Slovesnost pri ruski kapelici pod Vršičem, ki bo 31. julija letos in se je bo udeležil tudi ruski predsednik Vladimir Putin, ni sporna samo zaradi nevšečnosti, ki jih zaradi tega Slovenija lahko ima v odnosu do svojih zahodnih zaveznikov, ampak tudi z zgodovinskega zornega kota.
Ne smemo namreč pozabiti, da je Ruska federacija, katere predsednik je Vladimir Putin, zgodovinska naslednica carske Rusije, ki je aprila 1915 podpisala zloglasni tajni Londonski sporazum. Ta sporazum, čigar obstoj so leta 1917 razkrili Leninovi boljševiki, ki so po oktobrski revolucijo javno objavili vse tajne sporazume carske Rusije, je Italiji obljubljal dele slovenskega narodnega ozemlja in prav na podlagi tega sporazuma si je naša zahodna soseda po prvi svetovni vojni priključila Primorsko in Istro.
Ruski tajni agentje Slovencem: sodelujte z italijanskimi okupatorji
Še več, ruski tajni agentje so med prvo svetovno vojno vodilne predstavnike primorskih Slovencev prepričevali, naj se ne upirajo prihodu Italijanov, ampak naj jih pričakajo kot osvoboditelje. V tem smislu bi bilo z zgodovinskega vidika logično in razumljivo, če bi se Rusija oziroma v njenem imenu Putin zaradi Londonskega sporazuma Slovencem opravičil – mogoče letos na slovesnosti pod Vršičem.
Druga sporna zadeva, povezana s slovesnostjo pri ruski kapelici pod Vršičem, je, da je to del zamolčevanja slovenske zgodovine, ki ga od leta 1945 sistematično izvaja slovenska levica. Dejstvo je, da je bila prva svetovna vojna iz slovenskega zgodovinskega kolektivnega spomina v veliki meri izbrisana oziroma je pristala na njegovem obrobju.
Levica in njene manipulacije z zgodovino
Levica skuša v zadnjih letih prvo svetovno vojno in spomin nanjo skrčiti zgolj na spominjanje na nekaj sto ruskih vojaških ujetnikov, ki so leta 1916 umrli zaradi snežnega plazu pri gradnji ceste čez gorski prelaz Vršič. V plazu je sicer umrlo tudi več deset avstrijskih vojakov.
Preberite še:
Iz slovenskega kolektivnega spomina pa je izbrisano, da je – večinoma na vzhodni, tj. ruski fronti v Galiciji – umrlo najmanj 35 tisoč slovenskih vojakov. Po številnih krajih nekdanje vzhodne fronte so na vojaških pokopališčih tudi grobovi slovenskih vojakov, za katere pa slovenska država ne skrbi niti jim ne namenja ščepca medijske pozornosti. Za razliko od ruske vojaške kapelice pod Vršičem.
Dolina Slovencev na Južnem Tirolskem in Doberdob
Spomin na slovenske žrtve in boje je izpričan tudi na zahodnih frontah. Od prve svetovne vojne najprej domačini dolino pod goro Monte Chiesa na območju nekdanje tirolske fronte imenujejo Dolina Slovencev ali – v italijanščini – Dolina degli Sloveni, saj so se tukaj borili pripadniki slavnega 17. kranjskega pehotnega polka (to je znani polk kranjskih Janezov). V zgodovinskem spominu po letu 1945 je bilo vse to izbrisano.
Zadnja leta v primerjavi z rusko kapelico pojenja celo pozornost za slovenske žrtve na Soški fronti. Doberdobska planota oziroma Doberdob je veljal v slovenskem kolektivnem narodnem spominu za slovenskih fantov grob (tu so sicer padli tudi številni pripadniki drugih narodov, na primer veliko Madžarov). Zdaj pa je tudi Doberdob, ki je dal ime tudi znanemu romanu slovenskega pisatelja Prežihovega Voranca, v senci ruske kapelice in v snežnem plazu umrlih ruskih vojnih ujetnikov.
Množične smrti slovenskih fantov, ki so kot vojaki padli v prvi svetovni vojni, so med drugim začetek tradicije, ki je še vedno zakoreninjena med Slovenci: množično obiskovanje grobov na 1. november – dan vseh svetih oziroma dan mrtvih ali dan spomina na mrtve, kot se glasi komunistična različica tega praznika. Po prvi svetovni vojni so slovenska veteranska društva za vse svete prirejala spominske slovesnosti. Po drugi svetovni vojni je bilo to prepovedano, slovesnosti veteranov prve svetovne vojne so nadomestile borčevske slovesnosti ob 1. novembru – dnevu mrtvih. Komunisti niso samo izrinili slovesnosti veteranov prve svetovne vojne, po drugi svetovni vojni so uničili tudi številne spomenike, posvečene padlim slovenskim vojakom v prvi svetovni vojni – na primer v Trbovljah.
Aleš Žužek