Dodelan modni slog? Da. Premierjeva prijateljica? Da. Pravnica iz pravniške družine? Da. Ministrica, ki se sooča z interpelacijo? Da.
Ko se je po lanskih julijskih volitvah začela oblikovati vlada Mira Cerarja, se je ob nazivu minister za notranje zadeve najpogosteje pojavljalo ime: Bojan Dobovšek. Ko smo se na to ime že skoraj navadili, pa je sledilo presenečenje. Ne Dobovšek, notranja ministrica je postala Cerarjeva prijateljica iz otroštva, Vesna Györkös Žnidar, Dobovšek pa je izstopil iz stranke SMC in pri tem opozoril, da se je stranka odrekla nekaterim vrednotam, v katere so verjeli pred volitvami.
Györkös Žnidarjeva in Cerar sta očitno še vedno verjela v iste vrednote in tako se je začela zgodba o ministrici, ki je pravzaprav ni, a je bila zoper njo kljub temu že po slabem letu njenega delovanja vložena interpelacija.
Kaj je ministrica počela, preden je postala ministrica
Vesna Györkös Žnidar je pravnica, ki je iz prava Evropske unije magistrirala na Londonski šoli ekonomskih in političnih znanosti. Svojo kariero je začela na Višjem sodišču v Mariboru in v eni od notarskih pisarn, nadaljevala v Uradu RS za preprečevanje pranja denarja in tudi v Banki Slovenije. Leta 2012 je odprla svojo odvetniško pisarno in kot samostojna odvetnica delovala vse do nastopa mandata.
Hči znane mariborske tožilke Elizabete Györkös, ki je vodila primer napada na novinarja in kasnejšega poslanca Mira Petka, je postala medijsko prepoznavna po tem, ko je kot odvetnica zastopala v Mariboru priprte vstajnike. Nato jo je med politične zvezde izstrelil Miro Cerar.
Če že ne s svojim delom, je Žnidarjeva veliko pozornosti vzbudila predvsem s svojim stasom. Njen modni slog ni ostal neopažen. Blondinka, večinoma oblečena v črnino, ki jo poživi z rdeče obarvanimi ustnicami, na vladi ali v parlamentu enostavno ne ostane neopažena.
Vse lepo in prav, če ne bi nekateri politiki opazili, da se delu ministrice ne posveča tako intenzivno kot slogu oblačenja. In tako pridemo do interpelacije. Junija jo je vložila stranka SDS, razlog pa je bil aretacija nekdanjega kosovskega premierja Ramusha Haradinaja, ki je ohladila odnose med Kosovim in Slovenijo.
Spomnimo …
Haradinaja so 17. junija na podlagi tiralice srbskega Interpola iz leta 2004 aretirali na ljubljanskem sodišču, ga privedli pred preiskovalnega sodnika, mu vzeli potni list in ga nato izpustili na prostost. A brez potnega lista seveda ni mogel nikamor. Sodišče je nato preverjalo, kako je sploh s to tiralico.
Ravnanje Slovenije je razjezilo Kosovske oblasti, ki so naši notranji ministrici sporočile, da se je Haradinaj vračal čez slovensko ozemlje s posebne diplomatske misije v tujini. Po dveh dneh se je Haradinaj vrnil v domovino, a ugled Slovenije je postal močno okrnjen. Premier je Cerar je takrat dejal, da je potrebna sprememba sistema, da se kaj takega ne bi več ponovilo.
Teden dni po tem je sledila vložitev interpelacije zoper ministrico, saj so ji v SDS pripisali odgovornost za politične in gospodarske posledice, ki jih je prinesla aretacija. Da bi ministrica nastalo situacijo lahko preprečila, pa so med drugim menili tudi v stranki ZaAB.
Györkös Žnidarjeva je bila nad interpelacijo presenečena, saj je prepričana, da je v omenjenem primeru strokovno in zakonito opravila svoje delo.
V javnosti se ne želi pojavljati, da državljani ne bi mislili, da nekaj ni v redu?!
A če bi ministrici zaradi spodrsljaja glede aretacije še lahko pogledali skozi prste, pa tega ne moremo storiti ob očitkih, ki so se začeli pojavljati v trenutku, ko je Slovenijo zajel begunski val.
Glavni očitek leti predvsem v smeri njene nevidnosti, saj številni menijo, da je ministrica premalo na terenu in v javnosti. Njen zagovor: strah, da bi pretirano pojavljanje v javnosti pri državljanih vzbudilo občutek, da morda nekaj ni v redu.
A za to je že prepozno. Državljani vedo, da nekaj ni v redu že od trenutka, ko smo v Sloveniji začeli razpravljati o tem, kako je Slovenija pripravljena na begunsko krizo, zelo očitno pa je to postalo v trenutku, ko policisti, ki so ob mejah skrbeli za obvladovanje položaja z begunci, niso dobili hrane in vode. Verjetno ob tem ni potrebno dodati, da so bili begunci (kar je seveda edino pravilno, a imejmo ista merila za vse) vsak dan deležni vsaj enega toplega obroka.
Kakorkoli obrnemo. Ministrica verjetno res ni dorasla nastalim razmeram, kot je to izpostavil poslanec NSi Matej Tonin, a da bi zaradi vsega naštetega ostala brez svoje stolčka, je malo verjetno, saj s podporo koalicijskih strank prva interpelacija v Cerarjevi vladi najverjetneje ne bo izglasovana. Bo pa to priložnost, da ministrica postane nekoliko bolj vidna – in to ne samo zaradi rdeče šminke.
B. O.