Franc Komar, bronasti smučar paraolimpijskih iger

Datum:

Da življenje Franca Komarja iz Mežice ne bo običajno, z rožicami postlano, je bilo jasno že ob rojstvu; rodil se je namreč brez leve roke. Kako se spoprijeti s takšno življenjsko oviro, si zdrav človek zelo težko predstavlja. Franc pa je življenje zajel z veliko žlico – daleč od tega, da bi se smilil samemu sebi – in živi tako, kot da sploh ne bi bil invalid. V življenju je dosegel celo uspehe, kakršnih je zmožen malokdo. Čeprav brez roke, je začel pri šestih letih smučati in na snežnih strminah postal pravi as. Trikrat je nastopil tudi na specialnih olimpijskih igrah, leta 1976 na Švedskem, nato leta 1980 na Norveškem, leta 1984 pa je iz avstrijskega Innsbrucka prinesel celo bronasto medaljo v kombinaciji. To je bila na specialni olimpijadi prva zimska kolajna za Jugoslavijo. Franc, ki je hodil v službo kot neinvalid za polni delovni čas, med delom je plezal tudi po lestvah in vse opravil kot njegovi zdravi sodelavci, še danes ponosno pokaže medalje in spregovori o uspehih.

Franc, vaši zlati časi smučanja segajo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja. Takrat so bili povsem drugačni časi za šport, predvsem v zimskih disciplinah se je kazala neposlušnost države do športnikov.
Pri nas na Koroškem je bilo precej težko. Invalidskega kluba sploh nismo imeli, ta je nastal pozneje. Kot otrok sem smučal in treniral s smučarji iz mežiškega smučarskega kluba. Sicer je takrat Zveza borcev Slovenije v šport uvajala veliko invalidov, predvsem vojnih; za to so namenjali tudi veliko denarja, organizirali so celo tečaje v Kranjski Gori, katerih sem se tudi sam udeležil.

Pa danes še spremljate olimpijske igre?
Navadne že, specialne olimpijske igre pa bolj poredko. Zanje tudi ni takšnega zanimanja in toliko televizijskega prenosa kot pri navadnih. Ko sem sam tekmoval, je bil pri nas to še bolj tabu, medtem ko so Avstrijci, Francozi ali Švicarji neposredno prenašali specialna tekmovanja. Spomnim se leta 1984, ko je dobitnik zlate olimpijske kolajne med invalidi dobil naziv športnika leta v Avstriji. Avstrijci imajo pestro paleto športnikov, med katerimi lahko vsako leto izbirajo, pa so izbrali prav invalida.

Se je v tistih časih kdaj zgodilo, da bi tudi v Sloveniji oziroma Jugoslaviji naziv športnika leta prejel invalid?
Kolikor vem, ne. Šport invalidov je bil in je še vedno na drugorazrednem položaju. Čeprav se mora športnik invalid že pri osnovnih opravilih bolj potruditi, kaj šele pri športu. Jaz sem se sicer brez roke že rodil in sem se skozi odraščanje že navadil živeti brez nje. Tako se mi godi precej lažje kot pa nekomu, ki postane invalid pozneje v življenju.

Celoten intervju preberite TUKAJ

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...