Nogometna perverzija

foto:iStock

Ko sem začel daljnega leta 1998 tudi javno “drugače”, torej psihoanalitično, pisati o nogometu, se je nogometna stroka začela malo zmrdovati. No, tudi (teoretski) psihoanalitiki, psihologi, sociologi in filozofi ob takratnem ekscentričnem pisanju niso ostali hladni. Moja tedanja meta-psiho-nogometologija je že naslovno zvenela provokativno.

“Nogomet, užitek brez viagre”, je odmevalo v Sobotni prilogi Dela; bilo je to v času Svetovnega prvenstva v Franciji … Takrat je bil to šok za vse slovenske DIF-ovske (fakultetne) veleume športa. Nekaj let pozneje mi je Zdenko Verdenik priznal, da veliko ve o nogometu, muči pa ga to, da ne ve, česa (vse) o nogometu ne ve … In na tej točki se je – kot mi je priznal – zatekel k literatu, pisatelju Marjanu Rožancu in moji meta-psiho-nogometologiji.

Ojdipov kompleks in žogarski športi
V Sloveniji deluje kar nekaj dobrih trenerjev – nekaj jih blesti v tujini. Zdenko Verdenik je legenda na Japonskem (kjer se je izkazal tudi ex-Olimpijin, sedaj Hajdukov trener Marijan Pušnik). Na žalost pa je Slovenija preplavljena tudi s slabimi trenerji, ki … – no, v to smer je prepovedano govoriti. Če se bo kdo spraševal, od kje sedaj o nogometu toliko vem – naj povem, da sta oba moja (že odrasla) sinova nogometaša (ki sta in še igrata nogomet v različnih klubih oziroma “sredinah”, tudi v tujini) …

Strokovno javnost – športološko/kineziološko in družboslovno-humanistično – sem prvič “zmotil”, zbegal in razjezil že pred več kot dvajsetimi leti. Takrat sem v razumevanje športa, še posebej žogarskih športov, ki v svoji strukturi vsebujejo paradigmo gola, vpeljal koncept Ojdipovega kompleksa s fenomenom (simbolne) kastracije in latentno/simbolno strukturo športnih iger.

Gol je v resnici simbol vagine
Dandanes, ko že ptički čivkajo, da (žogarski) gol (v resnici) ni gol, pač pa simbol vagine – doseganje gola pa simbolni koitus – se mi ne da več ponavljati, zakaj se cel svet vrti okrog nogometa. Človekovo nezavedno je tako kompleksno in zapleteno ter simbolno strukturirano, da se mi ne da več prepirati in (stroki in laikom) razlagati, da se vsi ti (moški) užitki in tudi evforija in agresivnost navijačev napajajo ravno iz simbolne povezanosti doseganja/zabijanja gola s tistim ključnim “doseganjem gola”, ki se dogaja “med rjuhami” (ali pa v avtu ali službeni pisarni) … V tej latentno perverzni paradigmi je še ključna tudi (moška) kastracija – torej simbolna kastracija seksualnega nasprotnika (tudi, ko govorimo o navijačih).

foto: epa

Foto: epa

Toliko sivo povprečne “strokovne” besede, kot je v času EP v nogometu – še posebej v času izgredov ruskih (in hrvaških) navijačev/huliganov – romalo v nacionalni medijski eter, ni bilo slišati že lep čas. Rekel bi, da slovenska sociološko-psihološka (niti filozofska) stroka ne premore dostojnih strokovnjakov, torej mislecev, ki bi kaj pametnega povedali o samem nogometu, navijaških izgredih in še čem, kar je vezano na sedanje evropsko prvenstvo v nogometu – npr. o fenomenu Islandije.

Zakaj je ekipa tako dobro igrala
Strokovno nacionalno-televizijsko komentiranje, bodisi Branka Zupana ali Nenada Protege – oba sta “klasično (dovolj) dobra” – gledalca nič posebnega ne nauči, z ničemer resnično pomembnim ne seznani. Tako “klasično (dovolj) dobro” strokovno komentiranje televizijskim gledalcem o nogometu pove toliko, kot bi povedal malo bolj zgovoren (povprečen) nogometaš ali (tretjeligaški) trener. Namreč: opisovanje dogodkov na igrišču ni ravno višek nogometne oziroma nogometološke stroke.

Ko neka ekipa zmaga, v resnici ne zmaga zato, ker je tako dobro oziroma učinkovito igrala in nadigrala svojega nasprotnika … Temeljno vprašanje je: ZAKAJ je tako dobro igrala?! Povprečen “strokovni” odgovor bi ob tej provokaciji šel v smer, da je tako dobro igrala zato, ker je trener dobro zastavil taktiko in strategijo igre, ali pa morda zato, ker je imela zmagovalna ekipa dobrega/kvalitetnega posameznika ali celo več njih …

Povprečni strokovni komentarji o nogometu
Taka ohlapna in sivo-povprečna strokovna komentiranja in interpretiranja dogodkov na igrišču (igre) so pač v rangu slovenskega klubskega in reprezentančnega nogometa. Naj vas potolažim: tudi na nemški televiziji bivši Bayernov in reprezentančni vratar Oliver Khan ne komentira nič drugače.

Foto: epa

Foto: epa

O nezavednih procesih igralcev in trenerjev in raznih strokovnih pomočnikov je še toliko nepovedanega, da bi se vrli strokovni komentatorji raje poskušali po(d)učiti o teh segmentih človekove duševnosti – predvsem nezavednega míslenja –, ne pa da tavtološko opisujejo akcije, iz katerih so pad(a)li zadetki (kar zna opisati domala vsak ljubitelj nogometa). Proučevanje ključnih nezavednih misli nogometašev in ekipno “grozdenje”, torej “mrežno povezovanje” teh misli (pod taktirko trenerjevih/selektorjevih pobud, tudi nezavednih), je ključna naloga dobrih strokovnih komentatorjev (torej bivših igralcev in trenerjev).

Transfer in uspeh reprezentance
Kaj je konstrukt (negativnega) nezavednega dvoma ali pa (pozitivnega) verjetja/prepričanja – individualnega in kolektivnega in celo nacionalnega – in kaj je (nezavedna) želja, je slovenskim strokovnjakom za šport, torej tudi za nogomet, večinoma enigmatična neznanka. Logično, saj jih na tem področju nihče ustrezno ne šola, saj domala nikogar niti nimamo …

V tej zvezi bi morali omeniti znameniti t. i. transfer (“prenos infantilnih čustev do očeta”), ki ga je v psihoterapevtsko stroko plasiral oče psihoanalize Sigmund Freud. Šele skozi razumevanje omenjenega transferja je mogoče dojeti uspešnost neke reprezentance – ne nazadnje pa tudi uspehe športnikov in športnic (še posebej slovenskih snežnih kraljic Tine Maze in Petre Majdič).

Kot bi kozmetiko predaval heteroseksualni moški
Navijači pa – posebno ruski (in hrvaški) … Pomembno oziroma kar ključno bi bilo vedeti, kako so infantilno frustrirani, kakšne potlačitve imajo, kakšna je njihova nezavedno-simbolna povezava z reprezentančno ekipo, državo … – torej: kaj nezavednega/potlačenega jih muči, da so se pripravljeni tako ekscesno in agresivno izpostaviti. Kako in na kakšen način so zaznamovani s simbolno kastracijo. …

Foto: epa

Foto: epa

To so poglavja iz “kvantne” sociologije (in psihologije) nogometa, ki jo pri nas ni sposoben razpredati v javnem diskurzu domala nihče – ne sociolog (kulture) – bodisi FDV-jevski ali FF-jevski, ne filozof, ne psiholog, ne športolog/kineziolog. Na posvečeni Fakulteti za šport sociologijo nogometa/športa predava ženska … To je približno tako, kot če bi kozmetiko (in teorijo ličenja) predaval (heteroseksualen) moški.

Huligani in jeza na materine ljubimce
In potem se najde še repati Marcel Štefančič, ki v svoj Studio City povabi “strokovnjaka” s prav tako sumljivima frizurama – eden z (ženskim) rajfom, drugi z (marleyevskimi) dredi – ki o ruskih navijačih povesta toliko kot kakšen naključni prišlek/laik. Komentator Andrej Stare ali športni filozof Milan Hosta lahko na to temo pridigarsko ponavljata vse, kar je bilo doslej ob podobnih izgredih že neštetokrat izpostavljeno.

Če se že uporablja pridigarska dikcija: “Treba je …” in: “Morali bi …”, naj sam v tem kontekstu dodam, da bi ti/takšni navijači/izgredniki/huligani (ruski ali hrvaški ali angleški) rabili (daljšo) psihoterapijo, na kateri bi predelali svoje infantilne potlačitve – predvsem ojdipalne, tiste, ki so vezane na mamo (in “slabega” očeta) oziroma jezo na materine ljubimce, pogosto tudi svojega očima …

“Dol dajanje” z agresivnimi izgredniki
Takšen konceptualno (teoretski, interpretativni) obrat v razumevanju navijaških/huliganskih izgredov bo nujen, če hočemo v bodoče vso to navijaško patologijo, ki jo bo – zaradi epidemije razpadanja tradicionalnih družin (in kolapsa očeta kot moralne avtoritete) – v prihodnosti vse več. (Za razumevanje Ircev pa je dobro gledati kakšen film – npr. Avatar ali Matriko).

Za konec pa še dve repliki za feministke in pristaš(ic)e “teorije spola” (gender). Prvič: ženskam, ki se zdi nogomet smešen, ker ga nezavedno (simbolno) ne razumejo in ne morejo zapopasti, lastnoročno podelim certifikat ženskosti. Drugič: med navijaškimi izgredi – tudi temi na EP – (seveda) žensk tako rekoč ni, oziroma so popolnoma nepomembne, razen, ko se z najbolj agresivnimi izgredniki (za nagrado, post-festumsko) “dol dajo” …

Roman Vodeb

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save