Ko sta predstavnika Združene levice z vladnim letalom potovala v Venezuelo, sta se vrnila polna hvale nad njihovo ureditvijo. Toda zgodba Martina Sušnika iz venezuelskega veleposlaništva v Ljubljani razkriva, kako delujejo: zaposlujejo le ljudi iz kroga Združene levice, na avtorske pravice se poživžgajo.
Martin Sušnik zase pravi, da je socialist. Tak, ki ne voli. Niti Združene levice, katere pripadniki so zanj navadni populisti, ker jih ne skrbi za slovenski narod, temveč zgolj lastni interesi. Kot pravi, jih je spregledal, ko je delal na venezuelskem veleposlaništvu v Ljubljani, s katerega so ga odpustili zaradi ideološke neustreznosti.
“Za vsem, kar bom povedal, stojim z vsem svojim dostojanstvom,” je pogovor začel Martin. “Proti nikomur nimam nič, ne levim, ne desnim, ljudi sodim po njihovih dejanjih.”
Pripoved začne s tem, da se z odpravnikom poslov na venezuelski ambasadi pozna že nekaj časa. Spoznala sta se maja 2013, ko je Depablos prišel v Slovenijo. Takrat sta skupaj obiskala nekaj prireditev za veleposlanike, nakar sta izgubila stik. Čez nekaj časa ga je odpravnik Depablos osebno obiskal na domu s ponudbo. Na veleposlaništvu so potrebovali nekoga za odnose z javnostjo in analizo medijev. Ponudbo je sprejel, zdela se mu je zanimiva.
Od 12. marca naprej je spremljal, kaj slovenski mediji pišejo o Venezueli, režimu, politikih opozicije, skratka vse v zvezi z državo, ki ga je zaposlovala. Dogovarjal se je tudi za intervjuje, sodeloval pri organizaciji dogodkov, pisal sporočila za javnost, a pri skoraj vsem je že zelo zgodaj naletel na ovire.
Zunaj kroga zaupanja
V znak dobre volje je na prvi dan službe naročil torto z motivom Huga Chaveza in Simona Bolivarja, ki je bila – presenetljivo – hladno sprejeta. To je bil prvi znak, da nekaj ni v redu.
“Dobro, v službo sem šel zato, da bi delal. Vendar tudi tu ni bilo vse v redu. Nekaterih stvari jim nikakor nisem mogel razložiti. Na primer, da ne morem spremljati medijev, na katere nismo naročeni. Misili so, da je dovolj napisati besedo v Googlov iskalnik in da se nato članki magično pojavijo. Ker nisem hotel težav, sem na lastne stroške (80 evrov na mesec) na neki firmi zakupil servis, da sem lahko dobil članke, za katere veleposlaništvo ni hotelo plačati. Te sem nato prevedel v španščino. Vendar tu se težave niso končale. Privoščili mi niso nobene samostojnosti – po tem ko sem naredil svoje, je to vedno še nekdo preveril. Moji prispevki so se zataknili pri lokalnih uslužbenkah, ki so jih očitno založile ali pa namerno blokirale. Kakor da mi nihče ne bi zaupal.”
Kriterij za zaposlitev na Venezuelskem Veleposlaništvu je ideološka ustreznost
Hitro je ugotovil, da ima odpravnik poslov navado, da zaposluje le ljudi, ki so na tak ali drugačen način povezani z Združeno levico. Na primer Valetina Škafar ali Natalija Topolovšek.
“So še drugi iz skupin, kot so Puntarji, Študentska skupina Iskra in Iniciativa za demokratični socializem. Njihovih imen ne vem več, slišal sem, da so se precej hitro menjali,” je pripovedoval.
Sušnik trdi, da je najbolj znan nekdanji uslužbenec venezuelskega veleposlaništva Miha Kordiš. Poslanec je sicer pred kratkim na svojem Facebook profilu opravičil nasilje nad delodajalci, ker da je brezposelnost tudi nasilje. Sušnik ni vedel, ali na veleposlaništvu tako razmišlja tudi kdo drug.
“Na veleposlaništvu je bila redna gostja Violeta Tomič. Prijateljuje z uslužbenko iz Venezuele. Gospo Tomič sem enkrat srečal v centru Ljubljane in jo povprašal, zakaj ona osebno od svoje poslanske plače vsak tretji mesec ne daruje tretjine svojega dohodka, na kar mi je odgovorila, da je celo življenje delala zastonj in da je s tem končala. Ne vem, težko sodim, ampak – ali se vam glede na to, kakšen avto vozi in v kakšnem stanovanju živi, zdi, da je ona kdaj delala zastonj?” se sprašuje Sušnik.
Violeta Tomič se je proslavila s sloganom “Poslance na minimalce,” ki pa ga je bržčas pozabila, odkar je v parlamentu. Slovi tudi po svojem preprostem razumevanju sveta. Po spletu je zaokrožil posnetek, na katerem ji nek aktivist prebere program svetovno znanega fašista Benita Mussolinija, za katerega je izjavila, da je “zelo lepo napisan”.
Moral sem oditi, ker ne izključujem, oni pa
Ko so ZDA razglasile Venezuelo za varnosto grožnjo, je po svetu zaokrožila peticija z naslovom “Obama, Venezuela ni grožnja”. Tudi Slovenija je dobila “podružnično peticijo”, ki jo je podpisal Zmago Jelinčič Plemeniti.
“Kot sem povedal na začetku, nikogar ne izključujem. Ker je predsednik Slovenske nacionalne stranke pokazal politični pogum, sem na sestanku predlagal, da ga povabimo na “Cinco de Julio” (peti julij), praznovanje 204. dneva venezuelske neodvisnosti. Natalija Topolovšek je ob mojem predlogu skočila v zrak, češ da njega pa res ne moremo povabiti. Da je rasist, nacionalist. Bil sem presenečen, da odpravnik poslov pusti neki mladenki, da se tako obnaša. Po tem, ko so moj predlog “zabili”, pa so se odločili, da bodo Luki Mescu poslali buteljko, ker je praznoval rojstni dan. To ni bil edini primer izključevanja. Na prireditve, ki smo jih organizirali, sem hotel povabiti predstavnike medijev, ki se jih drži stigma desnih, kot je Demokracija in Reporter. Tudi tega niso pustili.”
Izmišljeni razlogi za prenehanje sodelovanja
Sušnika so odpustili naslednji dan. Po njegovem mneju z absurdnimi razlogi. Administratorka ga je poklicala na razgovor, v katerem mu je pojasnila, da z njim ne bodo podaljšali pogodbe, ker ni uspešno opravljal nalog iz 5. člena o zaposlitvi.
Delavec ima pomakljivo znanje iz španskega jezika, ki je nujni pogoj za delo na ambasadi bolivarske republilke, so zapisali kot uradni razlog za prenehanje sodelovanja.
“Da imam pomankljivo znanje španščine, je aboten razlog. Govorim tekoče, jezika sem se učil na Kubi. Moje obvladovanje španščine je aboten razlog tudi zaradi tega, ker je na istem delovnem mestu pred mano delal Miha Kordiš, poslanec ZL, ki ne zna niti besede špansko.”
Poslanca Združene levice smo kontaktirali, ker smo želeli preveriti, ali res ne govori špansko, a se nam na vprašanja ni odzval. Želeli smo tudi, da bi se do Sušnikovih trditev opredelilo venezuelsko veleposlaništvo, a tudi od njih nismo dobili nobenega odgovora.
“Ti socialisti delajo v interesu lastne denarnice, ne v interesu ljudi.”
“Vsi delajo za lastno korist. To povem brez kančka slabe vesti. Vodstvo veleposlaništva deluje po liniji najmanjšega odpora. Njim je bistveno le, da se o njih piše in govori ter da podpirajo ZL, ki po nekaterih anketah precej visoko kotira. Veleposlanik se sicer pritožuje, da težko dobi kontakte s pomembnimi politiki in gospodarstveniki. Na drugi strani je ZL, ki se za njihove interese zavzame bolj kot za interese lastnih ljudi. To je še najbolj evidentno zdaj, med begunsko krizo. Najraje bi vse sprejeli v Slovenijo, kakor da ni Slovencev, ki so na robu revščine, ki jim grozi deložacija. Kaj so do sedaj naredili za slovenski narod? Nič, torej so navadni populisti, ki jih je nekdo nastavil. Kako lahko pride na politični parket v tako kratkem času neznan fant, kot je Luka Mesec? Ne more,” je sklenil Sušnik.
Žiga Korsika