Knez Polanič in baroni njegove prekmurske hobotnice – Hakl, Miklavčič, Horvat in minister Židan

(Foto: STA)

Z Zakonom o razvojni podpori Pomurski regiji iz januarja 2010, časa Pahorjeve vlade, so se nekateri pomurski in prekmurski tajkunski baroni še dodatno okrepili. Tokrat kar z neposrednim posegom v državno blagajno. Poleg črpanja svežega denarja iz državnih bank je bila to zelo dobrodošla spodbuda. Za nekatere, seveda. Zgolj za izbrance.

Do polnega izraza so prišli Stanko Polanič, ustanovitelj imperija Panvita, kjer se je kalil tudi Dejan Židan, poznejši predsednik Socialnih demokratov (SD) ter minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v vseh zadnjih tranzicijskih vladah. Pravzaprav je Polanič prek “svoje” Panvite Židana izstrelil neposredno v središče političnega odločanja. Ne brez razloga, tudi tu še bolj kot sicer velja, da nobeno kosilo ni zastonj. Kaj kosilo, tu so v igri gostije.

Še ostali priplavali na površje
S Polaničem in Židanom je na površje priplaval tudi Blaž Miklavčič, lastnik GH Holdinga in družbe Pongrad, včasih vodilni v Skupini Panvita, Kmetijskem gospodarstvu Rakičan. Naslednji novodobni baron je Uroš Hakl, polovični lastnik časnika Večer in lastnik nekaterih ostalih medijev. Za pravo politično smer in vez pa je poleg Židana v tem delu skrbel še Andrej Horvat, nekdanji državni sekretar v Pahorjevi vladi, nato pa osumljen korupcije in storitve kaznivih dejanj.

Denarja za 20 slovenskih občin
Pahorjeva vlada je s t. i. pomurskim zakonom temu delu sicer obubožane države namenila 272 milijonov evrov neposredne državne pomoči, namenjene za spodbujanje konkurenčnosti in zaposlovanja, kjer je država povrnila kar 70 odstotkov stroškov novo zaposlenega. Nadalje je bila za 70 odstotkov znižana davčna osnova za plačilo davka iz dobička, denar je šel še za medpodjetniško izobraževanje, vzpostavitev regionalnega gospodarskega središča, kmetijstvo, gozdarstvo in živilsko-predelovalno industrijo ter oskrbo s pitno vodo. Denarja je bilo na voljo dovolj, 272 milijonov evrov je na primer protivrednost okrog 1.800 stanovanjskih hiš ali okrog 20 letnih proračunov povprečne slovenske občine. To je bil tudi odličen zastonjkarski vir, poleg tega, da so za svoje megalomanske načrte denar pobirali še iz bank, ki jih zdaj saniramo vsi davkoplačevalci.

Vladajoča SD in korupcija
Pri delitvi denarja iz t. i. pomurskega zakona je imel z mesta državnega sekretarja in vodje regionalne vladne pisarne v Murski Soboti odlično vlogo tudi tamkajšnji rojak Andrej Horvat iz Židanove stranke. Takratni vladni predsednik Pahor ga je sicer kmalu umaknil z mesta vodje projektne pisarne, razlog je bilo pismo Komisije za preprečevanje korupcije, ki je Horvata zelo obremenjevalo. Po dostopnih podatkih so mu očitali tudi veliko mero klientelizma, osebne prijateljske zveze pa naj bi bile pokrite tudi s skorumpiranostjo pri delitvi finančne državne pomoči. Oktobra 2011 je prišlo do več hišnih preiskav na območju policijskih uprav Murska Sobota in Ljubljana, kriminalisti so med drugim preiskovali tudi Horvatovo pisarno v vladni službi za lokalno samoupravo.

Preiskave je vodil Nacionalni preiskovalni urad (NPU). Horvat bi lahko postal tudi evropski poslanec, ki bi nadomestil danes sodno dokazano koruptivnega Zorana Thalerja, pa je moral zaradi tega odstopiti.

Pet let po kriminalistični preiskavi
Od oktobra 2011 do danes, to je v petih letih, pa se po tem pregonu ni zgodilo kaj posebnega. Po poročanju tednika Demokracija je NPU aprila 2013 podal kazensko ovadbo na Specializirano državno tožilstvo RS zoper šest fizičnih oseb. Med ovadenimi naj bi bila tudi Andrej Horvat in Uroš Hakl. Slednji, ki je danes solastnik Večera, je bil takrat še zaposlen v Pristopu. Nobeden proces zoper šesterico do danes še ni zaključen.

Mimogrede, Andrej Horvat še vedno aktivno sodeluje z vladno službo za lokalno samoupravo in razvoj, zaposlen je – pozor – v nemški vladni organizaciji za mednarodno sodelovanje (GIZ), kjer v okviru projekta nemške vlade “pomaga” Srbiji na poti v EU. Po dostopnih podatkih v nemški GIZ s kazenskimi postopki, ki jih zoper Horvata vodi Slovenija, uradno niso seznanjeni.

V kriminalistični preiskavi leta 2011 so preiskovali tudi del 600 tisoč evrov vrednega javnega naročila za promocijo pomurske regije – prek ljubljanske agencije Pristop, kjer je bil zaposlen Hakl, podelil podjetju Frontal, ki mu je pomagalo pri kandidaturi za poslanca leta 2008. Slednje je bil samo eden izmed očitkov, v pomurskem koncu so Horvatova dejanja označevali z bistveno “težjimi” besedami, kot so “rop desetletja, rop stoletja” in podobno.

Polaniči prekmurski kralji
Ne samo Horvat, ki se je tako vpisal med pomurske in prekmurske bogataške barone, v to druščino spadajo še Polaniči in Blaž Miklavčič, nekdanji predsednik uprave krovne družbe skupine podjetij Panvita KG Rakičan, ki je prešlo v roke Polaničev. Slednji lastniško obvladujejo številna podjetja, kot so Skupina Panvita (znotraj tega tudi Panvita MIR), Splošno gradbeno podjetje SGP Pomgrad iz Murske Sobote, Cestno podjetje Murska Sobota, Geoprojekt, Imo-Real, Imo-Rent in 3R inženiring.

Nekatera podjetja so Polaniči nato preimenovali in imajo danes drugačen naziv. Z dobrimi političnimi zvezami, predvsem v SD in z Židanom, so dobili še Kmetijsko gospodarstvo (KG) Rakičan in Mestno industrijo Radgona (danes Panvita MIR).

Premoženje družine Polanič so v Financah že leta 2011 ocenili na 42 milijonov evrov, nato kot 26. najbogatejšega Slovenca, imenujejo jih tudi kralji Prekmurja, ki “bogatijo z agencijskimi delavci”, redno zaposlenih v svojih družbah pa imajo vse manj.

Vida Kocjan