V afriški državi Senegal, ki je večinsko muslimanska in kjer je skoraj polovica prebivalstva mlajša od 15 let, delujejo uršulinke. Sestra Polona Švigelj, ki je trenutno na obisku v Sloveniji, pripoveduje o tamkajšnjih nemogočih razmerah: revščina, bolezni, korupcija in pomanjkljiva izobrazba. Pripoveduje pa tudi o odprtih, veselih in vernih ljudeh v Senegalu.
Polona Švigelj je leta 1998 v sebi čutila klic in tisto poletje na duhovnih vajah pri Svetem Duhu pri Škofji Loki v božji besedi razločila, kaj Gospod želi od nje. Stopila je k uršulinkam. Do leta 2000 je bila doma, čeprav jo je vleklo v misijone. Tistega leta je bila v uršulinskem inštitutu izmenjava provinc. To je razumela kot znamenje. V gimnaziji in pozneje v noviciatu se je že nekoliko seznanila s francoščino, ponudili so ji delo z mladimi in odločila se je, da gre v Senegal. Tam je bila najprej tri mesece, nato se je vrnila domov. Leta 2003 pa je odšla v Senegal kot misijonarka. Nekaj čas je preživela tudi v odročni vasi v Kamerunu.
Poleg izkušnje v Senegalu vas je zaznamovala tudi izkušnja v Kamerunu. Zakaj?
Ko sem bila pred probacijo na mednarodni izkušnji na severu Kameruna, sem pomagala v šoli in sirotišnici za dekleta. Učila sem jih najbolj osnovnih stvari, osebne higiene, kako naj se uredijo, kako pospravijo in počistijo sanitarije. Zaradi umazanije je tam namreč veliko bolezni, poleg malarije je pogosta bolezen še tifus. Oboje sem tudi sama prebolela in istočasno zbolela še za hudo črevesno bakterijo. Morala sem v bolnico, tam pa ni bilo nič drugega razen deset postelj, na katerih so ležali bolniki z aidsom, malarijo, tifusom in drugimi težkimi boleznimi. Zaradi velike korupcije je bila bolnica dobesedno izropana. Zdravnik je s težavo našel majhen list papirja, kamor je napisal vse potrebščine in zdravila, ki jih potrebujem, da me pozdravi: od igel do antibiotikov … Moji spremljevalki, ki sta prišli z mano, sta obredli vse lekarne v mestu, da sta dobili vse potrebno s seznama, da me je zdravnik sploh začel zdraviti. Po postelji in po stenah so lezli ščurki, saj je čistilka vlila samo vedro vode po betonu in postrgala s strgačo. To je bila res huda izkušnja. Predstavljajte si, da imate črevesno bolezen, pa ni nikjer nobenih stranišč. Spala sem z loncem pod posteljo, ena od spremljevalk pa mi je držala blago, da se ni videlo k sosednji postelji … Sicer pa mi je bilo delo in druženje z dekleti v šoli čudovito, zato je bila moja izkušnja v Kamerunu tudi lepa.
Kakšna pa je razlika med Kamerunom in Senegalom, kjer ste delovali več let?
V Senegalu so ljudje veliko bolj odprti. V Kamerunu je med ljudmi več medsebojnega obtoževanja in nezaupanja in ljudje se bojijo svojih sodišč. Le-ta so zelo kruta, kazni so hude, zapori grozni. Ljudje v deželi so ustrahovani, otroci so kar bežali pred tujci. Nasprotno pa so ljudje v Senegalu veseli, pridejo ti naproti, takoj ti dajo roko, te pozdravijo.
Kakšne vrednote imajo ljudje v Senegalu?
Njihove vrednote slonijo na petih stebrih. Prvi je vera. Tam ne boste našli nikogar, ki bi rekel, da je ateist. Vsi verujejo v Boga, ne glede na veroizpoved. To se vidi v vsakdanjem življenju, saj pogosto rečejo, da je to ali ono Božja volja. Znajo zaupati, se prepustiti in biti hvaležni. Drugi steber je veselje. V Senegalu ne boste videli žalostnega ali utrujenega obraza; tam nihče ne jamra. To bi jim bilo izpod časti. Ko človeka vprašaš, kako je, boš vedno dobil v odgovor: Dobro, Bogu hvala. Tretji steber je družina. Ta je razširjena, vsi bratje in sestre s svojimi ženami, tete in strici, vsi živijo in delajo skupaj. Vse jim je skupno. Ne poznajo besede jaz, temveč besedo mi. Med seboj so zelo solidarni, še posebej se to čuti v vaseh in to je njihov četrti steber. Kot zadnji, peti steber pa naj omenim še delitev dobrin. Tudi, če imajo malo, tudi to razdelijo. Če en otrok prinese v šolo malico in je drug nima, se mu zdi popolnoma naravno, da jo deli s tistimi, ki je nimajo, četudi bi zanje ostal en sam grižljaj. Vse se razdeli.
Kako ste vzpostavili infrastrukturo v Senegalu; kakšne cilje ste si zadali?
Če ne bi imeli zunanje pomoči, nam ne bi uspelo doseči zadanih ciljev. Zlasti zdaj, ko smo šli v to oddaljeno vas, kjer smo želeli postaviti vrtec in šolo. V tej vasi živijo ljudje zelo preprosto in nimajo sredstev niti za preživetje, kaj šele za izobrazbo. Vrtec že stoji, na osnovno šolo pa še čakajo. Za vstop v vrtec smo postavili minimalno šolnino; to je 2000 afriških frankov, preračunano – 3 evre na mesec. Zelo hvaležni smo dobrim ljudem, ki nakažejo prispevek preko misijonske pisarne, da te družine lažje plačujejo šolnino in s tem omogočijo otrokom lepšo prihodnost.
Otrok je v teh krajih veliko, ali ne?
Povsod je polno otrok in mladine. V Senegalu je 43 odstotkov vseh prebivalcev mlajših od 15 let. Skoraj polovica je torej mladine in otrok. Kamorkoli pogledaš, vidiš otroke, ki se smejijo in ponujajo svojo roko v pozdrav.
V Evropi je otrok vse manj, v Senegalu pa je nataliteta velika. Kakšen odnos imajo do rojevanja?
Splav je z zakonom prepovedan. Žal se pojavljajo primeri, ko ženske v mestih splav opravijo ilegalno. Vsekakor pa je tega veliko manj kot na primer v Evropi. Pri nas v razvitem svetu v bolnicah dnevno ubijejo več sto otrok in to je grozljivo.
Kakšna pa je razlika v kvaliteti življenja tistih otrok, ki končajo šolanje in tistih, ki te možnosti nimajo?
Razlika je očitna. Otrok, ki konča osnovno šolo, bo skoraj gotovo dobil kakšno delo. Če pa ne znaš ne pisati, ne brati, ne računati, pa slej kot prej postaneš postopač, vagabund. Neizobraženost je problem. Predstavljajte si, da ste nepismeni. Država s takimi najlažje manipulira, zato se država ne trudi dovolj in tudi ne podpira dovolj izobraževanja. Je pa kljub temu veliko brezposelnih, zato se ljudje pač znajdejo, vsak po svoje. To so večinoma Arabci, muslimani in oni se znajdejo tako, da preprodajajo drobne stvari in s tem zaslužijo. Trgovanje jim res »leži«, tega je največ.
V Senegalu je samo 5 odstotkov kristjanov, večina je muslimanov. Kako to dvoje združujete?
Muslimani imajo zelo radi kristjane, ker pravijo, da smo pridni, resni, delovni, pošteni. Zato si mnogi moški želijo ženo, ki je kristjanka. To pa je lahko nevarno. Mnoga dekleta nasedejo lepim obljubam in sladkim besedam. Moški jim obljubljajo, da bodo lahko ohranile svojo vero, prepričanja in vrednote, ko se enkrat poročijo, pa se sčasoma začnejo nanje izvajati pritiski. Vsi bratje, sestre, strici, tete in drugo sorodstvo začnejo pritiskati in pričakovati, da se žena spreobrne. Poznam primer dekleta, ki so ji zato, ker se po poroki ni želela spreobrniti v muslimanko, vzeli vse otroke in jo nagnali od hiše. Ostala je brez imetja, brez otrok in ko se je zatekla k nam, je bila psihično popolnoma uničena. Nikoli več ne bo čisto zdrava … Poznam pa tudi muslimane, ki so krasni ljudje in smo dobri prijatelji.
V vaših vrtcih in šolah skrbite tako za otroke kristjanov kot tudi muslimane? Kako vam to uspe?
Drugače sploh ne bi imeli možnosti delovanja. V naših vrtcih je tako polovica otrok iz muslimanskih in polovica otrok iz krščanskih družin. Med seboj se dobro razumemo. Večkrat je v družini tako, da je polovica članov katolikov in druga polovica muslimanov, a se zato nič manj ne razumejo, so strpni in to se jim zdi povsem normalno.
V Sloveniji pa se v tem trenutku bojimo za zakon moža in žene. Postal naj bi zakonska zveza dveh oseb. Kako pa v Senegalu gledajo na zakon?
Kristjani seveda drugače kot muslimani. Muslimani imajo mnogoženstvo in to je problem, ker ima nek moški na primer tri ali štiri žene, ki jih ni sposoben vzdrževati, najbolj pa so oškodovani otroci. Te uboge ženske in njihovi otroci potem živijo v revščini in nihče ne skrbi zanje. Nam kristjanom pa je zakon svet, je zakrament med možem in ženo. Ne more biti drugače.
Vesna Vilčnik
Prispevek za šolo v Senegalu lahko nakažete preko misijonske pisarne tukaj.