”Ta omrežja sedaj delajo z vedno manj sramu, že prav evidentno. Pridejo ponoči na sejo, nekoga zamenjajo in tako pač je,” je dejal Požar, eden najbolj prodornih novinarjev v Sloveniji. Človek, ki pozna praktično vse zakulisne igre na politični in gospodarski sceni, je spregovoril o najbolj vročih temah ta hip: o migrantski krizi, usodi Cerarjeve vlade ter o svoji novi knjižni uspešnici.
Bojan Požar, lastnik portala Požareport, ki ga je podnaslovil kot Blog o zakulisju Slovenije, znan po odkrivanju škandalov in afer, se v zadnjem času v medijih pojavlja predvsem zaradi novoizdane biografije o Melanii Trump, ki jo je napisal skupaj z Igorjem Omerzo.
Zdi se, da ste prav ta mesec presegli še ozke meje slovenskega političnega prostora in posegli v ameriškega. Knjiga o Melanii Trump je vzbudila kar nekaj zanimanja tudi v Sloveniji. Kako gre s prodajo na Amazonu in kakšni so odzivi iz tujine?
Podatkov o prodaji vam ne smem posredovati, ker me veže pogodba z Amazonom. Za zdaj je knjiga več odzivov požela v Sloveniji. Do ameriških medijev še ni prišla. Trenutno delamo na tem, da bi se to spremenilo. Časa je še veliko, Trump bo v predsedinški tekmi vsaj še do julija, če bo dobil nominacijo, celo do novembra. Prav on je tisti, ki predstavlja glavno reklamo za knjigo. Trenutno se pogovarjamo z nekaterimi agencijami, ki so specializirane za promocijo knjig in avtorjev, začenjamo pa iskati tudi založnika, ki bi nam knjigo po preteku pogodbe z Amazonom izdal tudi v tiskani izdaji.
Na vas se je takoj vsul plaz kritik, da gre za slabo zgodbo, da je v njej veliko neresnic in nepomembnih dejstev ter tudi to, da Slovenijo predstavlja v slabi luči. Kako vi doživljate te komentarje?
Gre za resno knjigo, niti eno dejstvo v njej ni netočno. Sam sem že dejal, da dam 100 evrov tistemu, ki najde napako v knjigi. Vse, kar je napisano, je podprto z dokumenti in izjavami neposrednih prič. Prav zaradi tega je knjiga v principu tudi manj rumena.
V knjigi je res cel kup dejstev, a to je zato, ker se o Melanii ničesar ne ve – Slovenci o njej ničesar ne vemo, še manj pa Američani. Ves čas so vsi govorili, da je rojena v Sevnici, pa to sploh ni res. Melania je bila rojena v Novem mestu. V vseh medijih se pojavljajo iste laži, ki jih je Melania v teh 20 letih življenja v ZDA počasi ‘lansirala’ v javnost. Tudi to, da je diplomirana ahitektka, kar se je izkazalo za popolno laž. Ne strinjam se, da je knjiga preveč podrobna. Lahko bi jo napisal še za 30 ali 40 odstotkov daljšo.
Presenečen sem bil, ko je gospod Ferfila dejal, da knjiga Slovenijo prikazuje v slabi luči. Sploh ne drži, da sva v knjigi napisala, da je bil v Sloveniji tak sistem, kot je bil v Sovjetski zvezi. To, da je bila Sevnica 1970, ko je bila Melania rojena, komunističen kraj, je dejstvo. Slovenija oziroma Jugoslavija je bila takrat komunistična. Zlasti pa so nas tako dojemali Američani. Naslov knjige ni tak zato, da bi bil bolj vabljiv. Ta naslov samo v enem stavku sintetizira, kar je ključna zanimivost zgodbe o Melanii Trump. Da neko dekle, ki se rodi bogu za hrbtom v komunistični Jugoslaviji, pride v Ameriko, v center kapitalizma in zdaj skupaj s Trumpom kandidirata, da bosta osvojila Belo hišo.
Vse bolj se zdi, da bo Donald Trump res postal predsedniški kandidat republikancev. Kaj bi zmaga Trumpa pomenila za Slovenijo?
Zunanja politika ZDA se ne bo bistveno spremenila ne glede na to, ali bo predsednik Donald Trump ali pa bo predsednica Hilary Clinton. Za Clintonovo morda lahko že nekaj predvidevamo, za Trumpa pa bomo lahko sklepali šele, ko se bo začel drugi krog, ko se bo neposredno spopadel s Hilary Clinton. Takrat bo bolj jasno, kaj on misli o zunanji politiki.
Če bi Trump postal predsednik, si zgolj zato, ker je njegova žena Slovenka, ne moremo prav dosti več obetati, sicer bi si že. Če bi jaz bil na njenem mestu, bi že lani, ko je predsednik vlade Miro Cerar obiskal ZDA, naredil neko gesto in ga sprejel. Mislim, da ona nima te afinitete. Tudi s Slovenci noče govoriti slovensko. Še takrat, ko je še prihajala v Slovenijo, doma ni želela govoriti slovensko. Prav tako tudi ni pokazala interesa, da bi kakor koli poslovala s Slovenijo. Zdi se mi, da želi pozabiti svoje korenine, tako da si tu Slovenci ne moremo prav dosti obetati.
Prav Trump pa je tudi eden najbolj ostrih nasprotnikov odprte migracijske politike, za razliko od politike Angele Merkel, ki je izrekla dobrodošlico migrantom, še več – za razliko od Mira Cerarja, za katerega se zdi, da ne ve, kaj bi pravzaprav počel v tej krizi. Kaj bi po vašem mnenju Cerar moral narediti, da bi dobil še naslednje volitve?
Trump sicer tudi sam izhaja iz družine migrantov, njegov dedek se je preselil iz Nemčije, njegova mama direktno s Škotske, tako da ima migrantsko izkušnjo tudi preko družine, ne samo preko Melanie.
Veliko tega, kar bi Cerar oziroma njegova vlada morala storiti glede migrantske krize, pa je že zamujenega. Menim, da bi že od začetka morali vztrajati pri Schengnu, ne pa, da smo se samo vključili v prevoz beguncev in migrantov naprej do Avstrije. To je bila napaka. Morali bi zavzeti strožje stališče za varovanje Schengna. Danes se o migrantski krizi lahko pogovarjamo o tisočih, naslednjič se bomo morda že o deset tisočih, kmalu pa morda celo o milijonih. Takrat bodo morale biti rešitve bistveno bolj radikalne, kot se sedaj morda zdi. Jaz bi vztrajal pri tem, da prehodi meja brez dokumentov niso možni. Tudi jaz, če bom povabljen na intervju v ZDA, bom moral na letališču pokazati potni list, nato pa se bodo oni odločili, ali me sprejmejo v državo.
V principu pa bi morali migrantsko krizo reševati tam, od koder izvira. Ne na mejah, pač pa v Siriji in Afganistanu. Tam pa Slovenija nima prav velike besede.
Včasih so levi mediji pisali, da Janez Janša deli Slovence. Tokrat se zdi, da jih je precej močneje razdelil in razklal prav Miro Cerar?
Mislim, da ima Janša s tega vidika srečo. Če bi bil on sedaj predsednik vlade in bi vlekel enake ali pa celo manj radikalne poteze, kot jih ima Miro Cerar, bi bilo danes verjetno več sto tisoč ljudi na ulicah, ki bi protestirali proti politiki Janeza Janše. Cerar je bistveno lažje postavil bodečo žico, kot bi jo Janša. Ni potrebno imeti migrantske krize za te stvari. Poglejte ministrstvo za kulturo, kakšni spori so z ministrico Julijano Bizjak Mlakar, in kako je bilo, ko je bil minister Žiga Turk. S tega vidika ima Janša sedaj kar srečo, ker ni predsednik vlade, saj bi sicer imel na cestah silovite demonstracije.
Po celotni Sloveniji se pojavljajo shodi in protesti, s katerimi želijo krajani izraziti nestrinjanje z nastanitvijo migrantov v svojem kraju. Se delno ponavlja zgodba t. i. vsesloovenskih vstaj?
Težko je povleči vzporednice med tema dvema. Tiste vseslovenske vstaje, ki niso bile vseslovenske, so imele absolutno podporo največjih medijev. Sedaj, na primer, demonstracije v Šenčurju nimajo nobene podpore teh istih medijev. Brez medijske podpore tudi tistih vstaj ne bi bilo oziroma nihče ne bi vedel za njih. Takrat se je na vstaje ljudi vabilo, do njih so mediji odštevali ure, minute. Bile so predvsem rezultat neke politično-medijske operacije. Tega torej sploh ne moremo primerjati z današnjimi shodi. Zdi pa se mi čisto normalno, da na cestah zahodne demokracije nekdo protestira tako proti migrantom kot v njihovo podporo. To ni nič tragičnega, dokler ne prerašča v nasilje. Za to pa mora itak poskrbeti policija.
Na Twitterju ste pred dnevi dejali, da imate nos za politične napovedi. Glede na vse afere te vlade in dogajanje glede migrantske krize – kako dolgo, ocenjujete, bo vlada še obstala na svoji poziciji?
To je težko napovedati zato, ker lahko zdrži popolnoma do konca. Zdrži lahko, dokler ima v parlamentu 46 glasov. Pahorjeva vlada je padla takrat, ko je izgubila podporo v parlamentu. Enako se je potem zgodilo z vlado Janeza Janše, ko sta iz vlade izstopila Virant in Erjavec. Podobno se je zgodilo z Alenko Bratušek. V samostojni Sloveniji se še ni zgodilo, da bi vlado zamenjala opozicija. Vlada bo po mojem vztrajala še kar dolgo. Po mojem mnenju so se tudi poslanci nekaj naučili iz predčasnih volitev. Težko je dobiti službo, gre za res individualna vprašanja in individualne kariere. Levica ima močno večino v parlamentu, tukaj pa je še združena levica, ki si zagotavlja volilne glasove. Mislim, da zaenkrat še nimajo potrebe po tem, da bi vlada padla.
Nekaj je zagotovo, kar Cerarju pomaga vladati: praktično je pokleknil pred vsemi strici iz ozadja in dobesedno predal tudi NLB v roke t. i. jugoslovanskim bankirjem. Je to tista zadnja rešilna bilka, da Cerar po velikih aferah svojih ministrov (naj izpostavimo samo Mramorja) obstane?
Cerar se je za to odločil. Za ceno vladanja je pustil pravo vladanje in odločanje ljudem iz ozadja. To je zdaj že evidentno. Na začetku smo morda še lahko mislili, da gre za to, da Cerar ni vedel, a sedaj se vidi, da je to neka paradigma. Tako pač je in vedno hujše bo. Zato ta omrežja sedaj delajo z vedno manj sramu, že prav evidentno. Pridejo ponoči na sejo, nekoga zamenjajo in tako pač je. Vse to pa ne bi bilo mogoče, če ne bi pri tem imeli izrazite medijske podpore. Mediji poročajo, ampak ne pritiskajo. Afera z dodatki se je kar naenkrat izgubila, a nič se ni spremenilo. Mramor je ostal, malo se še nasmihamo, in to je to. Vse to je seveda možno, če obstaja tako velika podpora medijev. Cerar sicer nima nobenega svojega medija, ampak ta omrežja s svojimi mediji zagotavljajo ugodno pozicijo predsedniku vlade.
Na eni strani imamo precej cagavega, če se grobo izrazim, predsednika vlade Mira Cerarja, na drugi strani še vedno odločnega Janeza Janšo. Ima slednji po vašem mnenju znova kakšne možnosti, da se vrne na Gregorčičevo?
Migrantska kriza se dogaja zdaj, parlamentarne volitve pa bodo čez dve leti in pol. Do takrat se lahko še marsikaj zgodi, v politiki se stvari hitro spreminjajo. Reakcija vlade na to migrantsko krizo je sprožila neke premike v volilnem telesu. Kot kaže sedaj, bi Janša lahko bil volilni zmagovalec v smislu relativne večine, kar je bilo še pred nekaj meseci manj verjetno. Po zmagi na volitvah pa je potrebno sestaviti koalicijo. Do sedaj je to uspelo vsakemu, razen Zoranu Jankoviću, čeprav je njegova stranka potem vseeno dobila vlado. Ne kaže pa, da bi lahko imela desnica že na volitvah več kot petdeset odstotkov.
Kako pa ocenjujete projekt Aleša Primca in nove stranke na desnici?
Jaz še nisem videl te stranke. Aleš Primc enkrat reče tako, drugič drugače, potem se malo potegne nazaj, potem spet malo naprej, pa tako dalje. Ampak vseeno sem prepričan, da bo stranka nastala. Po mojem mnenju bosta na desnici nastali še vsaj dve stranki. Ena bo taka v smeri Aleša Primca in Franca Kanglerja, konservativna stranka, ki bo nekakšna mešanica med NSi in SLS. Po vsej verjetnosti pa bo nastala tudi stranka na desni, liberalni sredini. Menim, da se bodo vse te stranke najprej borile za preboj v parlament, tukaj pa ima Primc še največ možnosti. Nekaj možnosti bi imel tudi Franc Kangler, a se bojim, da je on preveč omejen na severni del Slovenije, od Trojan dalje. Težko si predstavljam, da bi nekdo v Ljubljani ali na Primorskem volil Kanglerja. Zato pa bo verjetno treba sklepati koalicije že pred volitvami.
Znani ste po odkrivanju škandalov in različnih afer, pa vas vendar v osrednjih medijih ne slavijo kot najboljšega raziskovalnega novinarja. Vas to moti?
Sploh me ne slavijo. Po vseh teh letih novinarske kariere bi bilo malo otročje od mene, če bi se zaradi tega zelo sekiral. V začetku je bilo malo nenavadno, moram priznati. Ampak ko mine določeno obdobje, se človek s tem sprijazni. V principu nisem jaz kriv za to. Jaz to imenujem bolj slovenska novinarska zavist. Meni je pomembno, da se objavi dober članek, da članek prebere veliko ljudi ter da pride do reakcije na ta članek.
Pa ste morda vi sami kdaj razmišljali o vstopu v politiko?
Ne, to pa ne. Jaz bi težko našel svojo politično stranko. Nekateri znanci mi pravijo, da jim je všeč ekonomski del programa Nove Slovenije. A program ni samo ekonomija, so tudi druge stvari. Po drugi strani pa nisem več navajen delati v takem okolju. Težko bi se prilagodil neki strankarski hirearhiji. Nazadnje sem dobil ponudbo pred predzadnjimi volitvami, ampak sem jo že takrat zavrnil.
Maruša Gorišek