Danes mineva natanko 29 let, odkar sta slovenska služba državne varnosti in vojaška varnostna služba zaradi suma izdaje vojaške skrivnosti sinhronizirano aretirali Janeza Janšo, tedanjega komentatorja Mladine, in Ivana Borštnerja, tedanjega zastavnika JLA. Janšo so dan kasneje izročili vojaškemu tožilcu in ga zaprli v vojaški pripor na Metelkovi cesti v Ljubljani, kjer je že bil priprt tudi Ivan Borštner. Štiri dni kasneje je bil aretiran in pridržan tudi takratni notranjepolitični urednik Mladine David Tasič, oblasti pa so poskušale aretirati tudi četrtega obtoženega, tedanjega odgovornega urednika Mladine, Francija Zavrla, a jim to ni uspelo. Proces proti četverici na vojaškem sodišču je postal znan kot afera JBTZ, kar je bil povod za ustanovitev Odbora za varstvo pravic pod vodstvom Igorja Bavčarja, enega najpomembnejših mejnikov na poti v slovensko osamosvojitev. Proces proti četverici je trajal vse do 27. julija leta 1988, vodil je neposredno v vojno z Jugoslavijo, česar v tako kratkem času ni pričakoval nihče, slaba tri desetletja pozneje pa se vrednote slovenskih pomladnikov in slovenske osamosvojitve nevarno izgubljajo v primežu vladajočega levičarskega režimskega aparata.
Naj spomnimo. Sojenje trem civilistom in pripadniku JLA je potekalo za zaprtimi vrati vojaškega sodišča v Ljubljani, proces je potekal v srbskem jeziku, Janez Janša in David Tasič kot civilista pa nista imela možnosti zastopanja civilnega odvetnika. Proces proti četverici, je predstavljal vrhunec napetosti med slovensko civilno družbo in takratno Jugoslovansko ljudsko armado. Politični in vojaški vrh tedanje SFRJ (Socialistične federativne republike Jugoslavije) ter komunistično vodstvo SRS (Socialistične republike Slovenije) niso pričakovali tako množičnega in spontanega odziva slovenske javnosti.
Junija istega leta se je začela podpisovati Izjava za Janeza Janšo. Nato je bil 3. junija ustanovljen Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ki se je kmalu zatem preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic. Odbor je pod vodstvom Igorja Bavčarja organiziral protestno zborovanje na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki se ga je udeležilo prek 30.000 ljudi, ter množične proteste pred vojaškim sodiščem v Ljubljani in je bil tako najmočnejša organizacija civilne družbe v obdobju slovenske pomladi. Odbor pa je predstavljal središčno točko in poenotenje sicer različnih političnih in civilno družbenih iniciativ, zato je razumljivo, da je prav na njegovem zborovanju leta 1989 bila prebrana Majniška deklaracija.
Afera JBTZ le povod za eksplozijo čustev komunističnega režima naveličanih Slovencev
Tudi na dan izreka sodbe, to je 27. julija 1988, je pred vojaškim sodiščem v Ljubljani protestiralo okoli 15.000 ljudi. Sodišče je izreklo štiriletno zaporno kazen strogega zapora Ivanu Borštnerju, Franci Zavrl in Janez Janša sta bila kaznovana s poldrugim letom zapora, David Tasič pa s petimi meseci zapora. Sredi oktobra 1988 je Vrhovno vojaško sodišče v Beogradu potrdilo sodbo ljubljanskega vojaškega sodišča, Davidu Tasiču pa kazen zvišalo na deset mesecev zapora. Slovensko vrhovno sodišče je proces razveljavilo šele leta 1995, četverica pa je bila rehabilitirana.
Eden izmed priprtih v aferi JBTZ, David Tasič, je v intervjuju za Nova24TV dejal, da bi se po njegovem mnenju na neki točki v slovenski zgodovini osamosvojitev vseeno zgodila tudi brez tega montiranega procesa, saj je bila afera le povod, da so ljudje končno javno izrazili svoje nezadovoljstvo nad takratnim totalitarnim sistemom. “Afera je pomembna ravno zaradi mobilizacije ljudi, do takrat v Sloveniji nevidene. Možno je, da bi se to vseeno zgodilo, možno pa je, da bi brez slovenske pomladi Jugoslavija kot država še dolgo obstala kot neke vrste konfederacija,” meni Tasič.
Tasič: Nihče ni pričakoval tako spontane in tako številčne množice protestnikov
Tasič se spominja poletnih dni leta 1988 predvsem kot neverjetnega spontanega zborovanja Slovencev, saj nihče od priprtih ni pričakoval, da bi bil upor proti režimu lahko tako glasen in množičen. “Množica, ki je bila zbrana na Kongresnem trgu, je bila takrat tudi veliko presenečenje za Odbor za varstvo človekovih pravic,” pravi nekdanji novinar Mladine, ki priznava, da je 29 let pozneje zgodovinski spomin pri delu Slovencev močno izkrivljen. “Je pa popolnoma razumljivo, da današnja mladina na nek način ne ve, kaj je pravzaprav resnica tega totalitarnega sistema. Ideologijo spremljajo nekritično, ker je vabljiva za mlade ljudi, ki si želijo večje pravičnosti in enakosti. Uporništvo. Na žalost ti mladi ne poznajo zgodovine, ne vedo, kaj ta totalitarni sistem v resnici predstavlja, zato tako nekritično jemljejo bivšo državo in diktatorja Tita!”
Tasiču se zdi neverjetno, da se levica še danes s takšno vnemo loteva političnega obračunavanja s prvakom opozicije, Janezom Janšo. “Čudim se njegovi volji, da se še kar upira temu načrtnemu režimskemu napadanju, vsem udarcem in podtikanjem, sodnim procesom. Ni mu lahko, stvar pa je že tako očitna, da bolj očitna ne more bit. Na nek način bi pričakoval bolj oster odziv javnosti na vse to, kar se mu dogaja kot vodji opozicije, zaradi očitnega podtikanja in nepravičnosti bi človek pričakoval nek kontra efekt,” še dodaja Tasič, ki opozarja, da nevarno drsimo v nek nov avtoritarni sistem. Ne gre namreč samo za Janeza Janšo kot osebo, temveč za obrambo demokracije, saj bi tranzicijska levica želela obvladovati Slovenijo brez vsakršne opozicije.
Omerza: Igor Bavčar je bil izvrsten voditelj odbora, ki je združil nemogoče
Publicist Igor Omerza pa pravi, da v tistih časih niti niso razmišljali o osamosvojitvi. “Vedeli smo, da bo prišlo do demokratizacije v Jugoslaviji in Sloveniji. V nekem intervjuju v tistem času je Igor Bavčar razlagal, da bodo še generacije čakale na osamosvojitev. Zelo se je zmotil, saj je potem tok dogodkov izjemno hitro pripeljal do tega. Ampak, tako je bilo v tistih časih, režim je bil trden, obvladovala ga je JLA, ki je do konca branila ta totalitarni režim. Resda smo imeli določene ideje o osamosvojitvi, a smo mislili, da se bo to zgodilo v zelo daljni prihodnosti. Zagotovo je ogromno stvari še nerazčiščenih glede naše zgodovine, težko pa bi rekel, da smo imeli kakršno koli vedenje, kakšna bo situacija v Sloveniji čez skoraj 30 let,” se je razgovoril Omerza.
Nekdanji ljubljanski podžupan sicer trdi, da se že vsa ta leta daje premajhen poudarek, ne samo aferi JBTZ, temveč tudi dejstvu, da je na tej podlagi nastal Odbor za obrambo človekovih pravic, ki je bil tako ali drugače revolucionaren. Vse napetosti so izbruhnile na tej točki, oblikoval se je miren demokratičen protest. “Demokratizacija, nastanek odbora kot posledica aretacije, to je tista stvar, ki se ji daje premajhen pomen. Vsekakor je ta odbor zajemal zelo širok krog ljudi, ne samo Janše, temveč tudi partizane, domobrance in druge. Odbor je bil predhodnik plebiscita, zato me žalosti, da se danes ljudje glede afere JBTZ opredeljuje za in proti Janezu Janši. Samo plebiscit je imel še večjo širino. Pomembni ljudje so bili zaprti, velik del naroda je združil in prisilil režim v spoznanje, da so potrebne korenite demokratične spremembe,” je še povedal Omerza.
Za konec še Omerzova misel, da se osamosvojitev premalo poudarja v šolah, da se vrednote slovenske pomladi premalo prenašajo mladim. Ravno zato je vloga Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) tako zelo pomembna. Omerza zaključuje z opozorilom, da se lahko namreč zgodovina ponovi, ker imamo v Sloveniji kar nekaj populistično naravnanih levičarskih strank, ki podpirajo komunistično ideologijo. Ravno zato je treba izvajati vsebinsko lustracijo o Titu in delovanju njegove zločinske tajne politične policije.
Luka Svetina