Vitamin B sestavlja več vitaminov. Ime vitamin B se je pojavilo zaradi natančnejših raziskav, ki so pokazale, da je vitamin B v resnici skupek več kemično različno formuliranih vitaminov, kateri se pogosto skupaj pojavljajo v enakih živilih. K vitaminom B prištevamo vitamine B1 (tiamin), B2 (riboflavin), B6 (piridoksin), pantonensko kislino, niacin, biotin, folno kislino in vitamin B12. Vsak od vitaminov ima posebno in pomembno funkcijo v telesu.
V lekarni imamo več preparatov, ki vsebujejo vse vitamine B. Rečemo jim B-kompleks. Po potrebi se lahko uporablja tudi posamezne vitamine, ki sodijo v to skupino. Odvisno od potreb posameznika. Pri vitaminu B12 moramo upoštevati, da se v prebavnem traktu zelo slabo absorbira. Ko zdravnik ugotovi pomanjkanje le tega, predpiše injekcije, kajti izkoristek iz tablet je le okrog odstotka.
Vitamin B1 – tiamin
Pomemben je za funkcije živčevja in metabolizem ogljikovih hidratov. Priporočen dnevni odmerek je 1 do 1,5 mg. Naravni viri B1 so: kvas, riževe luščine, nerafinirana žitna zrna, polnovredna žita, jajčni rumenjak, večina zelenjave, mleko, soja, ribe, pusta svinjina.
Vitamin B2 – riboflavin
V organizmu deluje kot koencim. Sodeluje pri številnih pomembnih encimskih reakcijah presnove. Priporočen dnevni odmerek je od 1,2 do 1,5 mg. Del ga dobimo iz hrane, del pa ga sintetizirajo bakterije v črevesni flori. Največ ga je v mleku in mlečnih izdelkih, v kosmičih, drobovini in mastnih ribah. Nekaj ga je tudi v zelenjavi (predvsem temnozeleni) in sadju. Pomanjkanje riboflavina lahko vodi do anemije, ker lahko zmanjša absorpcijo železa iz hrane v prebavnem traktu. Pomemben je tudi za razvoj možganov pri plodu in otrocih. Pomanjkanje tega vitamina se pojavlja v deželah, kjer ni mleka in mlečnih izdelkov pri prehrani, pri nosečnicah in doječih materah. Pomanjkanje tega je možno odpraviti z ustreznejšo prehrano ali pa s pomočjo prehranskih dopolnil.
Vitamin B3 – niacin
Sodeluje pri presnovi maščob, beljakovin in ogljikovih hidratov, pri zmanjševanju nivoja holesterola in trigliceridov. Je sestavni del dveh koencimov, koencima I in koencima II, ki sta esencialna za delovanje številnih encimskih sistemov. V večjih količinah se nahaja v jetrih, mesu, ribah, kvasu, polnozrnatih žitih, nekaj pa tudi v krompirju, mleku in mlečnih izdelkih. Znaki pomanjkanja so sistemski, torej vidni po celem telesu: vnetje žrela in požiralnika, vaginalne sluznice, sluznice sečil, slabost, diareja (ki je lahko krvava), vrtoglavica, glavoboli, izguba spomina in drugi.