Kako jugonostalgična levica demonizira slovensko osamosvajanje od Jugoslavije

Foto: STA

V osamosvojitvenem letu 1991 je bila za ustanovitev slovenske države velika večina Slovencev, na pa tudi večina politike in medijev. Levica in levi mediji, katerih intimna opcija je bila Jugoslavija, so osamosvojiteljem in Demosu do konca metali polena pod noge. Po osamosvojitvi in slovenski zmagi nad JLA pa so začeli z načrtno demonizacijo slovenskega osamosvajanja od Jugoslavije.

Slovenska osamosvojitvena enotnost je samo mit – politična levica ni bila namreč nikoli navdušena nad slovensko osamosvojitvijo od Jugoslavije. Že pred prvimi večstrankarskimi volitvami aprila 1990 je levica koaliciji Demos očitala, da so načrti o slovenski državi nerealni in utopični oziroma nevarna pustolovščina. Posmehovala se je domoljubnim besedam o slovenski državi kot uresničitvi tisočletnih sanj Slovencev.

Levica in razorožitev Slovenije
Po volitvah, na katerih je slavil Demos, je levica skušala osamosvojitev najprej preprečiti z razorožitvijo Slovenije maja 1990, nato pa še zlasti z zaviranjem oblikovanja slovenske vojske – takšno vlogo je imela na primer razvpita deklaracija za mir, ki je zahtevala enostransko razorožitev Slovenije in katere podpisnik je bil tudi takratni predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan.

Demonizacija: Izmišljena trgovina z orožjem
Ko se je Slovenija v desetdnevni vojni ubranila pred agresijo, pa se je levica, ki je do konca prisegala na Jugoslavijo, odločila za postopno demonizacijo slovenskega osamosvajanja in osamosvojiteljev. Eno od priročnih orodij te jugonostalgične demonizacije so bile izmišljene zgodbe o trgovini z orožjem, s katerimi so skušali očrniti osamosvojitvenega obrambnega ministra Janeza Janšo in obenem odvrniti pozornost od sodelovanja slovenskih partijskih struktur pri razorožitvi Teritorialne obrambe maja 1990. Prve izmišljene zgodbe o trgovini z orožjem so se pojavile že poleti 1991.

Demonizacija: Izmišljeno trpljenje “izbrisanih”
Drugo orodje demonizacije osamosvojitve od Jugoslavije je bila afera tako imenovanih izbrisanih. V Sloveniji je leta 1991 stopil v veljavo zakon o državljanstvu, ki je bil izjemno liberalen (še zlasti v primerjavi z zakoni o državljanstvih, ki so jih istočasno sprejemale baltske države po propadu Sovjetske zveze, op. p.) in je takrat omogočil več kot 160 tisoč neslovenskim prebivalcem, torej osebam, ki niso imele republiškega slovenskega državljanstva, da so v novi državi dobile slovensko državljanstvo.

Del neslovenskih prebivalcev Slovenije, od katerih večina iz sovraštva do nove države ni želela slovenskega državljanstva, pa je bil februarja 1992  iz registra stalnih prebivalcev prenešen v register tujcev, kar so po ustanovitvi nove države tudi bili. “Izbrisani” so bili še zlasti od leta 1999 eno od glavnih orožij slovenske levice v boju proti strankam in politikom, ki so imeli korenine v Demosu.

Demonizacija: Izmišljeni vojni zločini
Slovenska levica je osamosvojitev skušala demonizirati oziroma očrniti tudi z izmišljenimi zgodbami o vojnih zločinih. Ena izmed takšnih zgodb je bila izmišljena zgodba o vojnih zločinih slovenskih teritorialcev in policistov nad pripadniki agresorske jugoslovanske vojske po spopadih na mejnem prehodu Vič-Holmec. Ta afera je izbruhnila leta 1999, torej isto leto, ko se je razplamtela prej omenjena afera o “izbrisanih”.

V sklop izmišljenih zgodb o vojnih zločinih lahko brez težav uvrstimo tudi preganjanje brigadirja Toneta Krkoviča, enega najbolj zaslužnih mož za zmago Slovenije nad agresorsko Jugoslovansko ljudsko armado (JLA), in sicer zaradi sestrelitve jugoslovanskega vojaškega helikopterja. Kot v posmeh temu pa so slovenska sodišča kot po tekočem traku oproščala oficirje JLA, ki so napadli Slovenijo.

Aleš Žužek