Irena Potočnik: Moško in žensko naravo bi bilo treba smiselno dopolniti, ne pa izenačiti

Irena Potočnik

Irena Potočnik je poslovna ženska, velika humanistka in raziskovalka življenja. V pogovoru nam je zaupala marsikatero zanimivost.

V preteklosti ste delali v ekonomskih vodah, zadnjih pet let pa z možem sodelujeta na glasbenem področju. Nam lahko zaupate kaj več o tej poti?
Včasih se nam zgodi, da se srečamo s projektom ali življenjskim dogodkom, o katerem nismo nikoli mislili, da bomo del njega. Tudi meni se je zgodilo podobno. Od nekdaj sem ubirala malce neustaljene poti. Že dejstvo, da sem rojena v družini s petimi otroki, je bilo za moj čas in kraj zelo nenavadno. Moji sošolci in sošolke so bili edinci ali pa prihajali iz družin z dvema, največ tremi otroki. Osnovno šolo sem obiskovala v Podčetrtku, potem pa se vpisala na srednjo ekonomsko šolo v Celju. Ker prihajam iz generacije, za katero je še vedno veljal rek, naj pridobimo čim višjo izobrazbo, ker bomo le tako pridobili dobro in varno službo ter bomo preskrbljeni za življenje, smo se po srednji šoli vsi vpisali na fakulteto. To je bil čas, ko so se vrata fakultet široko odprla vsem. Če so bile nekdaj visokošolske ustanove rezervirane za najboljše dijake, se je to v mojem času spremenilo. Nihče se ni spraševal, ali bodo službe ali ne, važno je bilo, da si šel študirat. V tem duhu sem izbrala tudi smer študija zgodovina in filozofija, na mariborski filozofski fakulteti. V zadnjem letniku pa sem videla, da bo iz te moke kaj malo kruha. Visokoleteči izrek o izobrazbi in dobri službi je v praksi popolnoma odpovedal. Že kot študentka (pa še prej kot dijakinja) sem opravljala razna dela preko študentskega servisa in tudi vedela, da bo s potekom statusa študentke problem za delo. Zato sem se, ko se je ponudila prva priložnost, redno zaposlila. Redno zaposlitev sem začela kot administratorka, opravljala razna enostavnejša knjigovodska dela, nato pa v desetih letih napredovala do vodje kontrolinga in financ v dobro stoječem mednarodnem podjetju.

Ker pa sem že na začetku omenila, da sem vedno ubirala neustaljene poti (vedno so me zanimala globlja vprašanja človeškega bivanja, kot so: od kod prihajamo, kdo smo in kam gremo) in ker se v mojem domačem okolju ni nihče zanimal za podobne teme, sem začela iskati nove življenjske izzive. Srečala sem svojega bodočega moža, ki je umetnik/glasbenik in vedela sem, da je to tisto, kar iščem. Poročila sva se in tudi začela sodelovati. Da gre za pravega umetnika, sem spoznala malce pozneje (smeh), saj sem prvič v živo doživela vse tisto, kar se o umetnikih govori le na pol v šali. Gre za tip ljudi, ki so resnično predani svojemu delu in je njihov način življenja tudi temu primeren. Vendar sva se odlično dopolnila – moja praktična delovna naravnanost je ob osebi, ki večino svojega časa snuje nove glasbene projekte, še kako dobrodošla.

Zanimivo. Kaj vam pomeni klasična glasba?
Hm, s tremi besedami: mojstrovina, začetek in konec. Klasična glasba zaradi svoje skladnosti in umetniške moči bogati moje življenje. Tisti, ki ima za sabo vsaj osnovno glasbeno izobrazbo, ve, kaj so harmonije in da nastanejo le v določenih razmerjih. In ker je glasba disciplina, ki se posluša, se v nas naseli v drugih centrih kot na primer film, ki je vizualna umetnost. Zelo pomembno je, kaj poslušamo, ker s tem ustvarjamo našo notranjo naravnanost. Lahko smo nemirni, lahko pa harmonični. Sami se odločamo.

Da je klasična glasba mojstrovina, mislim zato, ker se poslužuje tako izjemno številnih kombinacij inštrumentov in glasov kot tudi samih oblik glasbenih del. Tega ni v nobeni drugi glasbeni zvrsti. Začetek in konec pa zato, ker je dobro, da začnemo glasbeno raziskovanje s klasičnim preigravanjem lestvic in odkrivanjem harmonij (otroško obdobje), vmes poslušamo vse možne zvrsti glasbe (mladost, zgodnja odrasla doba), ločimo kvalitetno od nekvalitetnega ter zaključimo raziskovanje zopet v klasiki (odrasla doba). Sama prisluhnem vsem glasbenim zvrstem, pomembno zame pa je, da ločim kvalitetno od nekvalitetnega. Nek metal ‘komad’ je lahko dosti kvalitetnejši od kakšne bolj všečne pop popevke. Ker je v najinem zakonu glasba tako rekoč način življenja, je to najhitrejša pot, da sem spoznala in razumela svojega moža, ki si je izbral neklasično pot – pot profesionalnega glasbenika.

Kot ženska se zagotovo srečujete z vprašanjem položaja le-teh v sodobni družbi. Koliko je ženska danes obremenjena?
Uh, to je vprašanje, ki bi bilo vredno čisto posebne obravnave, zato zelo na kratko. Ker sem sama ženska, lahko razumem druge ženske ter s kakšnimi izzivi se srečujejo v sodobni družbi. Če ima ženska klasično službo, ‘od devetih do petih’ (Dolly Parton v svoji skladbi 9 to 5 zelo hudomušno poje o tej temi), vloži svojo najkvalitetnejšo energijo v poslovni/delovni proces. Najbrž pa ima večina teh žensk doma otroke, zato se njen delovnik ne začne ob osmih pač pa nekaj ur prej – vstajanje, jutranje umivanje, urejanje, običajno na hitro še priprave za pozno kosilo. Ob koncu dneva pa še domače naloge, pa po možnosti sinov trening, hčerina plesna šola … Mislim, da je ženska v današnji družbi prekomerno obremenjena. Na delovnem mestu se od nje pričakuje enaka efektivnost in enak pristop, kot ga normirajo moški. Vendar bi morali upoštevati različno naravo. Nikakor ni res, da smo enaki. Moška narava je linearna, medtem ko je ženska ciklična, ženska potuje v spirali. Zato se mi nikakor ne zdi smiselno, da se ženske primerja z moškimi. Obe naravi bi bilo potrebno (v družbi nasploh, ne samo v delovnem procesu) smiselno dopolniti, in ne izenačiti. Žensko kreativnost z moško prodornostjo – to je kombinacija! V državah zahodne Evrope lahko ženska vzame en dan prosto, ne da bi si ob tem pisala dopust ali bolniško. Saj veste, pridejo dnevi, ko je ženska bolj občutljiva in takrat težko dohaja vse pritiske v službi. Zato sama takoj podpišem, da se ta predlog uvede tudi v Sloveniji. Samo ženska ve zakaj, lepo pa bi bilo, če bi tudi moški razumel, zakaj.

Tudi zaradi tega verjetno svoj prosti čas izkoristite kar se da kvalitetno. Ste gorska navdušenka. Kam se najraje odpravite?
Ja, midva delava po urniku, ki si ga do določene mere lahko planirava sama ali pa kot ga narekujejo razni moževi nastopi (zanimivo, moj mož ima najbolj ustvarjalne trenutke dneva pravzaprav ponoči). Največkrat imava obrnjen delovnik kot večina ljudi – vikendi in prazniki so za naju delovni, zato pa običajno izkoristiva ponedeljke za počitek in sprostitev. Hribi so najina posebna strast. V hribih se sprostijo vse napetosti, človek se spočije, napije nove energije, težko je to sploh opisati. Za enodnevne izlete najraje skočiva na kakšnega izmed bohinjskih vrhov, se odpraviva kam v Karavanke ali pa na kakšnega od bližnjih nad Selško dolino. Zelo priljubljena najina točka je Ratitovec, ki je pravzaprav del najine dnevne rutine, če dneve preživljava na Gorenjskem.

V dvodnevnih izletih pa zelo uživava v ne zelo obljudenih vrhovih v Julijskih Alpah, na brezpotjih in nemarkiranih gorskih poteh. Zares si vzameva čas, ne hitiva zato, da prideva čim prej na vrh, vzameva žig, narediva ‘selfi’ in odvihrava nazaj v dolino. To nima smisla. Gorništvo je nekaj povsem nekaj drugega, sva še iz tako imenovane stare šole, preden je le-to postalo lov za osvojenimi vrhovi. Zadnji dve leti pa sem se jaz zelo navdušila nad feratami. Na feratah pa premaguješ svoje ovire in se soočaš z izzivi. Zelo zanimiva izkušnja. Jasno, vedno ostajajo še neprehojene poti. Prva, ki jo želiva zaključiti, je Slovenska planinska pot.

Več si lahko preberete na portalu utrip-ljubljane.si.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!