Alenka Žibert je skrbna žena in mamica treh otrok; srednješolca Nejca, osmošolke Nine in sedemletnega Domna. S psičko Leri živijo v ljubki hiški na obrobju Domžal. Alenka pravi, da bolezen ni prišla nenapovedano, že nekaj časa je čutila večje hormonske spremembe in imela slutnjo, da se z njenim telesom nekaj dogaja. Njihovo družinsko srečo je skalila novica, da ima raka na dojki. Na vprašanje, ali ji je neprijetno govoriti o tem, Alenka odgovarja: »Vesela sem in ponosna nase, da se nisem zaprla ob tem, kar se dogaja. Nedavno smo izgubili prijatelja in videli, kaj to pomeni, če se zapreš. Takrat lahko greš samo navzdol. Meni pa za zdaj vse kar se dogaja, daje novih moči. Odločena sem, da se bom borila do konca.«

Kdaj si izvedela, da imaš raka na dojki?
Jaz sem tole mojo bulico otipala konec novembra lani. Glede na to, da sem imela že prej večkrat težave na desni dojki, pa tokrat prvih znakov nisem vzela čisto resno. Imela sem namreč močne mlečne žleze in sem vzela to bulico bolj z rezervo. Nisem razmišljala o tem, da bi lahko bilo kaj bolj resnega. Tudi ginekologinja me je takrat večkrat pretipala in rekla, da ni nič posebnega. Tri mesece kasneje pa me je resno zaskrbelo, da je nekaj narobe. Bulica se je povečala in zato sem se odločila za temeljit pregled. Ginekologinja mi je dala napotnico in me poslala na Metelkovo v Ljubljano, na Center bolezni dojk, kjer so me po hitrem postopku poslali naprej na mamografijo. V eni uri je bilo jasno, da bo potrebna punkcija. Že naslednji dan sem šla na punkcijo.

Kako si sprejela rezultat punkcije?
To je bil zelo mučen dan. Ure so se vlekle, minute so se vlekle. Čakanje, jok. Imela sem slab občutek, ves čas sem razmišljala o tem, da imam najbrž raka … Nekako sem sklepala že po izrazu na obrazu zdravnice in žal se nisem zmotila.

Je ta negotovost preden izveš rezultate hujša kot pa sam izid?
Čakanje je bilo zelo mučno. Zdravnica me je povabila v ordinacijo, me posedla in mi s takim, zelo prijaznim pristopom razložila rezultat izvida, ki je bil žal pozitiven. Čeprav me je o vsem lepo poučila in tudi zelo dobro pripravila, sem se ob izhodu iz ambulante sesula …

Si imela v bližini naročje, kjer si se lahko sesula?
Da. Z mano je bil mož Damjan, ampak tudi koraka nisem mogla narediti. V tistem trenutku sem morala zbrati moč, voljo in energijo, da sem takoj nadaljevala s preiskavami v 4. nadstropju. Rentgen pljuč, EKG srca, skratka vse potrebne preiskave še v istem popoldnevu. Spet sem hvaležna osebju, ki so razumeli moje hude trenutke in mi omogočili, da takoj opravim vse potrebno.

Kaj so pokazale preiskave?
Preiskave na srečo niso pokazale nobenih sledi na ostalih organih, tako da sem dokaj v miru opravila vse formalnosti in se pripravila na operacijo.

Koliko si takrat razmišljala o tem, da boš ostala brez dela dojke?
Pripravljena sem bila na to in se sploh nisem ukvarjala s tem, kako bo to videti. Pomembno mi je bilo, da odstranijo, kar je potrebno, in rečejo: »Zdaj pa nimaš več raka.« Ne morem reči, da me je obremenjevala sama estetika, važno mi je bilo, da se te nadloge čim prej rešim. Za to miselnost sem hvaležna tudi svojemu možu, ki me je pri tem ves čas močno podpiral.

Kako pa so reagirali doma; mož in otroci?
V tistem trenutku, ko izveš, da je diagnoza rak, ni veliko časa za razmislek. Ni časa za žalovanje, treba se je spraviti pokonci, zbrati energijo in to povedati otrokom. Želela sem to deliti z njimi. Še isti dan, ko sem izvedela za diagnozo, smo sedli za mizo in se pogovorili. Starejši sin in hči sta razumela, kakšno bolezen imam. Bila sta v šoku, a z možem sva jima le-to uspela razložiti zelo umirjeno.  Svoje otroke zelo dobro poznava, zato sva vedela, kako pristopiti. Kot otrok si postaviš vprašanje: »Zakaj pa ti mami?  En kup zakajev, na katere nisem imela odgovora. »Že z nekim razlogom,« sem rekla. Tako se je pač zgodilo. Zdelo se mi je, da se hči malo zapira vase in na svoj način premleva. Potrebovala je čas in pogovor, da je razumela, sprejela. Mlajši sin pa je sploh še premajhen, da bi prav dobro razumel, zakaj gre. Mož me je na začetku previdno opazoval in poskušal ugotoviti, če zmorem in koliko zmorem nositi to breme. Skrbelo ga je. Mislim, da je bil pomirjen, ko je videl, da se bom borila in ne bom popustila do konca.

Pa ti, si se spraševala – zakaj?
Ko dobiš predse vprašalnik, se ti vse mogoče misli podijo po glavi. Vprašajo te, če je rak v družini, če sem jemala kontracepcijske tablete, hormone za zanositev … In takrat se marsikaj vprašaš. Ampak odgovora na vprašanje zakaj seveda nisem dobila. Zadnjih pet let sem sicer čutila hormonske spremembe pri sebi; imela sem močen predmenstrualni sindrom, bila sem napeta, nerazpoložena, da sem že sama sebe spraševala, kaj se dogaja z menoj. Mogoče bi morala takrat na kakšne preglede, ampak ker teh nekaj dni hitro mine, sem sproti pozabljala nase …

Si morda začutila bolezen tudi kot priložnost, da narediš »inventuro«, razmisliš o svojem življenju?
Dejansko se zgodi neke vrste inventura. Bolezen je prišla kot neke vrste opozorilo, da bo treba začeti drugače. Čutila sem, da nekaj prihaja. Da moje telo potrebuje spremembo. Mogoče tudi zato te bolezni ne jemljem tako dramatično, ampak se ukvarjam bolj s tem, kako naprej. To je moja nova pot in tam za ovinkom je neka čisto druga priložnost, ki čaka name. Priložnost, ko bom prišla do spoznanja, da se moram imeti bolj rada in kdaj znati reči tudi ne.

Je bila zate besedica ne do sedaj nekako prepovedana, zamolčana?
Nisem znala reči ne. Vedno sem poskrbela najprej za druge in šele potem, čisto na koncu zase. Zato to bolezen sprejemam pozitivno, ker mislim, da mi kaže novo pot.

Kako pa prenašaš zdravljenje?
Imela sem že tri kemoterapije. Že po prvi so mi izpadli lasje. Čeprav sem vedela, da me to čaka, je bil trenutek resnice vseeno skeleč. Še pred tem je bilo seveda potrebno poskrbeti za moj novi videz, zato sva s prijateljico Janjo, kateri sem neizmerno hvaležna za vso dano pomoč, ki mi jo brezpogojno ponuja vsak trenutek, odšli v salon, kjer sva izbrali moj novi »look« (smeh). Takoj sem slikice poslala možu, ki je bil super zadovoljen (smeh). Po vsaki prejeti kemoterapiji so prvi dnevi kar naporni, vendar znosni. Zdaj me čaka četrta in upam, da bom vse skupaj še naprej dokaj dobro prenašala.

Nikoli ne bi uganila, da to niso tvoji lasje?
Danes delajo res dobre lasulje, ki pa so žal zelo drage. Že povprečna kvaliteta predstavlja kar zajeten kupček denarja, a sem na srečo imela to možnost, da sem lahko izbirala. Verjamem, da si marsikatera ne more privoščiti. Žalostno. Preizkusila sem nekaj lasulj in izbrala tako, ki je bila podobna moji prejšnji frizuri. Podobno kot lase, je treba tudi lasuljo negovati, umivati, zračiti, pristriči, če je potrebno. Večino dneva pa preživim kar z rutko, ki so tudi zelo modne.

Kaj pa drugi stranski učinki? V povezavi s kemoterapijami vsi govorijo o bruhanju …
Kakor kdo. Jaz nisem še nikoli bruhala. Občutek slabosti je prve dni kar prisoten, vendar pri meni do sedaj še ni bil tako intenziven. Stranski učinki se pri vsakem človeku kažejo drugače, vsak jo tudi drugače prenaša.

Te je kdaj v tem času prijela informacijska mrzlica? Si brskala po internetu in iskala informacije, rešitve?
Sem imela ta napad, ampak sem bila samo zmedena. Naposled sem ugotovila ravno to, da kar velja za enega, ne velja za drugega in da enotnega recepta oziroma izkušnje ni. Prebrala sem tudi nekaj knjig na to temo, ampak vsaka bolnica piše svojo zgodbo. Unikatni smo. Sem pa povezana s članicami iz Europadonne in to so krasne ženske, vse s podobno izkušnjo kot jo sedaj doživljam tudi jaz. Ravno s tem namenom ta organizacija tudi deluje, da osvešča, pomaga in informira vse v zvezi z rakom na dojki. Prva med njimi je predsednica, prim. Mojca Senčar, ki je res čudovita oseba, polna optimizma. V trenutkih, ko mi je bilo posebno težko, sem se lahko obrnila na njo. Določena vprašanja v zvezi z izvidi mi je znala razložiti v razumljivem jeziku, ker veliko napisanega sploh nisem razumela. Udeležila sem se tudi njihovega srečanja v Trebnjem in bila je čudovita izkušnja. Tudi sama razmišljam, da se bom po končanem zdravljenju pridružila skupini, kjer bom skušala na svoj način pomagati pri njenem delovanju ter prispevati svoj delček pomoči.

Vesna Vilčnik