Nadaljujem s pregledom L, zbornika o lezbičnem gibanju na Slovenskem (1984–95) avtoric Suzane Tratnik in Nataše S. Segan. V Zborniku avtorici temeljito opišeta začetke aktivističnega gibanja v Sloveniji in v okviru bivše Jugoslavije. Med drugim v intervjujih navajata tudi pričevanja lezbijk. 

Tudi tokratna pričevanja so osupljiva prav zaradi tega, ker pričajo o tem, kako “čudna pota” so dekleta in ženske napeljala na misel, da so lezbijke. Za misel se ve, da je začetek vsega ustvarjanja, in tako je na primer Mimi prvič pomislila, da je lezbijka takrat, ko ji je to namignil “prijazen” Nizozemec, ki je ni privlačil. “Prijazen” Nizozemec očitno ni niti pomislil, da morda kateri ženski lahko tudi ne bi bil privlačen, četudi ni lezbijka.

Mimi, 22: “V drugem ali tretjem letniku srednje šole, ko sem imela šestnajst ali sedemnajst let, sem se začela spraševati, ali sem morda lezbijka. Prvič sem na to pomislila pri petnajstih, ko sem na morju spoznala nekega Nizozemca. Zelo dobro sva se razumela. ker se nisem odzvala na njegovo osvajanje, mi je čisto prijateljsko namignil, da sem mogoče lezbijka.”

Meta, 52: “Mislila sem celo, da mi bo uspelo z nekim fantom. Opazila sem namreč, da kadar sem bila trezna, so me zanimale ženske, ko sem bila pijana pa moški.”

Alexandra, 45: “Kako je to pri drugih, pa težko rečem, saj lezbičnih in gejevskih parov ne poznam, vsaj takih ne, ki bi dalj časa živeli skupaj.”

Lezbična scena čisto srednješolska
Na vprašanje, kako vidi različne lezbične in gejevske  družabne kroge na “sceni”, je 22-letna Mimi odgovorila: “To stanje me nekoliko spominja na srednjo šolo, ko smo se razdeljevali v manjše prijateljske skupine, zvečine predvsem po interesih, recimo, kakšno glasbo poslušaš, se zakajaš ali ne, piješ ali ne, žuriraš vsako noč ali se pridno učiš … ” Še bolj pomenljiv pa je njen odgovor v nadaljevanju, pravi namreč: “Na gejevski sceni so sicer navzoče tudi druge stvari, vendar ne vem natančno, katere.” 

27-letna Petra pa je potožila, da “vsekakor pogreša iskrenejše, bolj doživete, pristnejše medčloveške stike med lezbijkami”.

Ženstveni videz lezbijk nekoč vreden obsojanja, danes »in«
Pomenljiva je bila izjava Sarah Carr, lezbijke iz Anglije, ki je na Roza taboru na Voglu avgusta 1993 izjavila, da jo moti zatiranje lezbijk in gejev znotraj skupnosti, ki se s svojo zunanjo podobo ne pridružujejo večinskim smerem in slogom v gejevski skupnosti. S tem je hotela povedati, da je imela pogosto težave zaradi svojega ženstvenega videza in dolgih las. Lezbijke bolj moškega videza je niso hotele spustiti v bare ali klube. Nataša S. Segan v zborniku (na str. 58) zapiše, da je to »posebna oblika represije in nestrpnosti znotraj gejevske skupnosti, nekak body fascism (telesni fašizem), ki je usmerjen proti individualni izraznosti«. Zanimivo je, kako so se LGBT-aktivisti v vsem tem času izurili v prikazovanju homofobičnosti heteroseksualcev, ko pa je pogosto prav v »njihovi« literaturi najti največ nestrpnosti, sovraštva in neke vrste fašizma, ki ga čutijo in izražajo najprej v odnosu do samih sebe in potem še med seboj.

Zvezdan Martič, promotor vsakdanjega življenja lezbijk in homoseksualcev
Se pa tudi na tem področju kaže premik na lezbični sceni. Lezbijke s kratkimi lasmi, oblečene v usnjene jakne so sicer še vedno neke vrste »stereotip«, na sceno – še posebno medijsko – pa lezbične aktivistke vse pogosteje »plasirajo« lezbijke povsem hetero videza, po domače povedano »običajne punce z dolgimi lasmi«, kot je bila nekoč Sarah Carr.

Slovensko predstavnico takšnega imidža smo lahko videli v oddaji Zvezdana Martiča Vsakdanje življenje gejev in lezbijk. Takšna, povsem vsakdanja lezbijka naj bi bila dolgolasa Simona Muršec. Pravzaprav so šle aktivistke danes še korak naprej. Na različna predavanja in okrogle mize vabijo tudi mlade heterospolne študentke, dekleta, ki se goreče borijo za »pravice« lezbijk, pa tudi ostalih LGBT-skupin. Praksa je najbrž pokazala, da se povprečno sočutno, predvsem pa dovolj naivno in ambiciozno dekle, hitro ogreje za aktivizem in ima v medijih in v širši javnosti več učinka ter podpore kot lezbijke same.

Tudi lezbijke, ki so jih preteple partnerke, kličejo na SOS-telefon
Mojca Dobnikar je bila ena od treh pobudnic za ustanovitev feministične skupine Lilit, ki je letos praznovala trideseto obletnico nastanka. Med drugim je v intervjuju za Revolver izjavila, da »ne bo dala miru, dokler ne bo imela Berlina v Ljubljani, dokler ne bo imela v Ljubljani od zavetišča za pretepene ženske do ženske diskoteke«. Dobnikarjeva, ki je bila takrat aktivna pri SOS-telefonu, je povedala, da kličejo tudi lezbijke in da poznajo tudi nasilje v lezbičnem odnosu. To je vsekakor zanimiv podatek v družbi, ki na vse pretege skuša med ljudi plasirati brute fact, da so nasilni samo moški in to do žensk. Od tod izpeljejo še nevzdržno teorijo o tem, da je otroku bolje pri dveh lezbijkah kot pri očetu, ki tepe mamo – kakor da lezbijke ne tepejo svojih partnerk. Vsakršno nasilje je treba evidentirati, otroci pa sodijo v družino, v kateri imajo ali vsaj poznajo očeta in mamo. Pri lezbijkah, ki pridejo do otroka s pomočjo neznanega darovalca semena, pa oče ostane za vedno neznan.

Kar štiri od petih fantazirajo o spolnem občevanju s psi
Ne samo, da tudi med lezbijkami očitno obstaja nasilje, pa je intervju z Mojco Dobnikar razkril še nekaj zanimivosti iz knjige Moj skrivni vrtiček založbe Krtina. V poglavju o spolnih fantazijah lezbijk namreč kar štiri od petih zapisanih fantazij govorijo o spolnem občevanju s psi. Mojca Dobnikar, ki je bila takrat del uredništva, se ni opredelila proti izdaji knjige, čeprav jo označuje za pornografijo. Doda sicer, da bi lahko sama našla drugo, boljšo, vendar se s tem očitno ni ukvarjala.

Vesna Vilčnik