Med miti NOB in poročili tujih obveščevalnih služb

V tujini Tita postavljajo ob bok najokrutnejšim diktatorjem 20. stoletja

V mesecu maju ne mine dan brez opominjanja jugonostalgikov o njihovi antifašistični borbi in njihovem prilaščanju zaslug za osvoboditev Evrope izpod nacizma in fašizma, čeprav Titovi partizani brez pomoči Rdeče armade niso bili sposobni niti osvoboditi celotnega ozemlja kasnejše SFRJ. Tito pa je po vojni tudi sam zapravil tako Trst kot zahodno mejo globlje v ozemlje takrat poražene Italije, kar so mu za sodelovanje obljubili zavezniki po koncu vojne.

Komunistična revolucija, državljanska vojna in krvav naskok na oblast
Antifašistični upor se je na sedanjem ozemlju Slovenije pričel že v 20. letih 20. stoletja, začel ga je TIGR pod italijansko okupacijsko oblastjo. Komunistična partija, ki na ozemlju bodoče SFRJ med ljudstvom ni uživala posebne podpore, pa je bila s strani drugih političnih strank prepoznana kot nevaren element in je bila povod, da so se takratne stranke združile proti komunistični partiji, ki je pred 2. svetovno vojno štela zgolj slabih 12 tisoč članov na celotnem ozemlju. Posledično se je komunistična partija zatekla v podzemlje in izvajala ilegalne ter tudi teroristične akcije, ki jih je v večini financirala takratna Sovjetska zveza. Celo Socialistična stranka Jugoslavije, ki je bila glavno politično telo takratne komunistične partije, med ljudstvom ni bila priljubljena in je le stežka osvojila katerega izmed sedežev, zato je komunistična partija svoje aktivnosti usmerila tudi v pridobivanje novih članov, predvsem med študentsko populacijo, v svoje vrste pa so vabili tudi učitelje in mladino na srednjih šolah. Ti intelektualci so kasneje tudi vodili partizanske odrede. Njihova vojaška neizkušenost pa se je pozneje tudi pokazala v številnih bitkah med vojno.

Komunistična partija je zaradi pakta Ribbentrop-Molotov med nacisti in sovjeti vse od začetka vojne 1939 podpirala in zagovarjala nacistično Nemčijo. Tudi ob okupaciji slovenskega ozemlja so komunisti najprej sodelovali z okupatorjem, največkrat celo na škodo lastnega naroda. Edine sile, ki so se dejansko upirale okupaciji jugoslovanskega ozemlja, so bile nekatere nacionalistične enote, ki so skušale braniti ozemlje pred zavojevalci. Situacija se je za komunistično partijo obrnila šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo in po prejetju novih ukazov iz Moskve. Prvi oboroženi upor s strani komunistične partije se je tako zgodil šele julija 1941. Ti oboroženi spopadi z okupatorjem pa niso imeli posebnega učinka. Mladi partizani, ki so takrat komaj odložili šolske učbenike, niso bili kos izurjeni vojski okupacijskih sil, napadi pa so služili zgolj propagandnim namenom, za zavajanje zaveznikov. Ti so podpirali partizane in NOB v upanju, da bodo njihove vojaške akcije odvrnile nemške čete z glavnih bojišč, kot je bila ruska fronta, vendar so za ohranjanje miru proti partizanom na ozemlju Jugoslavije zadostovale že lokalne policijske in druge civilne enote. Še več sovraštva si je komunistična partija med ljudstvom nabrala s povračilnimi ukrepi okupatorja nad civilnim prebivalstvom.

Glavni cilj komunistične partije je bil med vojno širjenje komunistične ideologije med prebivalstvom in utrjevanje pozicij za kasnejši naskok na oblast. Tudi prizadevanja zaveznikov, da bi se vse upirajoče sile na ozemlju Jugoslavije združile in se skupno uprle okupatorju, kot je bilo to navadno v drugih državah po Evropi, zaradi nasprotovanja Tita ni uspelo. Še več, ob zaostritvi preganjanja komunistov s strani okupatorja leta 1944, je komunistična partija zopet začela sodelovati z okupatorjem, in sicer z ovajanjem drugih uporniških frakcij, ki niso sprejele komunistične ideologije. Komunisti so z izrabljanjem propagande in zavajanjem zaveznikov proti koncu vojne utrdili oblast komunistične partije na ozemlju Jugoslavije, z vsiljevanjem ideologije NOB pa so se predstavljali kot osvoboditelji ozemlja, čeprav so ravno člani komunistične partije z utrjevanjem oblasti in kolaboracijo z okupatorjem pomenili največjo grožnjo za civilno prebivalstvo.

Posledice državljanske vojne na območju Jugoslavije
Proti koncu vojne je od 12 tisoč članov komunistične partije ostalo zgolj okrog 2.000 prvotnih članov, vendar se je za civilno prebivalstvo Jugoslavije prava groza pričela šele po koncu vojne. Med letoma 1945 in 1950 je po grobih ocenah skozi zapore povojne Jugoslavije šlo okrog 6 milijonov prebivalcev. Komunistična partija pa je tudi po vojni polnila množične grobove z vsemi, ki so predstavljali kakršen koli možen upor proti brutalni diktaturi Josipa Broza Tita in neomajni oblasti komunistične partije.

Prikrita masovna grobišča v Sloveniji. (Foto: Geopedia)

V Sloveniji je po grobih ocenah okrog 600 prikritih masovnih grobišč, samo v Hudi jami so našli čez 1.400 trupel, v jami Košnica 3 pri Celju so samo v prvi jami od treh odkrili preko 300 trupel. Glede na neodobravanje izkopavanj  masovnih grobišč in število trupel v že odprtih grobiščih, bi lahko po grobih ocenah po Sloveniji ležalo še prek pol milijona trupel, ubitih v povojnih pobojih. Na desettisoče pobitih zgolj zato, ker niso sprejeli komunistično ideologijo takratne Titove komunistične oblasti.

Huda jama je odkrila grozoto povojnih pobojev po Sloveniji.

Tako lahko dejansko govorimo o ideološkem genocidu nad lastnim narodom, v katerem so ”partizanski osvoboditelji” v smrt in pozabo pahnili vse tiste, ki bi lahko ogrozili njihovo absolutno oblast.

Primorska24.si

 

  • Goran Hvala

    a ni bil to sporazum o nenapadanju…to je nekaj druzga kot sporazum o sodelovanju… al vi to kar tak kot ocitate drugim vsegliharsko zakljucite.

    • tohuvabohu

      Na podlagi tega sporazuma je bila razkosana Poljska. Če je to zate malenkost, potem nisi razumel nič. Wikipedija pravi:
      “Poleg obljube nenapadanja je desetletni pakt vseboval tudi gospodarsko pogodbo (sovjetsko pšenico in nafto za industrijo in orožje; dopolnilo predhodnega nemško-sovjetskega gospodarskega sporazuma) ter tajno klavzulo, ki je določalo interesno in vplivno območje obeh držav v Evropi: ta je bila najprej določena po severni meji Litve, rekah Narev, Visla in San, kasneje pa je bila spremenjena, tako da je v sovjetsko cono padla tudi Litva, v zameno pa se je razmejitev na Poljskem pomaknila proti vzhodu v korist nacistične Nemčije. Sporazum je pod krinko vplivnih con predvideval medsebojno podporo obeh držav pri okupaciji ozemelj tujih držav.”

      • Goran Hvala

        aga… dobr… hvala… :-)

  • Antonius

    Za komuniste in njihovo ZZB je deveti maj, dan pravljične zmage, osvoboditve izpod okupatorskega jarma in osvoboditev Ljubljane svojevrsten prvi april, ko presežejo vse svetovne lažnivce, ki se na ta dan hudomušno lažejo.

    • John Kovacs

      Zakva uporabljas tujo sliko?
      Nimas jajc da bi uporabil lastno one tako kot jaz?

  • Slovenec 33

    Nikar ne krivite titeja, ta genocid nad slovenskimi rodoljubi so izvajali verski blazneži, ki so bili pripadniki najbolj zločinske religije v zgodovini človeške vrste.
    Sebe so imenovali najbolj napredni sistem, oziroma z eno besedo komunisti – avantgarda.
    Resnično so bili največji zločinci, ki se sedaj skrivajo v ilegali, preimenujejo, deponirajo knjižice in se delajo, kot da so zločine počeli drugi.
    To so sami podleži.
    Vsak, ki je doumel te podlosti je izstopil, če je bil vsaj do gležnjev patriot.
    Ne pozabte, v imenu te religije je bilo v skoraj 100 letih pobitih skoraj 200 mio ljudi in izvajan genocid nad Slovenci.

    • Steiermark

      Slovenec 33, kdo pa je “vodil” tele genocidarje in jih pošiljal in šolal, za klanje Slovencev? A ni bil to prav , velik pedofilsko morilski ropar, jb tito ter njegovi zvesti hlapci, kot je kardel, maček in ostala lumpenproletarska svojat?

      • John Kovacs

        Nekdo mi je rekel da se je Nemcurka Steiermark stegnila. In da njena hisa mocno zaudarja.

        • Steiermark

          Ti smradu, ki ga povzročaš sam, sploh ne zaznaš, postaja vedno bolj neznosen…. Sicer pa kot zombi, si navajen svojega in svojih tovarišev, smradu razpadlih kadavrov, smrdečih po rdeči zvezdi …..

  • Radolf Mitler

    Jest pa mislm, da sta za izbruh Vezuva, I. in II.SV kriva Janez Janša in Vinko Gorenak.

  • xtc

    V primerjavi s Titom sta bila Franco in Adoldf-navadna amaterja.

  • Svinsk zrezk

    Volte Jankovica pa Erjavca se jih ze predstavljam z titovkam na glavi..

  • AlojzZ

    Resnica buta na beli dan. Še malo pa bo tudi v SLO veljal komunistični režim kot zločinski. Sicer imamo v ustavi to že zapisano:

    “ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in, se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin,”
    http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=DRUG74

  • večni srb

    Pred 2.sv, smo imeli na oblasti srbsko kraljevo družino, za katero bi lahko bili komunisti edino teroristična celica,sploh po revoluciji v Rusiji, ko so komunisti pobili celo cesarsko buržuazijo.
    Pripisovati komunistom kakršno koli vlogo vse do konca 2.sv, je na kratko povedano slaboumno.

  • večni srb

    NOB pomeni narodno osvobodilni boj, osvobajali pa so se od vseh štirih sosedov, ki so okupirali in izbrisali Slovenijo.
    Slovenijo so nam vzeli, zato se je vsem pravim slovencem zmešalo in so se jih šli pobit, kar jim je po koncu vojne tudi delno uspelo. Ko je bilo opravljeno, niso imeli več nobenih pametnih idej, zato so pač komunisti prevzeli oblast, saj je cel takrat zadnji izdajalski slovenski parlament takrat že ležal v jarkih in rudniških jaških, skupaj s celimi svojimi družinami. Najbolj so se znesli nad Slovensko ljudsko stranko, ki je imela večino v parlamentu, ki je izdal Slovenijo okupatorjem.
    Zahodni zavezniki so vedeli, da iz tega balkanskega šmorna ne bo nikoli nič, zato so večja mesta ob meji raje predali Avstrijcem in Italijanom, ki so jih kot poražence, imeli pod neposredno kontrolo. Ker nam rusi takrat niso hoteli pomagati, se je Tito razvezal s sovjetsko zvezo.

  • Get Smart

    NOB je kratica za NARODNO OSLOBODILAĆKI RAT (tu kao BORBO nje),
    sevda pa je ta kratica AGITPROP izum KOMUNISTIČKE JUGOSLAVIJE,
    saj se KPJ ni borila za osvoboditev kateregakoli naroda,
    ampak samo in le za SVOJO JUGOKOMUNISTIČKO REVOLUCIJO,
    ki med drugim
    ABSOLUTNO ZAVRAČA NARODNOSTNO pripadnost, zato so vse
    KOMUNJARE tega sveta sevda KOMI INTERANCIONALCI,
    čeprav za potreb zavaravanja protivnika u vukojebinama pumpajo zopet
    lažni AGITPROP o velikom srbskom narodu, o velikom rvackom narodu,
    čeprav in predvsem zato, ker česa takega na tem svetu ni,
    saj sta rvatarstvo in serbstvo dejansko stanja duha = SERBUSOVANJE SERBUSOVANJE = hlapčevanje nje = nastavljanje dupeta in biča vajenega in željnega hrbta gazdi nje,
    in govorimo v skrajnem primeru o PLEMENIH (obarov, volgarov, antov …),
    ki so se s turško gazdo iz zapizdja priselili v te kraje,
    ker jim je gazda obečao (spomnitete se MOŠE MOSESA PIJADEJA nje):

    “i sami će se pridružiti nama, jer čemojim obećati VELIKU PLJAČKU”
    (tako tovariš MOŠE MOSESA PIJADE, desanka šakić svojega tovariša in kaviar-žido rojaka JOSEPHA BROZA TITA).

    • Get Smart

      FAŠIZEM = KOMUNIZEM = italijanski SOCIALIZEM.
      Saj je menda oziroma bi moralo biti vsem znano, da so tovariši
      Fasci Italiani di combattimento
      le zares novoobrazna maska italijanskega KOMUNIZMA
      oziroma njegove novo-obrazne maske “socialismo” nje:
      Partito Socialista Italiano.

      FASCI Italiani di Combattimento je torej oddelek italijanskega SOCIALIZMA, torej oddelek
      italijanske
      SOCIALISTIČNE stranke (Partito Socialista Italiano). Oddelek je nastal s kakor združitvijo
      dveh kakor odcepljenih KOMINTERNISTIČNIH socialistov (podobno kot se odcepljajo in nato
      združujejo SD, DeSUS, LDS, Zares, PS, ZL, SMC …),
      in sicer Olivettijevega Fasci d’Azione Internazionalista in
      Mussolinijevega Fasci Autonomi d’Azione Rivoluzionaria,
      ki sta se nato združila v Fasci d’Azione Rivoluzionaria.

      Po I. sv. vojni se ta oddelek KOMINTERNE preimenuje v
      “FASCI Italiani di COMBATTIMENTO” – skrajšano FASCI (faši) oziroma FAŠISTI.

      “Kardelj se je junija 1942 zadržal v Ljubljani “pre svega zbog veza što smo ih
      uspostavili sa Italijanima.”

      “19.11.1942 Dolomiti – IO OF, prejme pismo Kardelja, ki naroča, da je treba na vsak
      način okrepiti akcijo med italijanskimi vojaki, za katere so v Ljubljani ustanovili
      poseben komite, ki bo za njih izdajal 14 dnevni bilten v italijanščini” (Jesen 1942,
      Korespondenca Kardelj – Kidrič).

      E. Kardelj poroča Titu (14.12.1942): “Že sedaj imamo Italijane, ki dajejo podatke,
      nekateri tudi bombe. Če bomo utrdili naše položaje pri Italijanih, bo na kraju naš
      posel veliko lažji.”

      “Od vojakov je intendancija organizirano odkupovala čevlje, večje količine pušk in
      municije. Vse to blago so italijanski vojaki pripeljali iz Ljubljane na Brdo pod kozolec,
      kjer so ga prevzeli boljševiki.”

      “General Cerutti se je leta 1943 trikrat pogovarjal z boljševiki. Pod Hmeljnikom
      (9. maja), pri Dolenjem Kamenju (30. maja) in v Straži pri Novem mestu (13. junija)!
      Po pogovorih v Straži so boljševiki dobili 3 vagone italijanskih uniform, streliva
      in orožja. Cela Dolenjska pa je njuhala tobak.”

      ”V Stomažu je Guido Cerutti pred množico ljudi padel v objem Kvedru in ga začel
      objemati in poljubljati. Kvedru in Novljanu je bilo nerodno, kaj si bodo mislili
      Vipavci, češ kako ste se pa vi borili tam dol na Dolenjskem s temi Italijani,
      ki vas zdaj objemajo in poljubljajo.”

      Zločinec Ivan Maček – Matija v svojih spominih leta 1981: »Ceruttiju in njegovima
      spremljevalcema smo potem postregli s pijačo, da so si nabrali moči za odhod.«
      .
      .

      Tako,
      kot lahko vidite, so se kaviaržidovske in MURGL SRBSKE JUGOKOMUNJARE “borile proti
      fašizmu” nje.

      Edini takratni borci proti fašizmu so bili T.I.G.R.-ovci in še ostale SLOVENSKE
      domoljubne združbe, ki pa so jih kaviar JUGOKOMUNJARE ovajale okupatorju,
      in pa streljale v hrbet.
      Torej, dejanske borce proti fašizmu (Rejec Kravanja Majnik Černač Bidovec Uršič
      Zelen Premrl, Lemut, Srebrnič, Krajc, Krivec …)
      so kaviaržidovske in MURGLSRBSKE JUGOKOMUNJARE ovajale svojim tovarišim fašistom
      oziroma so jih JUGOKOMUNJARE kar same ustrelile v hrbet.

  • Get Smart

    Na Slovenskem so slovenske otroke KLALI murgl SRBBO RVACKO CRNOGorski kaviar-ćido skratka JUGOKOMUNISTIČKI koljači
    JOSEPH BROZOVE TITOVE komunističke bande:
    komandanti —
    1.) Šaranović Milovan: komandant prve operativne cone (Dolenjska); načelnik glavnega štaba

    2.) Jovanović Zdravko: načelnik štaba druge operativne cone (Notranjska )

    3.) Tonasković Rajko: načelnik štaba Gubčeve brigade; komandant 15. divizije; komandant 7.
    Korpusa

    3.) Kilibarda Mile: načelnik štaba 14. divizije; komandant 4. operativne cone (Štajerska);
    namestnik komandanta 7. korpusa; načelnik štaba 7. korpusa

    4.) Dapčević Milutin: načelnik štaba 3. operativne cone (Alpska), načelnik štaba 9.
    korpusa, vodja operativnega odseka pri 9. korpusu

    5.) Popivoda Pero: načelnik štaba Tomšičeve brigade; komandant 2. operativne cone
    (Gorenjska); načelnik štaba 14. divizije; komandant 15. divizije; komandant 31. divizije;
    komandant 7. korpusa, nato poslan v vrhovni štab.

    7.) Jevtić Predrag – Dragan: namestnik komandanta Gubčeve brigade;
    komandant 3. bataljona Šercerjeve brigade; namestnik komandanta 1. operativne cone
    (Dolenjska); komandant 15. Divizije

    8.) Božović Radomir – Raco: načelnik štaba 15. divizije, namestnik komandanta 2. bataljona
    Tomšičeve brigade; komandant 2. bataljona Tomšičeve brigade; komandant 12. brigade;
    namestnik komandanta 15. divizije; namestnik komandanta 15. Divizije

    9.) Ignjatović Radojica – Grujica: načelnik štaba Bazoviške brigade; načelnik štaba 30.
    divizije

    10.) Brajović Petar – Pero: načelnik štaba Gubčeve brigade; komandant 2. bataljona Gubčeve
    brigade; komandant 15. divizije; komandant 18. divizije; načelnik štaba 18. divizije;
    komandant 18. divizije; načelnik štaba 4. operativne cone (Štajerska)

    11.) Došenović Mičo: načelnik štaba 14. Divizije

    12.) Vojnović Aleksandar – Vojin: načelnik štaba 18. divizije;
    namestnik komandanta 15. divizije, komandant 3. bataljona Ljubljanske brigade

    13.) Čubrić Mile: načelnik štaba 18. divizije, komandant 2. Bataljona Gubčeve brigade;
    namestnik komandanta Gubčeve brigade; namestnik komandanta 18. divizije; namestnik
    komandanta 18. divizije; komandant 9. brigade, komandant posebne oficirske šole.

    14.) Marjanović Ratko: komandant Gradnikove brigade, komandant Bazoviške brigade;
    komandant 9. brigade, načelnik štaba Ljubljanske brigade, namestnik komandanta Gradnikove
    brigade, major splošne vojaške partizanske bolnišnice Franje, kapetan v 31. Diviziji

    15.) Šorović Danilo: komandant Gradnikove brigade, član operativnega odseka 9. Korpusa

    16.) Vidačić Nikola: načelnik štaba 2. Soške brigade; načelnik štaba 30. divizije;
    komandant Bazoviške brigade, načelnik štaba Bazoviške brigade

    17.) Marjanović Aleksandar – Leko: komandant Levstikove brigade, komandant 2. bataljona
    Gubčeve brigade; namestnik političnega komisarja 15. divizije,

    18.) Djukić Drago: načelnik štaba 3. bataljona Bazoviške brigade, komandant čete 3.
    bataljona Bazoviške brigade

    19.) Vukadinović Dušan: načelnik štaba Gradnikove brigade; komandant Vojkove brigade;
    politični komisar 1. bataljona Gradnikove brigade.

    20.) Knežević Vladimir – Volodja: komandant l. Soške brigade; komandant 17. brigade Simona
    Gregorčiča, politični komisar 2. čete 3. bataljona Tomšičeve brigade; politični komisar 1.
    bataljona Tomšičeve brigade; prvi komandant Novega Mesta.

    21.) Jovanović Svetolik – Mito: namestnik komandanta Gradnikove brigade; bil je
    spremljevalec Šaranovič Milana.

    22.) Vuković Džordže: politični komisar Kozjanskega odreda

    23.) Popović Vuko: komandant 2. bataljona Gregorčičeve brigade, komandir
    minersko-sabotažne čete v Goriških Brdih

    24.) Srdić Simon: komandant 2. bataljona Prekmurske brigade

    25.) Vučinić Djoko: namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade

    26.) Radulović Branko: politični komisar 2. bataljona Gubčeve brigade; politični komisar
    3. bataljona Gubčeve brigade; politični komisar Gubčeve brigade; namestnik. politkomisarja
    1. Kokrškega bataljona; namestnik komandanta Kokrškega 3. bataljona; komandant 3.
    bataljona Kokrškega odreda

    27.) Kubić Nikola: v Šercerjevo brigado je prišel za bataljonskega in četnega starešino;
    bil je gojenec posebne oficirske šole pri vrhovnem štabu NOV in POJ

    28.) Beslać Mirko: isto kot Kubič Nikola.

    29.) Dedejić Boško – Pope: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta
    3. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta Bazoviške brigade, komandant
    Bazoviške brigade, bil je tudi spremljevalec Šaronović Milana.

    30.) Vukša Jovo: načelnik štaba Štajerske brigade

    31.) Perović Radoje: načelnik štaba 3. Soške brigade, namestnik komandanta 12. brigade;
    načelnik štaba 12. brigade, načelnik štaba Bazoviške brigade

    32.) Badovinac Ilija: namestnik komandanta Šlandrove brigade; namestnik komandanta
    Štajerske brigade, komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade

    33.) Alfirević Petar – Pero: namestnik komisarja Vojkove brigade; namestnik komisarja
    Prešernove brigade

    34.) Karapadža Branko: komandant Prešernove brigade; namestnik politkomisarja 31. Divizije

    35.) Latinović Djuro: komandant štaba l. bataljona Gradnikove brigade, komandant bataljona
    v 31. Diviziji

    36.) Vojnović Milan: namestnik komandanta Gubčeve brigade

    37.) Dukić Mirko: načelnik štaba Vojkove brigade; namestnik komandanta Vojkove brigade,
    operativni oficir 31. Divizije

    38.) Nenezić Ljubo: komandant 2. bataljona Gregorčičeve brigade, načelnik štaba Vojkove
    brigade, vodilni funkcionar v tolminskem vojnem področju, načelnik štaba Kosovelove
    brigade, vodja inženirskega oddelka pri 9. Korpusu

    39.) Gliša Radomir – Raco: komandant Ljubljanske brigade, komandant Bazoviške brigade;
    komandant 30. divizije; načelnik štaba 18. divizije

    40.) Arso Jovanović: načelnik vrhovnega štaba Jugoslovanske partizanske vojske. Prišel v
    Slovenijo po ukazu Tita, z namenom da razporedi srbske in črnogorske poveljnike na
    najvišje položaje v vseh slovenskih partizanskih enotah

    41.) Vukčević Vaso: načelnik štaba Bazoviške brigade; operativni oficir v Bazoviški
    brigadi.

    42.) Isaković Radoslav: načelnik štaba Bazoviške brigade; operativni oficir v Bazoviški
    brigadi, načelnik štaba Kosovelove brigade, komandant 2. bataljona Kosovelove brigade,
    politični komisar 3. bataljona Kosovelove brigade

    43.) Ibraimović Ibro: komandant Bazoviške brigade; komandant 2. bataljona Gradnikove
    brigade.

    44.) Jovanović Milan: namestnik komandanta Bazoviške brigade; komandant l. bataljona
    Bazoviške brigade .

    45.) Dabanović Mitar: namestnik komandanta Bazoviške brigade; komandant 1. bataljona
    Bazoviške brigade.

    46.) Ignjatović Anatolij: namestnik komandanta Bazoviške brigade; komandant 2. bataljona
    Bazoviške brigade; namestnik komandanta 2. bataljona Bazoviške brigade.

    47.) Popović Svetislav: pomočnik politkomisarja Bazoviške brigade; namestnik političnega
    komisarja Gregorčičeve brigade,komandant 4. bataljona Bazoviške brigade; sekretar SKOJ-a.
    48.) Djuričić Vidok: komandant komandnega mesta Sežane.

    49.) Dženadija Sreten: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade, komandant Bazoviške
    brigade

    50.) Raisović Boris: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; komandant štaba 2.
    bataljona Bazoviške brigade.

    51.) Mijić Dušan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.

    52.) Terzić Bogdan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.

    53.) Pavlović Velislav: namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade.

    54.) Ataklilović Džuvad: načelnik štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.

    55.) Viktorović Mihael: komandant 1. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
    56.) Nikolajević Bruno: komandant 2. čete Bazoviške brigade.

    57.) Filipović Aleksej: komandant 3. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
    58.) Kajunović Nazar: komandant 4. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.

    59.) Jukić Drago: načelnik štaba 3. bataljona.

    60.) Zurić Rastimir: operativni oficir v Bazoviški brigadi.

    61.) Armić Zdenka Kidrič: šef VOS-a za Slovenijo.

    62.) Vukčević Blažo: šef operativnega odseka Gradnikove brigade, član štaba Goriške
    divizije, operativni oficir Goriške divizije

    63.) Peraić Vladimir – Planin: komandant 1. Kokrškega bataljona; namestnik komandanta 2.
    Kokrškega bataljona; komandant 1. bataljona Kokrškega odreda

    64.) Božić Lazo – Vuk: komandant 2. bataljona 15. brigade; komandant 1. bataljona 15.
    brigade; načelnik štaba Šlandrove brigade

    65.) Džordžević Branko – Jure: politkomisar 2. bataljona Kokrškega bataljona, komandant 1.
    bataljona Kosovelove brigade, politični komisar 4. manevrskega bataljona Gorenjskega
    odreda

    66.) Bratković Peter – Zvonko: politkomisar 2. bataljona Kokrškega odreda; politkomisar 2.
    Kokrškega odreda

    67.) Ulepić Zdenko: načelnik oddelka odseka za zveze 3. operativne cone, načelnik oddelka
    za zveze pri 9. korpusu
    68.) Čakarević Milenko: komandant zaščitnega bataljona 15. divizije, komisar srbske čete v
    Bazoviški brigadi, komandant l. bataljona 15. brigade

    69.) Miljković Vlastimir: načelnik štaba 1. Soške brigade, načelnik štaba 17. Gregorčičeve
    brigade

    70.) Djurovič Milovan: sanitetni referent 4. bataljona Gregorčičeve brigade
    71.) Šantić Sreten: vodja odseka za zveze pri štabu Goriške divizije, načelnik štaba 3.
    bataljona Bazoviške brigade, komandant podoficirske šole 30. divizije

    72.) Šeferović Branko: politični funkcionar Jeseniško-bohinjskega odreda in Kosovelove
    brigade

    73.) Radusinović Blagota: član štaba Goriške divizije, vodja geodetskega odseka pri 9.
    korpusu, oficir šole 31. divizije, član operativnega odseka 9. korpusa

    74.) Djenadije Sretan: komandant bataljona 17. brigade

    75.) Jauković Svetomir: komandant bolnišnice 30. divizije

    76.) Gojković Dušan: politični komisar minerskega voda Ljubljanske brigade

    77.) Radulović Slobodan: komandant 3. bataljona Ljubljanske brigade

    78.) Bošković Filip: načelnik štaba 1. bataljona Bazoviške brigade, komandant zaščitne
    čete Goriške divizije, član štaba Goriške divizije

    79.) Rajković Bogdan: načelnik VOS-a 31. divizije

    80.) Arandjelović Žarko: glavni inštruktor oficirske šole pri 9. korpusu in nato pri
    glavnem štabu NOV in POS

    81.) Lalić Ibro: komandant 1. bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 2. bataljona
    Gregorčičeve brigade, komandant 3. bataljona Gregorčičeve brigade

    82.) Munjica Dragoljub: komandant 1. bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 3.
    bataljona Gregorčičeve brigade

    83.) Hadjević Daut: namestnik političnega komisarja 2. bataljona Gregorčičeve brigade

    84.) Pejanović Savo: namestnik političnega komisarja 2. bataljona Gregorčičeve brigade

    85.) Vasić Ivan – Jovo: politični komisar 1. bataljona Gregorčičeve brigade, politični
    komisar 2. bataljona Gregorčičeve brigade

    86.) Nilević Branko: namestnik političnega komisarja 1. bataljona Gregorčičeve brigade

    87.) Hajduković Blažo: politični komisar 1. bataljona Gregorčičeve brigade

    88.) Džukić Nikola: načelnik štaba Gregorčičeve brigade

    89.) Ilić Sreten: načelnik štaba 17. Gregorčičeve brigade, predavatelj v podoficirski šoli
    9. korpusa in 7. korpusa, vojaški inštruktor Kosovelove brigade, namestnik komandanta 4.
    bataljona Kosovelove brigade, operativni oficir Južnoprimorskega odreda, inštruktor
    podoficirske šole 30. divizije in 9. korpusa

    90.) Stanić Jovo: namestnik komandanta 3. bataljona Kosovelove brigade, komandant 3.
    bataljona Kosovelove brigade, namestnik komandanta Kosovelove brigade, komandant
    Gregorčičeve brigade

    91.) Sladić Marko: član štaba Goriške divizije, oficir šole 31. divizije

    92.) Ljubić Bogomir: vodja poučevanja pehotnega oddelka 31. divizije.
    93.) Kolerac Lazar: komandant podoficirske šole 31. divizije komandant podoficirske šole v
    9. korpusu

    94.) Gerdović Leopold: komandant Levstikove brigade

    95.) Bogojević Milorad: sanitetni referent 2. Soške brigade in 18. Bazoviške brigade

    96.) Nikolić Ljubo: član vojnega sveta v Šercerjevi brigadi

    97.) Ilić Gavrilo: član vojnega sveta v Šercerjevi brigade

    98.) Ševa Zija: član vojnega sveta v Šercerjevi brigade

    99.) Kujundžić Ludvik: član vojnega sveta v Šercerjevi brigadi

    100.) Kurt Hunzija: član vojnega sveta v Šercerjevi brigade

    101.) Popović Drago: komandant 2. bataljona Ljubljanske brigade, namestnik komandanta 2.
    bataljona Ljubljanske brigade, komandant 4. bataljona Ljubljanske brigade

    102.) Ljubić Vojislav: član štaba 31. Divizije

    103.) Vrleta Krulj: član sodišča Gradnikove brigade

    104.) Milačić Mojsije: komandant 2. bataljona Ljubljanske brigade, namestnik komandanta 3.
    bataljona Ljubljanske brigade

    105.) Stojanović Miladin: komandant 1. bataljona Bazoviške brigade, namestnik komandanta
    1. bataljona Bazoviške brigade, namestnik komandanta Kosovelove brigade, komandant
    Kosovelove brigade, komandant bataljona Gregorčičeve brigade

    106.) Prole Jovo: namestnik komandanta Kosovelove brigade

    107.) Dević Jovan: načelnik štaba Kosovelove brigade, referent za zveze v Kosovelovi
    brigade

    108.) Knežević Mihajlo: komandant 1. bataljona Kosovelove brigade, namestnik komandanta 1.
    bataljona Kosovelove brigade

    109.) Pećanac Dragoljub – Drago: komandant 1. bataljona Ljubljanske brigade

    110.) Vlajšević Dušan: namestnik komandanta 2. bataljona Kosovelove brigade, komandant 2.
    bataljona Kosovelove brigade

    111.) Dženadije Sreten: namestnik komandanta Gregorčičeve brigade, komandant Gregorčičeve
    brigade
    112.) Zorić Lazo: komandant bataljona v 31. Diviziji

    113.) Knežević Gojko: komandant bataljona v 31. Diviziji

    114.) Bajraktarević Ibro: politični komisar 1. bataljona Ljubljanske brigade, politični
    komisar 2. bataljona Ljubljanske brigade, namestnik političnega komisarja
    Ljubljanske brigade

    115.) Malešević Dušan: komandant šolskega taborišča 9. Korpusa

    116.) Prodanović Jaša: politični komisar 2. bataljona Kosovelove brigade, politični
    komisar 3. bataljona Kosovelove brigade

    117.) Matinović Andrija: politični komisar Kosovelove brigade

    118.) Karadžić Miloš: politični komisar 3. bataljona Kosovelove brigade, bataljonski
    vojaški inštruktor, komandant težke čete, komandant bataljona, operativni oficir
    Kosovelove brigade

    119.) Jovović Ilija: namestnik komandanta 2. bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 2.
    bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 1. bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 3.
    bataljona Gregorčičeve brigade

    120.) Popović Džuro: namestnik političnega komisarja Gregorčičeve brigade

    121.) Kusovac Blaž: namestnik političnega komisarja 2. bataljona Ljubljanske brigade.

    122.) Djukić Nikola: sanitetni referent 1. Soške brigade, načelnik štaba Kosovelove
    brigade, načelnik štaba 30. Divizije

    123.) Klajn Vladislav: sanitetni referent Goriške divizije

    124.) Miljašević Vaso: komandant podoficirske šole 31. divizije125.) Rajčević Mitar: član
    štaba 30. divizije, vodja poučevanja minerskega oddelka 31. Divizije

    126.) Muzlović Stanko: pomočnik političnega komisarja Bazoviške brigade

    127.) Radulović Dušan: namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade

    128.) Vitković Ljubo

    129.) Popović Gregorij

    130.) Gošević Radislav: komandant 4. bataljona Loške brigade, komandant 3. bataljona Loške
    brigade

    131.) Knežević Milenko: operativni oficir Loške brigade, komandant Bračičeve brigade

    132.) Rakić Miodrag: operativni oficir Loške brigade

    133.) Tiodorović Budimir: politični komisar 5. bataljona 1. brigade VDV

    134.) Jukić Ante – Mato: načelnik štaba 3. VDV brigade, komandant Jelovške čete
    Cankarjevega bataljona

    • Get Smart

      Kao srbska kraljeva družina, o kateri drka tu dežurno smetilće,
      je bila seveda LUMPENPROLETARSKA = KOMUNISTIČKA
      družina drugo in tretje razrednih TATOV KONJEV in drobnice.
      Crni Đorđeti so KONJE seveda ta TURŠKO gazdo* kradli DUNAJU.
      * – turek pa je zopet samo in le podjemnik kaviar žido-KOMUNIZMA

      To svoje SERBUSOVANJE, naći KONJUŠARSTVO, ko so sereorska govna kradla konje DUNAJU (od to BEČKI KONJUŠARI nje — Beć = Dunaj) vam še zdaj ta turško serbusna kloaka podtika nje,
      ko vam ljudem podtika svoje SERBUSOVANJE = hlapčevanje.

      T. i. bela garda nje — kar je tako ali tako komintern agitprop,
      pa vendar so imeli in imajo tako beli kot rdečo gardo:

      “Bela garda mora biti, ker jo potrebujemo.
      Če je ne bodo ustvarili kleгikalci, jo bomo morali organizirati sami.”

      Torej MURGL JUGOKOMUNISTIČKA BELA garda v Sloveniji:

      – Jevdžević Dobroslav – vojvoda
      – Todorović Žarko – poveljnik severnih pokrajin leta 1941 (slovenije in Hrvaške)
      – Antić Petar – pomočnik poveljnika severnih pokrajin
      – Trifunović Žarko – poveljnik severnih pokrajin po letu 1941
      – Đukić Sveta – poveljnik severnih pokrajin
      – Koprivica Danilo – poveljnik slovenske JVvD, komandant četniškega odreda v Sloveniji
      – Vasiljević Dobrivoje – pomočnik komandanta JVvD za Slovenijo, tesen zaupnik Mihajlovića
      – Petković Mutimir – kurir vrhovnega poveljstva JVvD za Slovenijo
      – Đukić Mirko – kurir četniškega poveljstva Slovenije
      – Rakić Dragiša – član poveljstva severne pokrajine
      – Vujošević K. – poveljnik zahodne Slovenije
      – Miladinović Jova – načelnik štaba poveljstva severnih pokrajin
      – Vukosavljević Žila – načelnik štaba severnih pokrajin
      – Domazetović Krsto – šef vojnega dopisništva iz Slovenije, osebni obveščevalec Mihajlovića, vodja posebnega obveščevalnega centra
      – Radenković Grudimir– delegat vrhovnega poveljstva za Slovenijo
      – Vujošević Nikola – poveljnik Primorske Istre
      – Marović Vasilije – major, delegat vrhovnega poveljstva v Sloveniji
      – Draganac – poveljnik Dolenjskega odreda
      – Žović Slavko – organizator in vodja četniške skupine v Trstu
      – Damjanović David– general, delegat vrhovnega poveljstva v Sloveniji leta 1945
      – Jevtić – major, delegat vrhovnega četniškega poveljstva v Sloveniji
      – Stamenković Miroljub – poveljnik Stamenčkovićeve skupine (okoli 100 borcev), ki je v slovensko domobranstvo vstopila proti koncu leta 1943.
      – Stamenković Ljubomir – poveljnik Novega Mesta
      – Šajnović Martin – narednik VKJ, pripadnik Štajerskega odreda, po letu 1945 poveljnik Matjaževe vojske v prekmurju
      – Krištof Jovanka – šifrerka, spremljevalka in ljubica Karla Novaka, osebna tajnica Draže Mihajlovića, kot tudi Aleksandra Rankovića
      – Vojić – poveljnik skupine slovenskih četnikov
      – Kapetanović – delegat Mihajlovića za Slovenijo

      • Get Smart

        KOMINTERNA si je po I. svetovni vojni in REVOLUCIJI v Rusiji
        iz riti potegnila lopova konj in drobnice CRNOGA JURAJA, po turško pač KARA=crni=šrni, ĐORĐE=juraj, Jurij nje,
        ter ga naredila za kao kralja VUKOJEBINE,
        na kateri je nato ustvarila SVOJO KOMUNISTIČNO JUGOSLAVIJO,
        potem ko je uničila dve stari velepomembni sili,
        Rusko carstvo
        in
        SREDNJE EVROPSKO cesarstvo,
        ki smo ga mimogrede ustanovili Slovenci in je bilo dejansko naše,
        čeprav tedaj OKUPIRANO,
        kot je sedaj OKUPIRANA Slovenija,
        ki je prav tako naša, saj smo jo mi — SLOVENCI — ustanovili.

        Pamet v glavo, ljudje. Pamet v glavo.

    • John Kovacs

      In njim se je kot komunist prikljucil veliki Janez Jansa.

  • Jakob Kovač

    In takim se je pridružil JJ in še drugi iu vodstva SDS.

    • John Kovacs

      Pridruzil takrat ko je od njih pricakoval korist.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!