Krvavo zgodovino zadnjih 70 let na območju Slovenije oznanja kar 130 tisoč izvensodno pobitih ljudi različnih narodnosti. Za zločine proti človeštvu še ni odgovarjal nihče, so se pa kazenski postopki neuspešno vodili proti trem osebam, ki jim tožilstvo ni uspelo dokazati krivde: Ribičiču, Štorglju in Kosovelu.
Druga svetovna vojna je največja vojna tragedija, ki je doletela svet in za sabo pustila več kot 60 milijonov žrtev ter množično kršenje človekovih pravic. Brutalnost tistega časa je zajela tudi območje Slovenije, ki jo je poleg medvojnega terorja doletelo tudi povojno nasilje izvensodnih pobojev. To obdobje lahko mirne vesti označimo kot najbolj tragično in krvavo ero za slovenski narod, saj je bilo samo v povojnem času pobitih več kot 15 tisoč Slovencev.
Kljub temu da so že v času vojne ter izvršitev izvensodnih pobojev veljale mednarodne konvencije, ki zapovedujejo pravila vojne in prepovedujejo nečloveška ravnanja z vojnimi ujetniki, je takratna povojna oblast grobo povozila vse takrat veljavne standarde, vključno s katalogom človekovih pravic, ki jih priznavajo civilizirani narodi.
Povojne poboje, ki imajo pravni status kaznivih dejanj, ki ne zastarajo, so začeli preiskovati šele v samostojni Sloveniji, saj jih je prejšnja nedemokratična jugoslovanska oblast vselej prikrivala. Prvi koraki v smeri k preiskavam povojnih zločinov so se zgodili s kriminalistično akcijo Sprava, prvi rezultat te policijske akcije pa je bil viden šele leta 2005 z ovadbo proti Mitji Ribičiču za kaznivo dejanje genocida in njegovo vlogo pri izvensodnih pobojih na območju Slovenije.
Osumljen poboja 217 ljudi
V akciji Sprava je bil Ribičič osumljen ukaza umora 217 ljudi brez sojenja, ki naj bi ga izvršil kot namestnik vodje slovenske podružnice jugoslovanske tajne komunistične službe Ozna. Vrhovno državno tožilstvo je aprila 2006 spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja v “hudodelstva proti civilnemu prebivalstvu”. Ribičičeva obramba se je sklicevala na dejstvo, da kaznivo dejanje v času storitve kaznivega dejanja ni bilo inkriminirano, na koncu pa je bil oproščen zaradi pomanjkanja dokazov. Po mnenju raziskovalca na Študijskem centru za narodno spravo Boštjana Kolariča, ki se je ukvarjal z zadevo Ribičič, “je v tej zadevi videti interes tožilca, da zadevo pripelje do sojenja, vendar pa je zadeva padla zaradi dveh izvedeniških mnenj. Jasno je bilo tudi razvidno, da se je postopek namerno zavlačevalo.” Kasneje je ena od izvedenk Ljuba Dornik Šubelj v svojem doktorskem delu priznala, da dokument, ki obremenjuje Ribičiča, tudi izkazuje njegovo odgovornost za zločine.
Zadeva Kidričevo oziroma Šterntal
Prav tako v okviru zadeve Sprava so kriminalisti spisali ovadbo proti Martinu Štorglju, ki je bil osumljen, da je bil kot šef Ozne v Šterntalu v Kidričevem odgovoren za poboj od 50 do 100 ljudi, ki so jih umorili v bližnjem gozdu. Kljub številnim pričam je preiskovalna sodnica na Ptuju po zaslišanju Martina Štorglja zavrnila zahtevo za preiskavo.
Odgovornost za smrt dveh civilistov?
V zadevi iz leta 1998 je Anton Kosovel sam iskal dokaze za umor dveh civilistov – Stanislava Cigoja ter Ivana Novaka, ki ju je ubila ena od enot partizanske politične policije decembra 1943 in januarja 1944 pod poveljstvom Vinka Kosovela. Pravosodje je v tem primeru temeljito preiskalo mednarodne pravne norme, kazenska zakonika prve in druge Jugoslavije ter partizanske predpise, kar pomeni, da je že obstajala pravna podlaga za pregon zločinov proti človečnosti. Predsednica sodnega senata v Novi Gorici Darinka Kogoj je obtoženega partizana Vinka Kosovela oprostila, za spisano sodbo pa je porabila več kot dva meseca časa. Kosovelov odvetnik je bil nekdanji minister za pravosodje Tomaž Marušič.
Molk državnih organov o izvensodnih pobojih civilnega prebivalstva je nečloveško ravnanje, ki ga prepovedujejo temeljna načela moderne in demokratične družbe.
Pregon povojnih pobojev v tujini
Če na domačih tleh pravosodni organi niso dokazali krivde niti enemu vojnemu hudodelcu, pa je slika v tujini drugačna. Latviji je namreč uspelo obsoditi latvijskega partizana Kononova za poboj devetih ljudi. Sodbo je potrdil tudi veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je Kononova razglasil za vojnega hudodelca.
Primer Kononov je pomemben tudi za slovensko pravosodje, ki je v podobnih zadevah popolnoma odpovedalo. ESČP je v svoji obrazložitvi dejalo, da retroaktivnost kazenskih zakonikov ni ovira za sojenje in kaznovanje oseb za katerokoli storitev ali opustitev, ki je bila v času, ko je bila storjena, kazniva po splošnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi.
Prav tako je odločitev v primeru Kononov ključna za vse države, ki so bile soočene z izvensodnimi poboji, saj poudarja pomembno dolžnost držav, da hudodelstva zoper človečnost kazenskopravno preiskujejo in poiščejo njihove storilce.
Slovenija na novi preizkušnji
Prvi test pravne in civilizirane države po prejšnjih spodletelih poskusih bodo imeli organi pregona v preiskavi nečloveško umorjenih zakoncev Hribar, ki so ju v začetku leta izkopali iz neoznačenega morišča na Gorenjskem. Pri njunem umoru je po podatkih zgodovinarjev sodeloval Kokrški odred, ki ga je vodil še živeči Franc Štefe s partizanskim imenom Miško iz Ljubljane.
V zvezi s tem primerom je poslanec SDS Vinko Gorenak na ministrico za notranje zadeve Vesno Györkös Žnidar naslovil vprašanja, a odgovorov za zdaj še ni bilo.
Spoštovana gospa ministrica!
Mediji so v začetku leta poročali o postopku identifikacije posmrtnih ostankov zakoncev Hribar, nekdanjih lastnikov grada Strmol. Hkrati so poročali o tem, da sta bila omenjena zakonca brutalno umorjena s strani lokalnih partizanskih enot. Mediji so se dokopali tudi do podatkov o domnevno sodelujočem pri omenjenem zločinu in so na domu obiskali gospoda Miška Štefeta, Okiškega 37, Ljubljana (podatke navajam po poročanju medijev). Novinarji so omenjenega obiskali na domu in ga pred kamero vprašali, ali je sodeloval pri umoru zakoncev Hribar, kar je seveda zanikal. Zato so ga vprašali, ali ve, kdo je pri tem umoru sodeloval. Njegov odgovor pa je bil, da »to ni važno«.
Iz tega je mogoče jasno sklepati, da je omenjeni ali sodeloval pri tem umoru ali pa vsaj ve, kdo je umor izvršil. Domnevam, da so omenjenega obiskali kriminalisti in zbirali podatke o umoru zakoncev Hribar. V zvezi s tem vas sprašujem naslednje:
- Kaj so kriminalisti ugotovili v pogovoru z g. Miškom Štefetom in kakšne ukrepe so izvedli?
- Če kriminalisti omenjenega sploh niso obiskali, prosim za pojasnilo, zakaj se to ni zgodilo.
M. P.