Razkrivamo: Zakaj slovenska levica ne mara slovenske države

Trije pomembni poslanci LDS leta 1990: Gregor Golobič, Zoran Thaler in Jožef Školč. LDS je bila stranka, ki ni bila navdušena nad ustanovitvijo slovenske nacionalne države (foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije).

V poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Slovenija doživljala nekakšno novo narodno prebujanje, ko so zagovorniki slovenske države pridobivali vse več podpore. Toda po drugi strani so bili med politiki in levičarsko usmerjenimi intelektualci številni, ki so zavračali tako slovensko državo kot tudi koncept naroda, saj so ga imeli za nekaj preživetega.

25-letnica slovenske države je priložnost za zgodovinski pregled slovenskega osamosvajanja od Jugoslavije. Ko govorimo o programskih temeljih slovenske države, seveda ne moremo mimo “novorevijašev” in slavne 57. številke Nove revije iz februarja 1987, v kateri so bili objavljeni Prispevki za slovenski nacionalni program.

Levica, ki je zavračala slovensko nacionalno državo
Te prispevke je slovenska partijska oblast, ki je še vedno prisegala na Jugoslavijo, pričakala na nož, smešili pa so jih tudi številni levičarski intelektualci, zbrani okoli tednika Mladina. Ti so gledali na narod kot na nekaj preživetega in nemodernega, zato jim je bila ideja o slovenski nacionalni državi nekaj tujega, celo nevarnega. To zavračanje naroda in nacionalne države v veliki meri temelji na marksistični teoriji o odmiranju narodov in držav.

Poleg ideje o slovenski državi oziroma o slovenski suverenosti je bilo za kroge, ki jih je navdihovala Nova revija, značilna tudi ideja Srednje Evrope. Leta 1983 je češki pisatelj Milan Kundera, ki je pred komunisti leta 1975 zbežal na Zahod, v Franciji izdal esej Ugrabljeni Zahod ali tragedija Srednje Evrope. Ta obuditev ideje Srednje Evrope je imela močan protisovjetski in protikomunistični naboj. Kundera je trdil, da je bila Srednja Evropa, ki so jo leta 1945 zasedle enote Rdeče armade, s tem odtrgana od Zahoda in zahodne civilizacije.

Slovenci se navdušijo nad Srednjo Evropo
Ta esej je bil leta 1984 preveden tudi v slovenščino, in sicer v zgoraj omenjeni Novi reviji z naslovom Tragedija Srednje Evrope. Pojem Srednje Evrope je med Slovenci, ki jih je vse bolj ogrožal jugoslovanski centralizem in unitarizem, kmalu dobil protijugoslovanski naboj. Srednja Evropa je tudi postala nasprotje Balkana. Ideja Srednje Evrope je bila tako eden od temeljev krepitev teženj od osamosvojitve Slovenije od Jugoslavije.

Veliki navdušenci nad idejo Srednje Evrope so bili v Društvu slovenskih pisateljev (DSP), ki je bilo takrat v prvih vrstah boja za večjo slovensko suverenost. DSP je tako od leta 1986 skupaj s Kulturnim društvom Vilenica začel vsako leto organizirati srečanje pisateljev, pesnikov, dramatikov in esejistov iz Srednje Evrope – mednarodni literarni festival Vilenica.

Nasprotovanje osamosvajanju od Jugoslavije
Kot je ugotovil avstrijski pisatelj Peter Handke (sam sicer nasprotnik srednjeevropske ideje in pozneje tudi zagovornik srbskega voditelja Slobodana Miloševića), je prav želja po Srednji Evropi Slovence pripravila do tega, da so se odcepili od Jugoslavije. No, ni samo Handke vihal nosu nad srednjeevropsko idejo, tudi slovenski levičarski intelektualci, ki so zavračali idejo slovenske nacionalne države, niso bili navdušeni nad slovenskim oziranjem po Srednji Evropi.

Še tik pred osamosvojitvijo Slovenije so se na primer v Mladini pojavljali članki, ki so se norčevali nad slovenskim oziranjem po Srednji Evropi (Avstriji, Bavarski …) in napovedovali, da bo Slovenija, če bo odšla iz Jugoslavije, prej ali slej postala le deseta avstrijska dežela in ne suverena država. Ti levičarski intelektualci so bili ideološko jedro Liberalnodemokratske stranke (LDS), ki jo je takrat vodil Jožef Školč. Zato ne preseneča, da je ta stranka koaliciji Demos, ki je želela osamosvojiti Slovenijo od Jugoslavije, najbolj metala polena pod noge.

Aleš Žužek