“Še vedno dajemo prednost faktičnemu znanju … Od tu potem nastanejo posledice, ki se že pri otrocih v šolah odražajo z nezadovoljstvom, z zapiranjem v stranišča, ker nočejo biti pri pouku. Ali pa so pridni, ker morajo biti. Navzven nasmejani, a znotraj čustveno zgubljeni,” razlaga Lea Lebar, ustvarjalna pedagoginja in idejni vodja Centra pomoči z umetnostjo. Kot strokovnjakinja na področju pomoči z umetnostjo, ki je v tujini znana kot umetnostna terapija, Lea že vrsto let uspešno pomaga otrokom in odraslim, da sprostijo nakopičene frustracije in v sebi prebudijo ustvarjalnost.
Kako se je v tebi rojevala tvoja poklicanost?
To moje poslanstvo je začutila že moja mama. Bila je moja učiteljica v prvem razredu in me je dodelila dvema sošolkama, da sem jima pomagala pri usvajanju znanja. To ni bila čisto običajna učna pomoč, to je bila tudi neke vrste pomoč s srcem. Tudi kasneje, ko sem delala kot socialna pedagoginja v vzgojno-izobraževalnem zavodu, z družinami na Centru za socialno delo in v osnovnih šolah, sem to delo rada opravljala. Da smo dosegli uspeh oziroma spremembo pri otroku, pa je bilo nujno, da so v procesu aktivno sodelovali tudi starši.
Kasneje si šla »na svoje«. Zakaj? Si se v državnem sistemu počutila preveč utesnjeno?
Vedno sem si želela delati na svojem. Čeprav sem si tudi v času, ko sem delala na Centru za socialno delo v Ljutomeru, v Vzgojnem zavodu Veržej in v osnovnih šolah v Ljubljani, nekako izoblikovala svoj prostor in način pomoči in dela. Ves čas sem skušala skrbeti za dobro počutje; tistih, ki so prihajali po pomoč, in nenazadnje tudi za svoje dobro počutje, ker samo na ta način, če se tudi sam dobro počutiš, lahko nekomu resnično pomagaš. Moja pozornost pa je bila vedno usmerjena v iskanje in raziskovanje otrokovega potenciala. Otroci me navdušujejo, neverjetni so. Ustvarjalni, z njimi se da super delati. Že takrat sem jim pomagala usvajati učno snov na način, da sem ob tem skušala prebujati njihove potenciale. Že takrat je bila to neke vrste pomoč z umetnostjo. Ob tem, da so se naučili učno snov, so otroci pridobili še marsikaj drugega. Osvobodili so se treme, pokukali ven iz svojega kalupa in ustaljenih vzorcev, postali so bolj pogumni, bolj samozavestni. Vzpostavili so nazaj lastnega sebe, svojo bit in jo ohranjali. Preko različnih iger vlog, likovnosti se je to dalo doseči na zelo zabaven, a obenem resen način, in s tem otroku pomagati.
Si takrat že študirala pomoč z umetnostjo?
Pomoč z umetnostjo sem pričela študirati po šestih letih delovne dobe, na Pedagoški fakulteti na programu Pomoč z umetnostjo, ki ga v tujini poznajo tudi pod nazivom umetnostna terapija. Pri nas lahko izbiramo med štirimi smermi znotraj specializacije, to so dramska, glasbena, gibalna in likovna pomoč z umetnostjo. Sama sem pri svojem delu izvajala pomoč preko likovnosti, v prepletenosti z drugimi mediji. Tako sem v vzgojnem zavodu imela atelje, ki je izjemno zaživel pri otrocih, prav tako pri odraslih posameznikih v radovednosti, kaj počnemo, da smo tako dobre volje, kreativno navdihnjeni in uspešni, če se lahko tudi tako izrazim. Leto dni sem izvajala tudi pomoč preko giba in plesa. Pogosto pa uporabljala prvine vseh teh zvrsti. Lahko bi rekla, da sem izvajala integrativno obliko pomoči z umetnostjo. Ampak to je teorija. V praksi, ko stojim pred otrokom ali odraslim, vedno poskušam začutiti, kdo je on, kaj on rabi in mu pomagati na način, ki bo njemu najbolj blizu.
Kako si razvijala svoje umetniške potenciale? Si hodila v glasbeno ali plesno šolo?
Pri tem delu je zelo dobrodošlo, da imaš kot terapevt izkušnje na določenem umetnostnem področju, tako potem lažje prepleteš svoje pretekle izkušnje z nanovo pridobljenim znanjem. »Brusila« sem se v različnih zvrsteh; zelo blizu mi je kreativno pisanje, drama, tudi gib in likovno izražanje. Že od malih nog sem rada plesala, pela. Nikoli pa se nisem mogla na umetniški področjih »institucionalizirati«. Nisem hodila v kakšne posebne šole. Kot odrasla sem sicer obiskovala plesno šolo nekaj let, se učila izrazni in orientalski ples. Prav tako slikanje zasebno pri akademskem slikarju in oblikovanje gline pri mednarodno uveljavljeni keramičarki, ki me je pošiljala na Akademijo za kiparstvo. Od tu je potem tudi nastala ljubezen do oblikovanja glinenih stvaritev, ki so zdaj prešla v glineni nakit. A v osnovi sem radovednica in izražala sem se, kot sem čutila.
Pri nas je sistem takšen, kot je bil pred sto leti. Učiteljev, ki si drznejo učiti malce drugače, je malo, a vse več. Bom rekla, da je glede na čas in prostor nujno, da delujejo drugače. Če samo pogledamo v učni načrt srednjih šol. Kje so predmeti, ki spodbujajo kreativnost? Še vedno dajemo prednost faktičnemu znanju.
No, pa tako je v bistvu nasploh po svetu. Razvija se leva možganska hemisfera. Če pogledamo s stališča telesa, kaj pa desna (domišljijska, kreativna) in ostali deli telesa? Kaj pa noge, roke, torzo … celostno? Od tu potem nastanejo posledice, ki se že pri otrocih v šolah odražajo z nezadovoljstvom, z zapiranjem v stranišča, ker nočejo biti pri pouku. Ali pa so pridni, ker morajo biti. Navzven nasmejani, a znotraj čustveno zgubljeni. Tu se potem začne zbeganost, nezadovoljstvo. Ko odrastejo, se zato počutijo prazne, kajti niso odkrili svojih potencialov, čutijo pa, da jim nekaj manjka, da bi se radi izrazili, pa ne znajo, ne vedo kako.
Ampak za prebujanje potencialov najbrž ni nikoli prepozno?
Zelo malo je ljudi, ki v odrasli dobi stopijo na to pot. Da zberejo pogum in voljo in začnejo odkrivati svoje potenciale. Nekaj jih je, ampak to je majhen odstotek. Ostali se pustijo ukalupiti v sistem vsakdanjega funkcioniranja, v katerem malo časa namenijo resnični, globoki sprostitvi in ustvarjanju. Zato je toliko bolezni, depresij, nezadovoljstva. Če v sebi zatremo svoje ustvarjalne sile, začnemo počasi veneti. Žal. Veliko odraslih ljudi je ustvarjalno zakrčenih, začne pa se, kot sem že omenila, tekom razvojne dobe oziroma v času šolanja.
Kakšne pa so tvoje izkušnje z odraslimi, ki zberejo pogum in stopijo na to pot odkrivanja potencialov?
Odrasel je kot otrok. Navzven deluješ odraslo, v sebi pa si še vedno otrok. In umetnost je prebuditi tega otroka v odraslem. Umetnost že sama po sebi prebuja v človeku ustvarjalne sile, če pa ima človek ob sebi v tem procesu še terapevta, osebo, ki mu skozi proces pomaga in ga vodi – ker bistvo pomoči z umetnostjo je prav v procesu samem, ne v končnem cilju ali izdelku –, se lahko začnejo dogajati neverjetne stvari. Terapevt mora ustvariti varen prostor, kjer lahko vsi potenciali privrejo na dan. To je včasih zelo trdo delo, proces je lahko tudi čustveno zelo naporen, ampak je odrešilen in se splača.
Kakšna je potem bistvena razlika med tem, če se nekdo vpiše recimo na plesni tečaj ali se odloči za igranje instrumenta ali pa se odloči za pomoč z umetnostjo?
Terapevt pomoči z umetnostjo mora imeti močno razvito empatijo, socialni čut. S pomočjo empatije in intuicije začutimo, kaj človek potrebuje; lažje ga spodbujamo in mu pomagamo, da v sebi prebudi speči potencial. Neverjetno, kaj vse na ta način privre iz človeka. Lahko greš na primer tudi na tečaj slikanja, gotovo je tudi to “luštno”, ampak danes smo že kar preveč obsedeni s tem, da se je treba nekaj naučiti. In v procesu učenja nimaš časa premlevati stvari o samem sebi, nisi sam s seboj. Posledica tega je potem ta, da otroci težko razvijajo kvalitetna prijateljstva, ker je kvalitetnega druženja vedno manj. S samim seboj in drugimi. V procesu pomoči z umetnostjo pa se srečaš s samim seboj in posledično sebe tudi lažje deliš z drugimi.
Vesna Vilčnik