Po osmih letih, odkar so prvič odkrili množično morišče žrtev povojnih pobojev v rudniku Huda Jama, se dela v rudniškem rovu sv. Barbare končno nadaljujejo. Zakaj je moralo preteči toliko časa in zakaj še vedno niso odkrili vseh posmrtnih ostankov ter zakaj umorjenih rojakov še vedno niso pokopali na dostojnem mestu, pa so svojo teorijo povedali na novinarski konferenci komisije vlade za reševanje vprašanja prikritih grobišč.
Kot je bilo za pričakovati, so se zopet samo hvalili, kako “pridno” nadaljujejo z izkopom posmrtnih ostankov žrtev. Glavno besedo pri tem sta imela predsednik komisije vlade za reševanje vprašanja prikritih grobišč Jože Dežman in Dragica Bac, sicer generalna direktorica direktorata za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, katera sta začela z zgodovinskim orisom, kako bi olepšala dejstvo, da še vedno niso odkrili vseh posmrtnih ostankov.
Zgodovinski oris
Začela sta z zgodovinskim orisom, kako bi olepšala dejstvo, da še vedno niso odkrili vseh posmrtnih ostankov. Bacova je dejala, da se je 3.3.2009 vstopilo v zapuščen rudnik Laško, kjer so na področju med prvim in drugim našli 432 človeških posmrtnih ostankov. Nadalje je potekala preiskava v prvem od treh jaškov, v katerem globini od 8 metrov so zopet našli posmrtne ostanke žrtve. V višini 13 metrov je bilo do konca junija 2009 vidnih še dodatno 346 žrtev, potem pa je pristojni preiskovalni sodnik ustavil nadaljnje preiskave. Tukaj pa se je tudi ustavilo. Dodatnih konkretnih pojasnil, zakaj se je vse ustavilo, pa ni omenila. Bacova se je zgovarjala, da je bila v tem času kasneje zgrajena Kostnica v Hudi jami, kamor je bilo začasno shranjeno 778 posmrtnih ostankov oziroma trupel. V vsem tem času naj bi potekala »velika« usklajevanja med različnimi civilnimi družbami, strokovno javnostjo, različnimi ministrstvi. In sicer, ker bi tako našli rešitev, kako na najbolj dostojen način pokopati posmrtne ostanke najdenih žrtev.
Izvedena dela, napredka pa ni
Vseeno pa je Bacova povedala, da so se zavedali, da so še med enem izmed jaškov verjetno še posmrtni ostanki. “Tako da v tem času je bila izvedena še sanacija rudniških jaškov po odločbi rudarske inšpekcije, ki ga je vodilo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.” Nekako so potem prišli do ugotovitve, da je najbolj primeren prostor na polju območja spominskega parka Dobrava pri Mariboru – v neposredni bližini Kostnice, ki je že tam zgrajena in spomenika postavljena žrtvam povojnih pobojev. Tako so šele v letu 2016 uspeli objavili razpis za dela v Hudi jami in v avgustu leta 2016 so se končno začela pripravljalna dela v Hudi jami. 3.10.2016 pa je nato potekala žalna slovesnost pred začetkom prenosa posmrtnih ostankov iz začasne Kostnice. Ta prenos je potem kar nekaj časa trajal, da so posmrtne ostanke prenesli v Maribor na Dobravo. 27.10.2016 pa je potem potekala žalna slovesnost ob pokopu žrtev v pokopno polje na Dobravi pri Mariboru.
Število žrtev še vedno ni znano
“Trenutno je delo skoraj v 2/3 končano. Dela potekajo po planu, zato predvidevamo, da bi dela v Hudi jami konec leta lahko bila zaključena in na ustrezen način bili tudi posmrtni ostanki pokopani na Dobravi”, se je pohvalila Dragica Bac. Ključno vprašanje je, koliko žrtev je še v rudniku, glede na to, da so sedaj našli že več kot 1400 žrtev? Na to vprašanje seveda niso znali odgovoriti. Če jim je res mar za žrtve povojnih pobojev, kakor pravijo, bi se morali boriti, da se ostanki vseh žrtev čimprej najdejo, ne pa zavlačevati z delom in ob osmi obletnici vstopa v rov sv. Barbare v Hudi Jami pripovedovati pravljic koliko je bilo že storjenega. Ne pozabimo, da žrtve še vedno ležijo v jarkih, breznih in rudnikih.
Stanje v jašku in opravljeno delo
Ivan Kenda, inženir rudarstva, je dejal, da je bilo prvo izkopavanje leta 2009, potem pa je vse skupaj pet let mirovalo. “V tem času je prišlo do zruškov v tem delu, zato je bila potrebna sanacija, ki je izvedena v letih 2014 in 2015.”
Do sredine junija naj bi prišli do vmesnega obzorja
Kenda je povedal, da so leta 2016 z izkopom iz tega jaška nadaljevali. Takrat je bil do globine približno 12,5 m prvi izkop. Do te globine je bila narejena tudi zaščita zruška (betonska plošča) in potem so lani nadaljevali z izkopom. Kenda je še dejal, da so trenutno na globini 36 metrov, merjeno po upadu. Do dna pa imajo še 48 m, merjeno po upadu. Se pravi, nekje še 12 do 13 m do dna. Problem pa je, ker gredo v neznano. Sicer imajo zemljevide rudnika iz leta 1933, ampak se iz tega ne da nič razbrati. Do sredine junija letošnjega leta pa upajo, da bodo prišli do vmesnega obzorja.
Arheološka dela še vedno potekajo
Uroš Košir, arheolog, je povedal, da je njihovo dosedanje delo zajemalo samo ekshumacijo v jašku in analizo posmrtnih ostankov ter odkritih predmetov. “Zaradi majhnega tlorisa jaška, ki se z globino spreminja, so v jašku lahko delale naenkrat le štiri osebe. Se pravi, dva arheologa in dva rudarja obenem.” Košir je dodal, da so arheološka dela potekala in še vedno potekajo vzporedno z deli rudarjem. Pri vseh izkopih pa je navzoč vsaj en arheolog. Povedal je tudi, da so posmrtne ostanke skupaj s pripadajočimi predmeti izkopali in dokumentirali. Vse posmrtne ostanke so tudi oštevilčili. Košir pa je še povedal, da iz jaška še niso odstranili vseh posmrtnih ostankov.
Glavne ugotovitve
- Posmrtni ostanki so bili odkriti na vertikalni globini jaška med 12,7 m in 21 m.
- Na globi 17 m se je pojavil nasipni stožec ilovnatega materiala brez posmrtnih ostankov, ki je jašek popolnoma zapolnil na globini 21 m.
- Velika gostota posmrtnih ostankov – inividualizacija ni bila mogoča.
- Dokumentiranje in shranjevanje posmrtnih ostankov po režnjih globine 1 m.
- Del posmrtnih ostankov na prehodih v nekatere horizontale etaže.
Števila žrtev niso mogli določiti
Petra Leben Seljak, antropologinja, pa je razkrila, da niso mogli določiti števila žrtev. Zato so uporabili metodo določanja minimalnega števila žrtev. To pomeni, da so vse kosti razvrstili, jih ločili po tipu in na leve ter desne in jih prešteli. Uporabili so kolčnice in stegnenice, ker jih potrebujejo tudi za nadaljnjo antropološko analizo. Ugotovljeno je bilo, da so vsi skeleti, razen enega, moški. Pri grobi oceni starosti žrtev pa je bila ugotovljena starejša generacija, nad 20 let, in prav tako tudi večina mlajša od 40 let. “Pataloških sprememb je bilo izredno malo. Na nekaterih lobanjah so opazili tudi strelne rane (zelo malo primerov).” Razkrila je še, da so ločili desne stegnenice, ki jih bodo uporabili za analize DNK, vendar jih morajo najprej še oprati in posušiti.
Predmetov ni bilo mogoče določiti posameznim osebam
Uroš Košir je še razkril, da je bilo odkritih največ ostankov oblačil in obutve. Med osebnimi predmeti so odkrili številne zobne proteze, ena izmed žrtev je imela tudi stekleno oko. Odkrili so tudi žepne robčke, vžigalice, žepne ure, manjše svetinjice in opasače. Največjo količino predmetov pa so sicer odkrili na 16 do 17 m.
Glavne ugotovitve o žrtvah iz jaška med globino 12,7 m in 21 m
- Večina predmetov je bila žrtvam predhodno odvzeta.
- Velik del žrtev je bil zagotovo oblečen vsaj do samega jaška.
- Vse žrtve ob smrti niso bile zvezane z žico.
- Posameznim predmetom je mogoče določiti njihov izvor, ki pa pogosto ne dokazuje narodnosti žrtev.
- Predmeti imajo italijansko, nemško, hrvaško in slovensko poreklo.
- Določevanje narodnosti glede na ostanke oblačil ni popolnoma zanesljivo, a kaže na neko splošno sliko o narodnosti žrtev.
- Glede na ohranjena oblačila gre verjetno za pripadnike oboroženih sil NDH-ja, med žrtvami pa so tudi Slovenci.
Koliko krvi je bilo prelite in koliko nedolžnih ljudi je bilo pobitih, pa lahko resnično upamo, da bomo izvedeli do konca letošnjega leta, kot so sami napovedali. Upamo lahko le, da bodo končno uresničili svoje napovedi, da bodo posmrtni ostanki žrtev res pokopani na dostojnem mestu ter da bodo vsi, ki še niso našli svojih bratov in sester, to dočakali. Trupla pa je potrebno identificirati in dostojno pokopati v označene grobove. Tako bodo svojci dobili prvo zadoščenje, sprave pa ne bo, dokler morilci ne bodo odgovarjali za svoja dejanja.
I. K.