Pred nekaj več kot desetimi leti je odmevalo. Janez Janša in Ivo Sanader (takratni hrvaški predsednik vlade) sta se leta 2004, tik pred volitvami v Državni zbor RS dogovarjala za incidente v Piranskem zalivu. Z Antonom Ropom, kot nekdanjim predsednikom Vlade RS, se je po telefonu pogovarjal takratni novinar RTV Slovenija Vladimir Vodušek. Anton Rop je bil nekje v tujini, na neki športni prireditvi in po glasu sodeč je bilo za njim vsaj nekaj kozarcev žlahtne kapljice ali nekaj steklenic piva. Novinarju je zatrdil: …”Janša in Sanader sta se dogovarjala za incidente v Piranskem zalivu.” Sporočilo je bilo povsem jasno, Janša je posledično leta 2004 dobil volitve, Rop pa jih je izgubil.
Nikakor ne bi pisal o tej zadevi, če je ne bi poznal v podrobnosti. Takrat sem bil namreč član posebne komisije Vlade RS, ki je ta primer raziskovala. Vse posnetke SOVE, vezane na to temo, sem poslušal, ne le enkrat, ampak večkrat. Ker še danes nosijo oznake tajnosti, je jasno, da ne morem in ne smem zapisati vse resnice in vseh podrobnosti. Toda nekoč jih bom.
Zato le na splošno, brez da pišem o konkretni zadevi. Vse varnostne in obveščevalne službe seveda prisluškujejo »zanimivim« posameznikom, med katerimi so seveda predsedniki držav, vlad, ministri, opozicijski prvaki in še kdo. Ameriška obveščevalna služba je, kot danes vemo, prisluškovala Angeli Merkel, današnji nemški kanclerki, že v času, ko se njej še sanjalo ni, da bo nemška kanclerka, ameriška obveščevalna služba pa je že takrat ocenila, da takšna možnost očitno obstaja, zato so jo ozvočili.
Sova zanikala, da bi obstajal posnetek pogovora Janše in Sanaderja
Telefonske številke državnih funkcionarjev so več ali manj znane, zato je to mala malica za obveščevalne službe. Sam se zavedam, da sem bil tarča tujih obveščevalnih služb že v času, ko sem leta 2000 opravljal naloge državnega sekretarja na notranjem ministrstvu, pa seveda v času prve Janševe vlade, da ne govorim o času, ko sem bil notranji minister. Za ta sistem medsebojnih prisluškovanj vsi državni funkcionarji vseh držav vedo, a ga hkrati vsi diplomatsko zanikajo.
To je pred več kot desetimi leti storila tudi SOVA, ki je zanikala, da bi obstajal posnetek pogovora Janše in Sanaderja. Logična poteza – vsako drugačno priznanje bi pomenilo “mednarodni škandal.”
Odločitev sodišča bi morala biti znana
Pa se vrnimo k Antonu Ropu. Danes je po poročanju medijev sodnica, ki sodi Antonu Ropu v spremstvu odvetnikov, poslušala vse kar je želela slišati kar na sedežu SOVE. In prav je tako. Dosledna sodnica pač, čeprav je ne poznam. Glede na to, da vem, kaj je sodnica slišala na posnetkih, ker sem te posnetke poslušal že pred več kot desetimi leti, mi je njena odločitev v naprej jasna. Anton Rop je kriv, ker je lagal. Zanimivo pa je bilo današnje “izmotavanje” Ropovih odvetnikov, ki jima ni preostalo drugega kot da se sklicujeta na tajnost. Če bi povedala resnico, bi verjetno najraje odpovedala zastopanje Antona Ropa. Je Anton Rop lagal zavestno ali ne, ne vem. Morda je s strani takratnega direktorja SOVE Iztoka Podbregarja slišal to, kar je želel slišati in ne to, kar mu je Iztok Podbregar povedal. Lahko pa so njegove besede tudi posledica nekaj kozarcev žlahtne kapljice ali nekaj steklenic piva. Kakorkoli že, Anton Rop je novinarju Vladimirju Vodušku lagal.