Prvi koroški olimpijec Štefan Robač, smučarski tekač, je na olimpijske igre v Cortino d’Ampezzo odšel že daljnega 1956. Takrat so bili časi za profesionalne športnike povsem drugačni. Jugoslavija se ni zavedala pomena športa, vrhunski športniki, kot je bil Robač, od države niso dobili niti centa. Za prve tekaške smuči je Štefan zbiral staro železo, finančno ni pomagala niti železarna, kjer je bil zaposlen kot elektrikar. Težko je bilo orati brazdo, pravi, a premagal je vse težave. Kljub nenehnemu metanju polen pod noge se je Štefanu uspelo prebiti na najbolj prestižno tekmovanje na svetu. Njegovi uspehi so plod močne volje, ljubezni do športa, vztrajnosti in napornih vsakodnevnih treningov. Še danes rad stopi na tekaške smuči, tekmovanja na olimpijskih igrah pa nikoli ne bo pozabil.
Dan pred tekmo je izvedel, da bo tekel tudi na 50 kilometrov
Minuli petek so se začele zimske olimpijske igre v južnokorejskem Pjongčangu. Kako spremljate olimpijske igre, glede na to da ste prvi koroški olimpijec? Vam vzbudijo občutke nostalgije?
Ob gledanju imam občutek, kot da bi bil poleg. Uživam ob spremljanju katerega koli zimskega športa. Takrat, ko sem bil v Cortini d’Ampezzo, nisem zamudil nobene tekme, vse sem si ogledal. Prvič sem tu, sem si rekel, in vse si bom ogledal. Tekmovalci smo imeli namreč prost vstop na vsako tekmo. Še posebno pa sem navdušen nad tekom, saj smo tekali dobrih 70 let.
Leta 1956 ste bili v Cortini d’Ampezzo stari 26 let. So bila to vaša zlata leta?
Takrat sem imel takšno kondicijo, da sem po koroških vrhovih postavljal same rekorde. Na Uršljo goro sem s Čečovja na Ravnah na Koroškem priletel v eni uri in treh minutah. Po službi sem trikrat na teden tekal okoli Uršlje gore, skoraj vsak dan sem osvojil kakšen vrh.
Ste bili zadovoljni z rezultatom? Kaj je botrovalo k odstopu od tekme dolžine 50 kilometrov?
Takrat na 50 kilometrov sploh nisem imel namena tekati, na to dolžino se niti nisem pripravljal. Dan pred tekmo pa so mi dejali, da moram tekmovati tudi na to dolžino, ali pa se lahko poslovim od olimpijskih iger. Nisem imel izbire. Zaradi izčrpanosti in nepripravljenosti sem pri slabih 40 kilometrih odstopil.
Namesto izkušenega Robača so v Innsbruck raje poslali nekega Ljubljančana
Zakaj se niste udeležili tudi poznejših olimpijskih iger leta 1960 v Squaw Valleyu?
Smučarski tekači smo bili odlično pripravljeni, ker smo se pol leta pripravljali samo za te igre. En mesec pred odhodom je iz Beograda prišlo sporočilo, da tekmovalci ne gredo v Ameriko, ampak samo olimpijski komite. Zapičili so nam nož v srce. Pozneje smo slišali, da se nihče od komiteja ni vrnil nazaj v Jugoslavijo.