Intervju z občinsko svetnico Ilirske Bistrice Adrijano Kocjančič

Občinska svetnica Ilirske Bistrice Adrijana Kocjančič (Foto: primorska24.si)

Ob vse močnejši centralizaciji Slovenije obrobja države nemalokrat ostanejo odrinjena na stran, njihova problematika pa se zaradi kopičenja težav, ki jih imajo ti predeli, niti javno ne izpostavlja. Zato smo se tokrat o problematiki obrobnih občin – pa tudi o drugih aktualnih stvareh – pogovarjali s svetnico Ilirske Bistrice Adrijano Kocjančič.

Gospa Kocjančič, prosim vas, da se našim bralcem na kratko predstavite.
Kot ste uvodoma povedali, v tem mandatu opravljam naloge občinske svetnice v Ilirski Bistrici. Po izobrazbi sem profesorica slovenščine in pedagogike ter poučujem slovenščino na Gimnaziji Koper. Pred petimi leti sem se iz Kopra, kjer sem živela petindvajset let, ponovno vrnila v svoj domači kraj, to je Podgrad. Odločitev za selitev in vrnitev k svojim koreninam ni bila težka. Potem ko je hčerka odšla študirat v Ljubljano, me je mestno življenje začelo vse bolj utesnjevati, zato sem zamenjala blokovsko stanovanje, beton in hrup za domačo hišo, sadovnjak, vrt, zelenje in mir. Seveda je bilo pri tem spremenjenem življenjskem slogu tudi nekaj “kolateralne” škode. Recimo pot, ki jo moram vsakodnevno opraviti, da pridem iz Podgrada v petinštirideset kilometrov oddaljeni Koper. Tudi obiskovanje literarnih večerov, gledališča in drugih zanimivih kulturnih dogodkov, ki so v večernih urah, ni več tako samoumevno, kot je bilo, ko sem živela v mestu. Sem se pa v domačem okolju, kolikor sem se lahko (medtem mi je zbolela mama, ki je sedaj v polni oskrbi v domu ostarelih), vključila v domačo in ilirskobistriško skupnost (nekaj časa pela v cerkvenem zboru Podgrad), se politično angažirala ter kandidirala na občinskih volitvah na listi Slovenske demokratske stranke in bila izvoljena v občinski svet.

Po poklicu ste učiteljica. Kako vidite današnjo situacijo v slovenskem šolstvu?
Poučujem že trideset let, zato so moje šolske izkušnje dragocene. Poklic učiteljice slovenščine sem izbrala že v osnovnošolskih letih. Nikoli mi ni bilo žal te izbire, čeprav se je učiteljski poklic v zadnjem desetletju zelo spremenil. V razredu, če le ni potrebno ocenjevati, se najbolje počutim. Sicer pa smo učitelji postavljeni v čuden položaj, saj nas kopica birokratskih in nepedagoških zahtev in predpisov ovira, da bi učili po svoji vesti tako, da bi lahko dosegali zastavljene učne cilje in izpolnjevali svoje poslanstvo. Žal pa vse bolj, večinoma ne po lastni krivdi, postajamo birokrati. Vizija slovenske šole (Želimo izobraziti in vzgojiti svobodnega, ustvarjalnega, delavnega, kritičnega, sočutnega, za izzive sodobnega časa pripravljenega posameznika) je v praksi težko izvedljiva in velikokrat ostaja “mrtva črka na papirju”. Šola od vrtca do univerze namreč vse bolj podlega ali pritiskom staršev, ki svoje otroke in njihov šolski uspeh doživljajo kot statusni simbol in so za “petico” pripravljeni pohoditi vsako človeško dostojanstvo, ali trženju in marketingu ter sistemski korupciji, ki (po moje) obvladuje tudi šolski sistem. Pedagoško-psihološke floskule o “prijazni šoli” pa so naplavile “izjemne” rezultate “pol razreda odličnjakov” in množico individualnih pogodb učencev in dijakov, kar je svojevrstna slovenska posebnost med šolskimi sistemi v EU, vredna raziskave. Tako kot v zdravstvu bi bile tudi v slovenskem šolskem sistemu nujne spremembe. V prvi vrsti bi se morala učitelju vrniti njegovo avtonomnost, dostojanstvo in spoštovanje, ki mu gre. Birokratski aparat, ki se postavlja nad učitelja in zahteva uravnilovko, bi bilo potrebno ustrezno zmanjšati. V zbornico bi se morala vrniti pedagoška etika, ki bi urejala vse medsebojne odnose na šoli. Ti bi morali temeljili na drugačnih izhodiščih, kot je pravni sistem, izhajati bi morali iz vzgojnega procesa. Posebno skrb pa bi veljalo posvetiti tudi negativnim posledicam permisivne vzgoje in izobraževanju za odgovorno  starševstvo.

Ste se kdaj  javno izpostavili in spregovorili ali pisali o šolski oziroma družbeni problematiki?
Prvič sem se javno izpostavila s kritiko na nedemokratične družbene razmere in grobo kršenje človekovih pravic ob krivični obsodbi v primeru Patria, za katero je kasneje tudi Ustavno sodišče pritrdilo, da je bila politično motivirana. Sama sem celoten proces obsodbe brez dokazov videla kot grob napad na slehernega državljana Slovenije, saj bi se ob krivičnih, politično motiviranih sodbah brez pravih dokazov lahko na zatožni klopi znašel kdor koli. Hkrati se mi je kot učiteljici, ki ni vpeta samo v izobraževanje, temveč tudi v vzgojo, porajalo vprašanje, kaj bo ta obsodba prinesla novega v že tako negotov in velikokrat kaotičen šolski prostor. Si predstavljate, da bi se primer “na neznanem kraju, neznanega dne, z neznano nagrado za neznano obljubo …” materializiral v šoli? To bi bila degradacija morale in etike, primerljiva degradaciji v Kovačičevi Resničnosti, odprt “lov na čarovnice”. Če sem hotela ohraniti svoj obraz in dostojanstvo učiteljice, sem morala reagirati. Na nek način me je javni nastop pred sodiščem dokončno notranje osvobodil. Končno sem lahko vsakomur pogledala v obraz, predvsem pa sem imela čisto vest pred svojimi dijaki. Na simbolni ravni sem se namreč izpostavila zaradi sebe (kot učiteljica, ki je zavezana dejstvom, resnici) in zaradi svojih učencev. Da ne bo kdo sojen in obsojen s podobno manipulacijo!

Več na primorska24.si …

  • Božo

    Še ena goreča pripadnica sekte Janeza Janše.

  • Nejc Ornik

    S takšnimi ljudmi si lahko obetamo boljšo prihodnost Slovenije. Čestitke, Adrijana Kocjančič!

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!