Nogometna perverzija

foto:iStock

Ko sem začel daljnega leta 1998 tudi javno “drugače”, torej psihoanalitično, pisati o nogometu, se je nogometna stroka začela malo zmrdovati. No, tudi (teoretski) psihoanalitiki, psihologi, sociologi in filozofi ob takratnem ekscentričnem pisanju niso ostali hladni. Moja tedanja meta-psiho-nogometologija je že naslovno zvenela provokativno.

“Nogomet, užitek brez viagre”, je odmevalo v Sobotni prilogi Dela; bilo je to v času Svetovnega prvenstva v Franciji … Takrat je bil to šok za vse slovenske DIF-ovske (fakultetne) veleume športa. Nekaj let pozneje mi je Zdenko Verdenik priznal, da veliko ve o nogometu, muči pa ga to, da ne ve, česa (vse) o nogometu ne ve … In na tej točki se je – kot mi je priznal – zatekel k literatu, pisatelju Marjanu Rožancu in moji meta-psiho-nogometologiji.

Ojdipov kompleks in žogarski športi
V Sloveniji deluje kar nekaj dobrih trenerjev – nekaj jih blesti v tujini. Zdenko Verdenik je legenda na Japonskem (kjer se je izkazal tudi ex-Olimpijin, sedaj Hajdukov trener Marijan Pušnik). Na žalost pa je Slovenija preplavljena tudi s slabimi trenerji, ki … – no, v to smer je prepovedano govoriti. Če se bo kdo spraševal, od kje sedaj o nogometu toliko vem – naj povem, da sta oba moja (že odrasla) sinova nogometaša (ki sta in še igrata nogomet v različnih klubih oziroma “sredinah”, tudi v tujini) …

Strokovno javnost – športološko/kineziološko in družboslovno-humanistično – sem prvič “zmotil”, zbegal in razjezil že pred več kot dvajsetimi leti. Takrat sem v razumevanje športa, še posebej žogarskih športov, ki v svoji strukturi vsebujejo paradigmo gola, vpeljal koncept Ojdipovega kompleksa s fenomenom (simbolne) kastracije in latentno/simbolno strukturo športnih iger.

Gol je v resnici simbol vagine
Dandanes, ko že ptički čivkajo, da (žogarski) gol (v resnici) ni gol, pač pa simbol vagine – doseganje gola pa simbolni koitus – se mi ne da več ponavljati, zakaj se cel svet vrti okrog nogometa. Človekovo nezavedno je tako kompleksno in zapleteno ter simbolno strukturirano, da se mi ne da več prepirati in (stroki in laikom) razlagati, da se vsi ti (moški) užitki in tudi evforija in agresivnost navijačev napajajo ravno iz simbolne povezanosti doseganja/zabijanja gola s tistim ključnim “doseganjem gola”, ki se dogaja “med rjuhami” (ali pa v avtu ali službeni pisarni) … V tej latentno perverzni paradigmi je še ključna tudi (moška) kastracija – torej simbolna kastracija seksualnega nasprotnika (tudi, ko govorimo o navijačih).

foto: epa

Foto: epa

Toliko sivo povprečne “strokovne” besede, kot je v času EP v nogometu – še posebej v času izgredov ruskih (in hrvaških) navijačev/huliganov – romalo v nacionalni medijski eter, ni bilo slišati že lep čas. Rekel bi, da slovenska sociološko-psihološka (niti filozofska) stroka ne premore dostojnih strokovnjakov, torej mislecev, ki bi kaj pametnega povedali o samem nogometu, navijaških izgredih in še čem, kar je vezano na sedanje evropsko prvenstvo v nogometu – npr. o fenomenu Islandije.

Zakaj je ekipa tako dobro igrala
Strokovno nacionalno-televizijsko komentiranje, bodisi Branka Zupana ali Nenada Protege – oba sta “klasično (dovolj) dobra” – gledalca nič posebnega ne nauči, z ničemer resnično pomembnim ne seznani. Tako “klasično (dovolj) dobro” strokovno komentiranje televizijskim gledalcem o nogometu pove toliko, kot bi povedal malo bolj zgovoren (povprečen) nogometaš ali (tretjeligaški) trener. Namreč: opisovanje dogodkov na igrišču ni ravno višek nogometne oziroma nogometološke stroke.

Ko neka ekipa zmaga, v resnici ne zmaga zato, ker je tako dobro oziroma učinkovito igrala in nadigrala svojega nasprotnika … Temeljno vprašanje je: ZAKAJ je tako dobro igrala?! Povprečen “strokovni” odgovor bi ob tej provokaciji šel v smer, da je tako dobro igrala zato, ker je trener dobro zastavil taktiko in strategijo igre, ali pa morda zato, ker je imela zmagovalna ekipa dobrega/kvalitetnega posameznika ali celo več njih …

Povprečni strokovni komentarji o nogometu
Taka ohlapna in sivo-povprečna strokovna komentiranja in interpretiranja dogodkov na igrišču (igre) so pač v rangu slovenskega klubskega in reprezentančnega nogometa. Naj vas potolažim: tudi na nemški televiziji bivši Bayernov in reprezentančni vratar Oliver Khan ne komentira nič drugače.

Foto: epa

Foto: epa

O nezavednih procesih igralcev in trenerjev in raznih strokovnih pomočnikov je še toliko nepovedanega, da bi se vrli strokovni komentatorji raje poskušali po(d)učiti o teh segmentih človekove duševnosti – predvsem nezavednega míslenja –, ne pa da tavtološko opisujejo akcije, iz katerih so pad(a)li zadetki (kar zna opisati domala vsak ljubitelj nogometa). Proučevanje ključnih nezavednih misli nogometašev in ekipno “grozdenje”, torej “mrežno povezovanje” teh misli (pod taktirko trenerjevih/selektorjevih pobud, tudi nezavednih), je ključna naloga dobrih strokovnih komentatorjev (torej bivših igralcev in trenerjev).

Transfer in uspeh reprezentance
Kaj je konstrukt (negativnega) nezavednega dvoma ali pa (pozitivnega) verjetja/prepričanja – individualnega in kolektivnega in celo nacionalnega – in kaj je (nezavedna) želja, je slovenskim strokovnjakom za šport, torej tudi za nogomet, večinoma enigmatična neznanka. Logično, saj jih na tem področju nihče ustrezno ne šola, saj domala nikogar niti nimamo …

V tej zvezi bi morali omeniti znameniti t. i. transfer (“prenos infantilnih čustev do očeta”), ki ga je v psihoterapevtsko stroko plasiral oče psihoanalize Sigmund Freud. Šele skozi razumevanje omenjenega transferja je mogoče dojeti uspešnost neke reprezentance – ne nazadnje pa tudi uspehe športnikov in športnic (še posebej slovenskih snežnih kraljic Tine Maze in Petre Majdič).

Kot bi kozmetiko predaval heteroseksualni moški
Navijači pa – posebno ruski (in hrvaški) … Pomembno oziroma kar ključno bi bilo vedeti, kako so infantilno frustrirani, kakšne potlačitve imajo, kakšna je njihova nezavedno-simbolna povezava z reprezentančno ekipo, državo … – torej: kaj nezavednega/potlačenega jih muči, da so se pripravljeni tako ekscesno in agresivno izpostaviti. Kako in na kakšen način so zaznamovani s simbolno kastracijo. …

Foto: epa

Foto: epa

To so poglavja iz “kvantne” sociologije (in psihologije) nogometa, ki jo pri nas ni sposoben razpredati v javnem diskurzu domala nihče – ne sociolog (kulture) – bodisi FDV-jevski ali FF-jevski, ne filozof, ne psiholog, ne športolog/kineziolog. Na posvečeni Fakulteti za šport sociologijo nogometa/športa predava ženska … To je približno tako, kot če bi kozmetiko (in teorijo ličenja) predaval (heteroseksualen) moški.

Huligani in jeza na materine ljubimce
In potem se najde še repati Marcel Štefančič, ki v svoj Studio City povabi “strokovnjaka” s prav tako sumljivima frizurama – eden z (ženskim) rajfom, drugi z (marleyevskimi) dredi – ki o ruskih navijačih povesta toliko kot kakšen naključni prišlek/laik. Komentator Andrej Stare ali športni filozof Milan Hosta lahko na to temo pridigarsko ponavljata vse, kar je bilo doslej ob podobnih izgredih že neštetokrat izpostavljeno.

Če se že uporablja pridigarska dikcija: “Treba je …” in: “Morali bi …”, naj sam v tem kontekstu dodam, da bi ti/takšni navijači/izgredniki/huligani (ruski ali hrvaški ali angleški) rabili (daljšo) psihoterapijo, na kateri bi predelali svoje infantilne potlačitve – predvsem ojdipalne, tiste, ki so vezane na mamo (in “slabega” očeta) oziroma jezo na materine ljubimce, pogosto tudi svojega očima …

“Dol dajanje” z agresivnimi izgredniki
Takšen konceptualno (teoretski, interpretativni) obrat v razumevanju navijaških/huliganskih izgredov bo nujen, če hočemo v bodoče vso to navijaško patologijo, ki jo bo – zaradi epidemije razpadanja tradicionalnih družin (in kolapsa očeta kot moralne avtoritete) – v prihodnosti vse več. (Za razumevanje Ircev pa je dobro gledati kakšen film – npr. Avatar ali Matriko).

Za konec pa še dve repliki za feministke in pristaš(ic)e “teorije spola” (gender). Prvič: ženskam, ki se zdi nogomet smešen, ker ga nezavedno (simbolno) ne razumejo in ne morejo zapopasti, lastnoročno podelim certifikat ženskosti. Drugič: med navijaškimi izgredi – tudi temi na EP – (seveda) žensk tako rekoč ni, oziroma so popolnoma nepomembne, razen, ko se z najbolj agresivnimi izgredniki (za nagrado, post-festumsko) “dol dajo” …

Roman Vodeb

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

  • elh

    Hvala za certifikat!

  • FreedomAndDemocracyNOT

    (Za razumevanje Ircev pa je dobro gledati kakšen film – npr. Avatar ali Matriko. To mi pa ni jasn, drugac pa dobr clanek

  • dr Janez Sveti

    Samo preletel sem članek in opazil besede “moška kastracija”, ” vagina” na koncu pa Roman Vodeb in sem šel pisat ta komentar, ker ne bom bral naprej.
    Dr Janez Sveti hudokurčni

    • RATATA

      Hočeš povedat, das dlje sliko punce gledu kpa tekst brau?
      Pa niti ne bjareš hit.

      • dr Janez Sveti

        Hitro misli in počasi beri, šele potem govori.
        Pregovor Dr Janeza Svetega

  • tarantela

    Ojej! In za tole je bil Vodeb plačan?

  • Peter

    Fuzbal je šport.
    Ostale pa so blodnje. Vodebove blodnje, no.

  • Nata

    Joj, gospod Vodeb ? Ste pa tako ” kunštno ” vse zavili , da moraš res pazljivo prebrat .

    kaj ste pravzaprav želei povedati .

    Mislim pa , da le ni tako komplicirano ?
    Po moje je fuzbal pač mačo šport ……….z vsemi svojimi financami in , seveda ženskami !

  • SloUltras

    Tale gospod Vodeb tolikokrat uporablja Ojdipov kompleks, da se počasi že resno sprašujem kdo boleha za njim

  • avtohtoni neandartalec

    O nogometu ne morem povedati nič pametnega, ker mi YouTube ne dela zaradi tehničnih težav.
    Bi pa vseeno komentiral na videz očitno simbolično povezavo zabijanja gola in tiščanja spolnega uda v vagino, ker razen očitnega cilja te moštvene igre, s spolno intimo ne vidim povezave. Mogoče so swingerji izjema, kaj pa vem, ampak nekaj verjetno je na tem, da raje seksajo v družbi, verjetno jim narcizem še bolj stimulira seksualni trans. Že sama množica ljudi je psihološko intenzivna izkušnja, ljudje smo vendar (a)socialna žival.
    Zagotovo je vloga trenerja ključnega pomena, zmagujejo namreč bolj povezane ekipe samozavestnih igralcev, kar je ravno nasprotno od tehnično dovršenih Verdenikovih naukov, zaradi katerih je zanimanje za to igro padlo pri nas na nivo kmetijskih nasvetov. Nogomet ni Slovenska igra, mi smo bolj za smučanje in košarko, kjer se pozornost dlje časa zadržuje na posameznih moštvenih članih in uspeh pride kot senzacija osebnega zena. V košarki tudi poznamo žogico in koš, ki ga igralci napadajo v intervalih, pri čemer izvajajo komplicirane, sofisticirane gibe, s katerimi natančno krmilijo žogo ter kontrolirajo položaj telesa in ostale igralce na parketu.
    Polčas v nogometu traja kot šolska ura, 45 minut je optimalni čas, ko lahko otrok še ohranja pozornost. Igranje postane pustolovščina, igralci so mentalno povezani, vse je odvisno od vzdušja, iz katerega nastanejo kratki trenutki čiste inspiracije, ko kolektivno nezavedno ustvari svojo simfonijo ekstaze. Obstaja torej trenutek, ko kolektivno skupine premaga kolektivno družbe, to pa je vendar najvišji ideal zahodne, na rimljanski ideologiji fuzije mesa in duha utemeljene družbe.

    Dalo bi se še marsikaj povedati, vendar vzame brez ustreznega orodja preveč časa, najbolj zanimivo se mi zdi zakaj sploh nogomet, ko bi lahko globalizacijo promoviralo karkoli.
    Poglejte si prave nogometne zvezde, ko človek pogleda sliko od Bechama se zdi, da je najbrž kakšen igralec ali uspešen poslovnež, nima tistega divjega pogleda južnoameriških priseljencev ali zarukanosti tipičnih balkanskih in Evropskih govedov, je odličen nogometaš vendar nič posebnega. Vsi Veliki izgledajo dobro, človek si težko predstavlja, da po cele dneve v glavnem tečejo in delajo počepe. To sploh niso običajni nogometaši, njih žoga zanima bolj kot recimo slikarja pero, kakšne kvalitete je in na kakšnem platnu ga bo uporabljal, vso bistvo je skrito v podzavesti mojstra in kar je še bolj pomembno, v njegovi čustveni inteligenci, iz katere izhaja in rodi občutek za družbeni fenomen umetnosti, ki jo lahko vsi ljudje občudujemo enako. In prav to je glavna vrlina velikih zvezd, da se znajo odlično socializirati, iz česar se zato razvije tista zmagovalna sinergija oziroma ekstaza skupne zmage. Vsi so dobri, zanesejo se na svoje sposobnosti, vendar morajo za zmago narediti še nekaj več, tako dobro se morajo ujeti, da lahko predvidevamo prihodnost. Vprašanje katerega koli dobrega nogometaša, sicer se ne posreči vedno, vendar dejansko v glavi vidijo žogo v golu še predno jo brcnejo, sploh niso tam in takrat, um se preseli v neko drugo dimenzijo, medtem ko telo samo izvaja rutinske gibe, takšno magijo gledalci seveda podzavestno takoj zaznamo in uživamo v čudežu. Dobesedno čudežu, ki pa nam ga preko elektronskih povezav posreduje medij, dober komentator je torej tisti, ki se pusti mesmerizirati kolektivnemu vzdušju, za kar je bistveno, da je na.tekmi osebno prisoten, razen če nima res ogromno domišljije in se povsem prepušča nogometni sceni tudi v zasebnem življenju, vendar takih pri nas skoraj ni (več).

  • Aton

    Sem mislil, da o nogometu pišejo samo še neumnosti za poneumljanje raje! Drogorazredni, vas Vodeb zadane v živo?

  • modrec

    Haha kere poka, to pa je komedija

  • MižekFiga

    Po koncu tekme je rekla:”I work by but out”. Roman pa nič!

  • tarantela

    A mogoče misli Vodeb, da kdor dobro seksa, dobro zabija gole? Če je tako, mora pa selektor malo med dekleti in ženami naredit anketo.

  • baldeagle
  • baldeagle

    >bb<

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!