Andraž Teršek in njegove blodnje o odpravi revščine s pomočjo ustave

Andraž Teršek, Foto: STA

Čeprav je človeku, ki je vsaj malo razgledan in se vsaj malo spozna na ekonomijo, kristalno jasno, da revščina ni posledica obstoja bogatih ljudi, ampak preprostega dejstva, da ljudje nismo enaki, saj imamo različne darove in sposobnosti, različne cilje, različne ravni inteligence in različne delovne navade, se zadnje mesece veliko govori o vse večji revščini, ki da je posledica brezobzirnega neoliberalnega kapitalizma.

Če smo do zdaj poslušali statistične podatke, da v Sloveniji živi pod pragom revščine dobrih 14 odstotkov prebivalcev Slovenije in da je stopnja tveganja socialne izključenosti dobrih 19 odstotkov, je ta tema zadnje dni pripeljana do absurda. Če smo torej v ustavo zapisali pravico do pitne vode, zakaj ne bi v ustavo zapisali še zaščite pred revščino? To predlaga ustavni pravnik Andraž Teršek.

Čas je, da ob strani pustimo levičarske teze o kapitalizmu
Pustimo ob strani znane levičarske teze, da so bogati lahko bogati le zato, ker so na drugi strani revni, ter da kapitalizem še vedno uspeva zato, ker velik odstotek ljudi životari. Za Dnevnik je Teršek še zapisal: “Namesto formalne enakosti posameznika mora država zagotoviti materialno enakost – dejansko enakost možnosti pri učinkovitem uresničevanju vseh posameznih pravic v praksi. Osnovni predpogoj za to pa je izenačevanje dejanskih pogojev za pridobivanje materialnih in moralnih dobrin. Načelo socialne države je temeljni ‘socialni korektiv’ za zmanjševanje, izravnavo socialnih razlik.”

Država torej mora zagotoviti “materialno enakost”, ker “nevzdržne razlike med socialnim položajem posameznih skupin pomenijo kršitev načela socialne države”. No, prišli smo do pravega problema (zagotovitvi materialne enakosti), ki bi moral biti zapisan v ustavo. Toda niti Teršek niti neka Anita Ogulin (na spletni strani nacionalne televizije) ne ponudita odgovora, kaj pomeni materialna enakost. Prava tako tudi ne, katerih materialnih dobrin človek ne sme imeti, da bi veljal za revnega.

Večina gospodinjstev v Sloveniji ima po podatkih Statističnega urada RS avtomobil (več kot 90 odstotkov), skoraj 100 odstotkov ima hladilnik ali kombinirani hladilnik, 96 odstotkov ima pralni stroj, 99 odstotkov televizijo, vsa gospodinjstva imajo mobilni telefon, v urbanih naseljih so skoraj 100-odstotno priključena na kabelsko televizijo, prek 80 odstotkov gospodinjstev ima lastniško stanovanje (pri najemnih je kar 70 odstotkov neprofitnih) in tako naprej. Materialno, se pravi po osnovnih dobrinah v gospodinjstvih, so prebivalci Slovenije že (skoraj) enaki in niso revni. Kajti nobena izmed dobrin ni človekova pravica, se pravi, da jo človek mora imeti že samo zato, ker obstaja. O kakšni materialni enakosti torej govori Teršek in o kakšni nevzdržni razliki? Kaj naj bi bilo zapisano v ustavo?

Koliko “ustavne” vode pripada enemu človeku?
Že s pravico vsakega, da ima dostop do pitne vode, kar je zapisano v ustavi, bodo težave. Koliko pitne vode? Liter dnevno? 10 litrov dnevno? 100 litrov dnevno? Ali kar neomejene količine? Podobno je z materialno enakostjo. Kakšni naj bodo standardi, da razlike ne bodo nevzdržne, kot pravi Teršek? Če ima v Sloveniji že vsako gospodinjstvo hladilnik, bi bila odprava “nevzdržnih razlik” približno taka: če ima bogataš hladilnik znamke Liebherr (cena je nad 3.000 evrov), bi torej revni morali imeti vsaj hladilnik  Siemens, kajti Coolstarjevi bi pomenili preveliko razliko.

Podobno je z drugimi dobrinami: kakšen internet s hitrostjo do 10/10 Mb/s, najmanj internet z osnovno hitrostjo do 50/20 Mb/s; če bogati kapitalisti vozijo avtomobil Porsche Chayenna, revni pa Clia, bi odprava nevzdržnih razlik pomenila, da bi drugi morali voziti najmanj nemški avto Golf, če ne že Audi A4. In ker ima že vsako gospodinjstvo televizor in so najdražji krepko prek 100.000 evrov, torej ni za manj bogate primeren več poceni Grundig, ampak LG s tehnologijo OLED. In naprej. Ker več kot 80 odstotkov gospodinjstev živi v lastniškem stanovanju, bi nevzdržne razlike med bogatimi in revnimi odpravili tako, da bi še tistim manjkajočim dvajsetim odstotkom država poskrbela lastniška stanovanja (kaj stanovanja, Penthouse z bazenom in dačo za povrhu). To je podobno, kot bi v ustavo zapisali, da ima vsakdo pravico do dostojnega plačila. Kaj je to dostojno plačilo? In po katerih standardih? Luksemburških ali nigerijskih? Ali če omenim floskulo za pošteno delo pošteno plačilo. Pošteno delo in pošteno plačilo po švicarskih standardih ali pošteno delo in pošteno plačilo po kosovskih standardih?

Levičarji mislijo, da lahko zadeve rešiš s pisanjem nečesa v ustavo. A žal ne gre tako lahko, saj brezplačnega kosila ni. Vse dobrine, ki jih nekdo potrebuje in jih potem dobi, mora najprej nekdo narediti, nekdo pa nato tudi plačati. Tudi država. Če da država nekomu nekaj, ki za to ni ničesar naredil, to pomeni, da je vzela nekomu, ki je delal. Skratka, Teršek s predlaganim sporočilom “revnim” sporoča, da so do nečesa upravičeni, čeprav za to niso ničesar naredili. Še več. Njegova marksistična retorika revnejše odvrača od tega, da sami poskusijo uspeti v poslu ter s trdim delom in z vztrajnostjo poskusijo obogateti. Omalovaževanje bogatih, češ da so bogati zato, ker so drugi revni, spodbuja zgolj zavist in sovraštvo.

Liberalni kapitalizem je odpravil splošno revščino
Skozi celotno zgodovino človeštva je večina ljudi živela v skrajni revščini, še v 18. stoletju so ljudje množično umirali zaradi lakote, z liberalnim kapitalizmom se je to bistveno spremenilo, seveda najbolj tam, kjer so sprejeli tržni kapitalizem. In to velja še danes, kar dokazujejo številne statistike. Samo v tem stoletju se je kar 700 milijonov ljudi rešilo revščine. Ne zaradi dobrote in prerazporejanja dobrin s strani socialistov, ampak zaradi kapitalizma. To razume celo njihov idol Bono Vox, ki je vendarle izjavil nekaj popolnoma nesprejemljivega za iPhone levičarje: “Aid is just a stop-gap. Commerce, entrepreneurial capitalism takes more people out of poverty than aid – of course, we know that.”

Kavarna Hayek