Velikokrat gledamo na poslance različnih strank kot le na poslance. Pozabljamo pa, da jih je večina, z izjemo nekaterih večnih, v življenju počela že marsikaj drugega. Tako je recimo poslanec SDS Vinko Gorenak velik poznavalec dela policije, saj je v njej deloval desetletja. Na svojem blogu je opisal marsikatero zgodbo, ki pa zaradi medijske blokade SDS ni doživela večje medijske pozornosti. Do sedaj.
V nadaljevanju objavljamo zapis, ki je zanimiv že s tega zornega kota, da je v slovenski kriminalistični policiji nekaj očitno hudo narobe. Ne gre le za odnos do dela, ampak tudi za 13 kilogramov zlata in 200.000 nemških mark. Gre za kovčke denarja, ki nikoli niso bili predani v proračun. Gre za dogovarjanje kriminalistov za “okroglo” mizo, koga bodo zje*ali.
Z bloga Vinka Gorenaka:
Pred dnevi sem objavil prispevek z naslovom Kako kriminalisti ”zje*ejo” kogarkoli. Prispevek so povzeli tudi nekateri mediji. Očitno pa je imel velik odmev tudi v vrhu kriminalistične policije in vrhu policije. Na svoji spletni strani so dan za tem objavili nepodpisan zapis z naslovom Osebna integriteta, strokovna pripadnost in dobri rezultati so trdni temelji kriminalistične policije – odziv. Zapis je neke vrste slab odgovor na moj prispevek. Ker ni podpisan, niti ne vem, komu naj odgovorim.
Skratka nepodpisan zapis, poln moraliziranja, brez kakršnihkoli argumentov, ki bi navedbe v mojem prispevku vsaj poskušal negirati. V nadaljevanju bom zato navedel še nekatere primere, ki veliko povedo o etiki, integriteti, zakonitosti, strokovnosti kriminalistične policije in še čem. Primeri se večinoma ne nanašajo na danes vodilne ljudi v kriminalistični policiji ali policiji, zato pa veliko povedo o stanju duha zlasti v kriminalistični policiji.
Nespoštovanje sistema pritožb državljanov in sistema nadzora nad uporabo prisilnih sredstev
Uniformirani del policije je tudi v času pred letom 1990 v celoti in popolnoma spoštoval takrat dobro vzpostavljen sistem pritožb državljanov in sistem nadzora nad uporabo prisilnih sredstev. Mirno lahko zapišem, da smo bili odgovorni v uniformirani policiji pri tem izjemno strogi in mnogi policisti so morali zapustiti službo in stopiti pred sodišče že zaradi najmanjših odstopanj od predpisanih pravil na teh dveh področjih. Zato pa kriminalistična policija do takrat nikoli ni spoštovala zakonsko vzpostavljenega sistema pritožb državljanov in sistema nadzora nad uporabo prisilnih sredstev. Kakršnokoli ukrepanje kriminalistične policije na tem področju je bilo prej izjema kot pravilo. Tudi zato so se uniformirani policisti vedno počutili manj vredne.
Še posebej zato, ker so že takrat uniformirani policisti rešili kar 95 odstotkov vseh kaznivih dejanj, kriminalisti pa le 5 odstotkov. Konec leta 1988 se je tak primer grobe prekoračitve pooblastil zgodil v takratni celjski kriminalistični policiji. Takratni načelnik uprave (ne kriminalistične policije) Ivan Paul je zahteval uvedbo vseh predpisanih postopkov zoper kriminaliste. Bil je neuspešen, poslali so ga v pokoj in mu za darilo in molčečnost kupili barvni televizor. Užaljen je v pokoj odšel, televizorja pa ni hotel sprejeti. No, ”etike, integritete, zakonitosti in strokovnosti” že takrat, vsaj v tem primeru, ni bilo, čeprav so se na to tudi takrat sklicevali. Red na tem področju v kriminalistični policiji smo z veliko odpora in veliko problemi naredili šele leta 1991. Sam sem pri tem, v vlogi svetovalca takratnega ministra Igorja Bavčarja, seveda aktivno sodeloval in si nakopal nemalo jeze in grdih pogledov kriminalistične policije.
Od kod orožje, strelivo in zlatnina?
Prve dni junija 1992, na dan umora Ivana Krambergerja, se je takratni notranji minister Igor Bavčar odločil, da bo zamenjal direktorja policijske uprave Koper. Poklical ga je v Ljubljano, tako da ni vedel, da bo zamenjan, mene pa poslal na njegovo mesto v Koper. V varovani železni blagajni v njegovi pisarni sem našel pravo malo orožarno dolgocevnega orožja in pištol ter nabojev. Našel pa sem tudi kakšnega pol kilograma zlatih izdelkov in kup lističev z zapisi ”prodali 50 gramov zlata in kupili …”, ”prodali 100 gramov zlata in kupili naprave za ozvočenje ljudi” in podobno. Zadeva naj bi bila last kriminalistične policije. Ker pa njihov vodja ni vedel nič o tem, sem obvestil vrh kriminalistične policije v Ljubljani. Ti so prevzeli vse od orožja do nabojev in zlatnine ter listkov z zapisi o prodaji zlata. Pričakoval sem, da bo takratni vrh kriminalistične policije v Ljubljani izpeljal kakšne postopke, a jih nikoli ni. Na moje vprašanje, zakaj sem bil deležen le nekaj neprijetnih pogledov. Etika, integriteta, zakonitost in strokovnost so bile že takrat kar prirojene floskule odgovornih v kriminalistični policiji.
”Partizanske trojke” za višje plače
Skoraj polnih pet let, od leta 1994 do maja 1999, sem vodil službo za organizacijo in kadre notranjega ministrstva. V tej vlogi sem bil seveda zadolžen za notranjo organizacijo in tudi za plače vseh zaposlenih. Predstavniki kriminalistične policije so bili vsakodnevni obiskovalci moje pisarne. Njihove želje pa so bile seveda organizacijske narave, kar naprej je bilo, v imenu etike, integritete, zakonitosti in strokovnosti, potrebno izvajati spremembe v organizaciji, posledica česar bi bile seveda višje plače. Zahtevam sem se pogosto upiral, ko pa so prepričali vsakokratnega ministra, pa sem seveda moral popustiti. Stvari so šle tako daleč, da smo imeli organizacijo kriminalistične službe že v obliki ”partizanskih trojk”, kot sem njihovo organizacijo takrat sam poimenoval (danes ni bistveno drugačna). Šlo pa je za to, da je večina oddelkov imela sistemiziranega vodjo, enega ali dva kriminalista in tajnika. Realno pa je bilo zasedeno delovno mesto vodje in tajnika, kriminalistov pa največkrat v mnogih oddelkih sploh ni bilo. Vsako moje nasprotovanje takemu umetnemu višanju plač je bilo seveda sprejeto z grdimi pogledi in še čim (o tem morda kdaj drugič).
Pravi zaklad – 13 kilogramov zlata
Ko je leta 2000 mesto ministra prevzel dr. Peter Jambrek, sam pa sem prevzel mesto državnega sekretarja, sva v njegovi pisarni našla tudi železno blagajno. Ključev ni bilo nikjer, zato sva zahtevala, da strokovne službe blagajno na silo odprejo. V njej je bil star dežnik in manjši kup papirja. Zanimiv je bil zgolj en sam kos papirja. Na njem je bilo spisano neko potrdilo Banke Slovenije z neko šifro.
Ne verjamem, da bi bilo to delo uniformirane policije, prej bi to lahko bil nenavaden posel kriminalistične policije. Vse skupaj smo predali kriminalistični policiji z naročilom, da zgodovinsko vrednostne zlatnike in srebrnike preda ustreznemu muzeju, s preostankom zlatnine pa da ravna kot z najdenim predmetom. Ravnali smo v skladu z etiko, integriteto, zakonito in strokovno, tisti pred nami pa zagotovo ne.
Prvi nadzor vrha kriminalistične policije
Vrh kriminalistične policije od njenega nastanka do leta 2000 nikoli ni bil nadzorovan. To še posebej velja za uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, kot so prisluškovanja, tajna opazovanja, sledenja in drugo. Sam sem pobudnik, takratni minister dr. Peter Jambrek pa podpisnik zahteve, s katero smo želeli opraviti prvi nadzor kriminalistične policije na tem področju sploh. Če se prav spomnim, se je takratni šef kriminalistične policije uprl nadzoru in smo ga zato zamenjali z Dušanom Mohorkom. Nadzor smo nato opravili, sam pa sem si seveda nakopal na glavo bes in jezo mnogih v kriminalistični policiji. Tudi takrat so govorili, da delajo v skladu z načeli etike, integritete, zakonito in strokovno, seveda ne da bi kdo preverjal, ali res ravnajo tako.
Od kod 200.000 nemških mark
Prvi ali drugi dan dela na mestu vodje slovenskih kriminalistov leta 2000 me je poklical njihov novi šef Dušan Mohorko. V železni omari svoje pisarne je našel kovček, poln nemških mark. Mislim, da je šlo za okoli 200.000 nemških mark (v evrih bi to bilo okoli 100.000 evrov). Točnega zneska se ne spomnim več, a manj kot 200.000 nemških mark ni bilo, prej več. Od kod ta denar, ni vedel nihče. Njegovega izvora tudi nikoli nismo verodostojno potrdili. Le ugibanja so se pojavila. Denar naj bi prometni policisti iz Novega mesta našli v vozilu nekega tujca, ki je v prometni nezgodi umrl. Denar naj bi odnesla kriminalistična policija, seveda nezakonito. Na načela etike, integritete, zakonitosti in strokovnosti pa so se sklicevali že takrat. No, denar smo nakazali v proračun Republike Slovenije. Bes in jeza odgovornih nad ravnanjem ministra dr. Petra Jambreka in mene pa nama je bil posredovan preko medijev. Tega namreč v imenu etike, integritete, strokovnosti in zakonitosti ne bi smela povedati javnosti.
Skrivanje kriminalistične policije za tožilstvo in sodstvo
Kakorkoli gledamo stvari, se vse odmevnejše zadeve tako ali drugače začno v kriminalistični policiji. Pa četudi gre za anonimne prijave ali pa prijave sumov kaznivih dejanj tožilstvu. V slednjem primeru tožilci tako ali tako pošljejo zadeve v preverjanje kriminalistični policiji. Uradno je seveda jasno, da kriminaliste pri tem ”usmerjajo”, kot pravi zakon, tožilci, v praksi pa je pogosto jasno, da je situacija povsem obratna, saj kriminalisti tožilcem predstavijo tiste dokaze, ki jih tako ali tako najprej oni sami selekcionirajo. O tem sem pisal v uvodoma omenjenem prispevku. Kakorkoli pa se posamezen postopek na relaciji od kriminalistične policije preko tožilstva do sodstva konča, ostaja dejstvo, da se začne praviloma v kriminalistični policiji, ki tudi po ugotovitvah sodstva pogosto krši človekove pravice, pa tudi zakonodajo. Več primerov bom navedel v nadaljevanju. Skrivanje kriminalistične policije za tem, da jih pri delu usmerjajo tožilci, je zato pogosto priročen izgovor za prikrivanje nezakonitosti in nestrokovnosti dela kriminalistične policije.
Se nadaljuje …
A. R., povzeto po blogu Vinka Gorenaka vinkogorenak.net