Trideset guvernerjev nasprotuje Obamovi politiki, ki sirskim migrantom omogoča začasno bivanje v državah, ki jih vodijo. Nekateri zahtevajo bolj temeljito preverjanje, drugi so izdali izvršilne odredbe o preprečevanju nadaljnjega priseljevanja.

Na te razumne ukrepe sta Barack Obama in Hillary Clinton odgovorila s hlinjenim moralnim ogorčenjem, mediji pa o migrantih in nacionalni varnosti mrzlično širijo nove laži.

Napočil je čas, da o tem dogajanju povemo resnico in izpostavimo tri njihove največje laži.

1. “Begunci” ne bežijo pred preganjanjem, ampak so socialni migranti

Sirija leži na osrednjem območju verske vojne med sunitskimi in šiitskimi muslimani. Sunitski muslimani, ki bežijo pred verskim preganjanjem, lahko izberejo katerokoli izmed več sunitskih držav v regiji. Večina Sircev je končala v Jordaniji in Turčiji, ki sta sunitski državi. Sunitski muslimani gotovo ne preganjajo svojih sunitskih tovarišev in nobene od teh držav ne vodi Islamska država (ISIS).

Edini pravi begunci so kristjani in jazidi
Prav tako lahko šiitski muslimani najdejo zatočišče v šiitskem Iranu ali v delih Libanona. Edini pravi begunci so kristjani in jazidi, ki v regiji nimajo svoje države. Samo te nemuslimasnke skupine se lahko šteje za begunce, ki bežijo pred verskim preganjanjem.

Sunitski muslimani takoj, ko stopijo v Jordanijo ali Turčijo, niso več preganjani. Njihova preselitev v Združene države Amerike ali v Evropo nima ničesar opraviti s preganjanjem, ampak z gospodarsko migracijo. Gospodarska migracija pa je v tem primeru olepševalnica za socialno migracijo.

Ekonomski razlogi
Muslimani ne bežijo v Evropo zaradi verskega preganjanja, ampak iz ekonomskih razlogov. Iščejo zlasti države z velikodušnim socialnim sistemom, kot sta Nemčija in Švedska.

Mediji radi ponujajo lažne analogije z židovskimi begunci v času holokavsta, vendar so bili Židje v tistem času narod brez države. Niso imeli svoje države, kamor bi lahko šli. Muslimani imajo več držav kot katerakoli druga religija na svetu. Odločajo se za odhod v najbogatejše zahodne države, pri čemer zavračajo Slovenijo in Bolgarijo ter izbirajo Nemčijo in Švedsko, ker želijo denar – in sicer lahko pridobljen denar. Sirski muslimani niso begunci, ampak migranti. Samo kristjani in drugi nemuslimani so begunci.

Čas je, da naši voditelji na prvo mesto postavijo našo državo in naše ljudi.
Medtem ko imajo muslimani enostaven dostop do begunskih taborišč Združenih narodov v muslimanskih državah, kristjani tam le s težavo preživijo. S tem, ko priseljevanje, ki nas zadeva, prepuščamo infrastrukturi Združenih narodov za begunce, puščamo krščanske begunce na cedilu in namesto njih sprejemamo muslimanske socialne migrante. In to je prava sramota.

Nobenega razloga nimamo, da bi muslimanskim gospodarskim migrantom zagotavljali posebne privilegije. Raziskava Gallup je pokazala, da bi se 138 milijonov ljudi želelo preseliti v Ameriko, vendar tem željam ne moremo ustreči. Vsako leto smo namreč že sprejeli veliko več priseljencev, kot bi si jih sploh lahko privoščili. Čas je, da naši voditelji na prvo mesto postavijo našo državo in naše ljudi.

2. Sprejemanje “beguncev” pomaga Islamski državi

Nek medij je po pariških napadih začel širiti vest, da hoče IS pri nas zanetiti sovraštvo do “beguncev”. In če jih sprejemamo, se na nek način spopadamo z IS.

To nikakor ne drži.

IS ne infiltrira v Evropo samo teroristov pod krinko beguncev, ampak je odvisna tudi od evropskih muslimanov, ki jih rekrutira. Na tisoče evropskih muslimanov se je že pridružilo IS. Tudi tisti sirski migranti, ki morebiti nasprotujejo skupini, bodo imeli otroke, ki bodo postali rezervisti IS ali druge podobne skupine. Brez beguncev in otrok evropskih beguncev iz prejšnjih generacij bi IS morda niti ne imela dovolj borcev. In zaradi beguncev IS lažje napade Evropo.

Veliko število moških, dovolj starih za vojaško obveznost
Tudi tisti Sirci, ki ne bodo nikoli podprli IS, in katerih otroci je prav tako ne bodo nikoli podprli, ji pomagajo že samo s tem da zapustijo lastno državo. Veliko število moških, dovolj starih za vojaško obveznost, med drugim beži tudi zato, da se izogne vojaški službi v boju proti IS.

Potencialni nasprotniki IS, ki zapuščajo Sirijo in se za stalno preselijo v Evropo ali Ameriko, Islamski državi olajšujejo utrjevanje njenega nadzora nad državo. Vsakokrat, ko Evropa ali Amerika sprejmeta begunca iz Sirije, ki je dovolj star za vojaško službo v domovi, in na ta način dezerterjem sirske vojske, svobodne sirske vojske ali druge organizirane skupine, ki se bojuje proti Islamski državi, nudita pomoč, slednji pravzaprav pomagata.

Med drugo svetovno vojno nismo spodbujali britanskih vojakov, naj pobegnejo in se preselijo v Ameriko. Zakaj torej aktivisti za človekove pravice pomagajo Islamski državi s spodbujanjem sirskih dezerterjev, naj bežijo pred bojem proti njej?

3. Preverjanje sirskih migrantov je nemogoče

Če vprašate politika, kako se bo “begunce” preverjalo, bo začel govoriti o vpletenih državnih agencijah, številu mesecev trajanja in vseh različnih vrstah kontrol.

Sliši se prepričljivo, vendar gre za nesmiselno papirologijo. Birokrati bodo sem in tja prestavljali kupe papirja s približno vsebino: “Nimamo nobenih informacij.” Več plasti pregleda bo pomenilo več kosov papirja.

Edini ljudje, ki jih je mogoče učinkovito preverjati, so že v našem sistemu. Potni listi, ki jih imajo migranti, so pogosto ponarejeni. Celo Sirci imajo pri sebi ponarejene potne liste, da skrijejo svojo identiteto. Pojavili so se Iračani, Afganistanci in celo Afričani, ki trdijo, da so Sirci. Celo sami sirski begunci pravijo, da ne morejo vedno povedati, kateri potni list je ponarejen. In če tega ne morejo oni, kako naj to potem ugotovi nek vladni uslužbenec iz Milwaukeeja?

V Guantanamu smo desetletje pridrževali teroriste, ne da bi sploh kdaj vedeli za njihova prava imena. Če po desetletju ne moremo dati imena enemu samemu teroristu iz delujoče države, kako bi potem lahko vedeli, kdo so desettisoči migranti, ki prihajajo iz nedelujoče države?

Ne moremo.

Sirija je nedelujoča država in organizatorka terorizma
Biometrični podatki lahko delujejo za teroriste, ki so že bili v našem priporu, vendar bodo povsem neuporabni v primeru teroristov, s katerimi se niti mi niti naši zavezniki pred tem še nismo srečali. Sirija je nedelujoča država in organizatorka terorizma. Ne moremo se zanesti nanjo, kar pomeni, da se moramo zanašati na informacije UNHCR. Agencija ZN za begunce je nesposobna in preobremenjena. Njeni uslužbenci so skorumpirani in so v preteklosti prodajali potrdila o statusu begunca najboljšim ponudnikom.

UNHCR odloča, kdo je upravičen do preselitve, in vsako kasnejše tozadevno preverjanje je le navideznega pomena. In tudi če imamo informacijo, da je begunec res terorist, nimamo razloga, da bi verjeli, da bo le-ta prišla do pravih ljudi ob pravem času. Vodjo bombnega napada na Svetovni trgovinski center spustimo na prostost kljub ponarejenemu potnemu listu, ker je zaprosil za politični azil. V zvezi z bombnimi napadalci na bostonskem maratonu in ugrabiteljih letal 11. septembra nismo prejeli nobenih opozoril.

Naš sistem večino časa ne deluje pravilno. Zato vidite nove zgodbe o poročevalcih, ki prevažajo orožje mimo Uprave za prometno varnost (TSA), in zato se večina muslimanskih terorističnih napadov zgodi v Ameriki. Tudi če imamo pravo informacijo, to še ne zagotavlja, da bomo terorista ustavili.

Migranti, ki prihajajo iz terorističnih držav, so nevarni na vsaki stopnji preverjanja
Edini način za zagotavljanje varnosti je prepoved vstopa potencialnim teroristom v državo. Veliko varneje je staviti na to, kot pa domnevati, da bo isti sistem, ki je zatajil pri zaustavitvi bombnega napada na Svetovni trgovinski center 11. septembra, bombardiranja na bostonskem maratonu in drugih terorističnih napadov, naslednjič brezhibno deloval.

Migranti, ki prihajajo iz terorističnih držav, so nevarni na vsaki stopnji preverjanja. Naš sistem je že in bo spet zatajil. Naše otroke in naše drage smo dolžni zaščititi pred naslednjim napadom. Naši voditelji pa so dolžni, da nam prenehajo lagati o tveganjih muslimanskih migracij za naše družine in našo prihodnost.

Daniel Greenfield za Frontpagemag, prevod: M. K.