, biologije, fizike, likovne vzgoje, glasbene vzgoje, športne vzgoje, tehnike in tehnologije ter gospodinjstva.”

V prehodnih določbah v 47. členu je določila, da bo uvajanje tujega jezika postopno, z namenom, da se  učitelji dodatno usposobijo za poučevanje drugega tujega jezika kot obveznega, vendar na način, ki ne bo obremenjeval učencev:

Uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega predmeta se prične postopno izvajati za učence 7. razredov najkasneje s 1. septembrom 2009. Do šolskega leta 2010/2011 se uvede drugi tuji jezik kot obvezni predmet na osnovnih šolah, katerim izvajanje programa določi minister s sklepom. Načrt in pogoje uvajanja podrobneje določi minister najkasneje do 1. junija 2008. V šolskem letu 2011/12 se prične izvajati drugi tuji jezik kot obvezen predmet za vse učence, ki so vpisani v 7. razred, v skladu s predmetnikom. Predmetnike in učne načrte v skladu s tem zakonom določi pristojni strokovni svet najkasneje do 28. februarja 2008. V učnih načrtih, določenih po sprejetju tega zakona, se izraz »minimalni standard« zamenja z izrazom “pričakovani rezultat”. Pristojni strokovni svet ministru predlaga spremembe prilagojenih izobraževalnih programov, usklajenih z določbami tega zakona najkasneje do 28. februarja 2008.

Uvajanje je potekalo izjemno uspešno, poročila so bila spodbudna, toda z nastopom nove vlade se na predlog ministra za šolstvo,  dr. Igorja Lukšiča (SD), v noveli, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 107/2010 z enim samim vsebinskim členom podaljša uvajalno obdobje, ki bi se po originalnem  predlogu moralo končati leta 2012:

V Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 102/07) se v poglavju »Prehodne in končne določbe« v 47. členu za drugim odstavkom doda nov tretji odstavek, ki se glasi: “Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se v šolskih letih 2011/2012 in 2012/2013 nadaljuje s postopnim uvajanjem drugega tujega jezika kot obveznega predmeta na osnovnih šolah, katerim izvajanje programa določi minister s sklepom.” Dosedanji tretji odstavek, ki postane četrti odstavek, se spremeni tako, da se glasi:  “V šolskem letu 2013/2014 se prične izvajati drugi tuji jezik kot obvezen predmet za vse učence, ki so vpisani v 7. razred, v skladu s predmetnikom.” V dosedanjem četrtem odstavku, ki postane peti odstavek, se črta drugi stavek.  Dosedanji peti odstavek postane šesti odstavek.

Torej, namesto, da bi se učenje drugega obveznega tujega jezika uveljavilo na vsaki šoli, gre z mečarico dr. Igor Lukšič še dalje in pripravi nato usodno spremembo in v noveli, ki jo sprejme koalicija Socialnih demokratov (SD), Liberalne demokratske stranke (LDS) ter stranke Zares,  objavljeni v Uradnem listu RS 87/2011, in pripelje do ukinitve drugega obveznega tujega jezika.

“Osnovna šola za vse učence izvaja pouk iz naslednjih obveznih predmetov: slovenščine in italijanščine ali madžarščine na narodno mešanih območjih, tujega jezika, zgodovine, družbe, geografije, domovinske in državljanske kulture in etike, matematike, naravoslovja, spoznavanja okolja, naravoslovja in tehnike, kemije, biologije, fizike, likovne umetnosti, glasbene umetnosti, športa, tehnike in tehnologije ter gospodinjstva. Za učence s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v prilagojeni izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom, šola poleg obveznih predmetov iz prvega odstavka tega člena izvaja še specialno-pedagoške dejavnosti, določene s predmetnikom.”

Mimogrede spremeni imenovanje predmeta, ki smo ga leta 2007 preimenovali iz “državljanska vzgoja in etika” v “državljansko in  domovinsko vzgojo ter etiko” v poučevanje “domovinske in državljanske kulture in etike”. Da le ne bi bila vzgoja.

Pozdravljamo namero aktualne sestave
Danes pozdravljamo namero aktualne sestave na ministrstvu za izobraževanje znanost in šport, da ponovno uvede obvezni drugi tuji jezik in opozarjamo na  katastrofalno politiko  levih odločevalcev, zlasti stranke Socialnih demokratov, ki niso imeli niti znanja niti razgledanosti, da bi razumeli pomembnost znanja tujih jezikov za vse državljane. Ali pa so razumeli, kar je še posebej strašljivo. Namreč, zgolj neuki ljudje lahko trdijo, da imajo majhni otroci težave in so zmedeni, če se učijo dveh tujih jezikov hkrati. Ali  izobraženim odločevalcem lahko pripišem tudi zlonamernost, pa naj so to storili, ker so jih prepričale zasebne jezikovne šole, ki bi se jim z uvedbo še enega tujega jezika v obvezno šolo zmanjšalo število  strank ali pa so nalašč želeli pustiti državljane neuke in v temi?

Škoda, ki so jo levičarji  naredili, je nepopravljiva in neodpustljiva s stališča mladih, ki so izgubili priložnost naučiti se več tujih jezikov in biti pri bolj uspešni, pa naj bodo po poklicu prodajalci v trgovini ali delajo v mednarodni prodaji, preučujejo nova navodila znane in uspešne avtomobilske tovarne, katere avtomobile servisirajo ali pa preprosto potujejo po svetu kot turisti.

Če je naši ekipi leta 2007 uvedba drugega obveznega tujega jezika uspešno stekla, se  aktualni ekipi zatika. Pa mislim, da ne po lastni krivdi. Ljudje so se pač naučili apatično sprejemati neumne rešitve, pa najsi bo to drugi tir ali ukinitev drugega tujega jezika v osnovni šoli. Če smo bili še leta 2008  med predsedovanjem pohvaljeni za to potezo in smo se uvrstili  v prvo tretjino  držav, kjer so se majhni otroci  učili obvezna dva tuja jezika, smo danes na repu Evrope in deležni pomilovalnih pogledov, nekateri slovenski učitelji pa celo izražajo fobijo proti uvedbi drugega tujega obveznega jezika v šolo. Pranje možganov je levičarjem odlično uspelo!

Morda so bili levičarji kdaj v zgodovini nosilci modernih idej. Slovenci imamo z njimi dosledno zgolj eno izkušnjo – z vsako potezo, ki jo naredijo, nas bolj vlečejo k dnu. Z njimi smo vsi deležni zgolj zamujenih priložnosti, zlasti pa mladi. No, sinovi in hčere levičarjev pač ne, za njih so vedno odlično poskrbeli, tudi s plačilom tečajev tujih jezikov in šolanja v tujini. Slovenski levičarji so namreč v nasprotju s klasičnimi levičarji praviloma precej premožni in uživajo odličen standard življenja, za drugorazredne državljane jih pa ne briga. Le da je teh vedno več in imajo počasi že dovolj tega levičarskega cirkusa.

Mojca Škrinjar