Na dogajanja okrog TEŠ 6 in nekatera pričanja na sejah parlamentarne preiskovalne komisije o gradnji TEŠ 6 se je odzval nekdanji minister za gospodarstvo, mag. Andrej Vizjak. Njegov odziv, z vstavljenimi uredniškimi mednaslovi in uredniškim naslovom, objavljamo v celoti.
Spremljanje zaslišanj akterjev razvpite afere, povezane s šestim blokom Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6), me je spodbudilo, da opozorim na nesprejemljivo prakso, povezano s tem projektom, predvsem iz razloga, da odgovorni odgovarjajo in se takšne prakse v prihodnje ne ponovijo (2. tir Divača – Koper).
Dva vidika glede TEŠ 6
Najprej velja opozoriti na dva vidika te doslej največje posamične naložbe v samostojni Sloveniji. Prvi vidik predstavlja pomen te investicije za varno in zanesljivo oskrbo Slovenije z električno energijo s ciljem samooskrbe naše države. Projekt je bil v letu 2006 po večletnih pripravah in glede na takrat znane razmere prepoznan kot koristen ter zato uvrščen v vladno Resolucijo nacionalnih razvojnih projektov. TEŠ 6 je namreč nadomeščal okoljsko sporne in neučinkovite proizvodne vire s sodobnim blokom, ki je uporabljal domač, velenjski lignit. Projekt je imel tudi pomembno socialno komponento z vidika ohranjanja delovnih mest v Šaleški dolini. Prve ocene investicije v letu 2006 so tudi nakazovale ekonomsko vzdržnost in upravičenost projekta glede na takrat znano vrednost investicije v povezavi z rastočo porabo električne energije v širši regiji in takratnimi ter napovedanimi cenami električne energije.
Drugi vidik TEŠ 6 predstavljata izvedba in vodenje tega projekta, kar je v začetku predstavljalo trmasto vztrajanje na čim prejšnji izvedbi, kljub pomembnim spremembam, ki jih je prinesla globoka gospodarska in finančna kriza konec leta 2008. Takrat smo nekateri opozarjali, da so se razmere zaradi nastopa krize drastično spremenile, saj so se borzne cene električne energije praktično prepolovile, medtem ko so bile cene opreme, zaradi enormnega povpraševanja v času gospodarske rasti pred tem, najvišje v zgodovini. Oboje je povzročilo, da projekt v teh pogojih ni bil več ekonomičen, zato je bilo smiselno ponovno razmisliti o nadaljevanju. Takrat je še bil čas za to, kasneje žal ne več. Škoda bi bila minimalna, če bi sploh bila. Tudi številna podjetja doma in v tujini so takrat ponovno premislila o svojih načrtih in jih prilagodila nastopu krize. Trmasto vztrajanje, zlasti takrat vladajočih politikov iz Šaleške doline (Bojan Kontič, Srečko Meh) in takratnega vodstva TEŠ in HSE (Uroš Rotnik in Borut Meh) s sindikati (Branko Sevčnikar) na čelu, ki je bilo “argumentirano” z zavajanji (cena premoga, vrednost investicije …), prirejanjem številk (izračuni ekonomske upravičenosti …) in različnimi pritiski, je privedlo do zdajšnjega stanja, ko je TEŠ 6 vzorčen primer slabo vodenega projekta, ki se je gradil za vsako ceno. Tudi danes, ko se kriza poslavlja, ko imamo gospodarsko rast, so borzne cene električne energije na zelo nizkih ravneh in nič ne kaže, da bodo v prihodnje bistveno višje. Povprečna prodajna cena obeh slovenskih energetskih stebrov za letošnje leto je okoli 38 EUR/MWh, pri čemer je po 6. novelaciji investicijskega programa (NIP 6) za TEŠ 6 lastna cena 62 EUR/MWh. To pomeni, da TEŠ 6 ustvarja letno okoli 50 milijonov EUR izgube. To izgubo v glavnem krijejo Dravske elektrarne Maribor, ki s svojo zelo nizko lastno ceno delno kompenzirajo finančno vrzel znotraj Holdinga Slovenske elektrarne (HSE). Posledično so ustavljene skoraj vse investicije znotraj HSE, zlasti na področju obnovljivih virov, po svoje pa je zanimivo spremljati strpnost štajerske prestolnice, ko tam ustvarjen denar prek Ljubljane odteka v Šaleško dolino.
Zavajanja Kontiča pri primerjavah TEŠ 6 in gradnje HE Brežice
Zavajanja in laži, povezana z TEŠ 6, pa se še kar nadaljujejo. Izpostavljam primer pričanja zdajšnjega župana Velenja, Bojana Kontiča, pred parlamentarno preiskovalno komisijo. Župan si je z zavajanji prizadeval »argumentirati« ekonomsko vzdržnost TEŠ 6 in ga je primerjal z gradnjo hidroelektrarne (HE) Brežice, ki predstavlja četrto HE na spodnji Savi. Obe investiciji je primerjal po investicijski vrednosti glede na instalirano moč oziroma pričakovano letno proizvodnjo električne energije. Zaključil je, da bi bila lahko vrednost TEŠ 6 tudi nekajkrat višja in utemeljeval, da investicijska vrednost 1,44 milijarde EUR za TEŠ 6 niti ni visoka. Poslušalec zaslišanja je lahko dobil vtis, da je z višino naložbe v TEŠ 6 glede na primerjavo s HE Brežice vse v redu. Takšna primerjava seveda pomeni prvovrstno zavajanje, saj župan ni primerjal tudi ostalih stroškov, povezanih s proizvodnjo električne energije iz TEŠ 6 in HE Brežice ter drugih pozitivnih učinkov gradnje HE Brežice (protipoplavna zaščita in podobno). »Pozabil« je povedati, da TEŠ 6, poleg visoke investicijske vrednosti, spremljajo tudi visoki stroški energenta (velenjski lignit), visoki obratovalni stroški (stroški dela …) v TEŠ 6 in da je torej lastna cena po NIP6 proizvedene električne energije 62 EUR/MWh. Pozabil je povedati, da so omenjeni stroški pri HE Brežice v primerjavi s TEŠ 6 neznatni in da je lastna cena verige HE na spodnji Savi, kamor sodi tudi HE Brežice, približno 30 EUR/MWh, torej za polovico nižja od TEŠ 6, pri čemer sta v tej ceni vključena še 14-odstotna koncesnina in vodno povračilo, kar gre neposredno državi in občinam. Ekonomska upravičenost energetskih projektov je odvisna od razlike med tržno ceno električne energije in lastno ceno proizvodnega objekta, zato ni težko sklepati, da TEŠ 6 zdaj ustvarja visoko izgubo, veriga HE na spodnji Savi pa dobiček.
Pokrivali bomo zablode omenjenih vplivnežev iz Šaleške doline iz lastnih žepov
Ob projektu gradnje HE na spodnji Savi velja izpostaviti tudi druge ugodne učinke projekta. Brez te naložbe Slovenija ne more doseči zavezujočih ciljev glede deleža obnovljivih virov v končni porabi električne energije, za kar so zadolžene visoke kazni. Sočasno z gradnjo energetskega dela se izvajajo tudi infrastrukturne ureditve oziroma protipoplavna zaščita Posavja pred poplavami, in sicer zaščita vseh naselij ob Savi ter pritokih pred 100-letnimi vodami in kmetijskih površin pred 20-letnimi vodami. Stabilizirajo se nivoji podtalnice, kar predstavlja, skupaj z možnostjo namakanja, priložnost za razvoj kmetijstva, hkrati pa se bogatijo zaloge podzemne vode. Pri gradnji HE sodelujejo pretežno domača podjetja, kar prispeva k letnemu 0,3-odstotnemu prirastku gospodarske rasti v Sloveniji. Gradnja infrastrukturnega dela HE na spodnji Savi, ki ga financira država iz proračunskih virov, je za državo tudi dobra finančna naložba, ker se ti vložki v obdobju podeljene koncesije nekajkrat povrnejo skozi koncesijske dajatve, vodna povračila in drugih dajatev. Državi tudi več nitreba skrbeti za urejanje Save na območju spodnje Save, kar je po izgradnji obveznost koncesionarja.
Davek na TEŠ 6 ali “Rotnikov davek”
Kaj bomo iz zgodbe TEŠ 6 dobili davkoplačevalci? Odgovor je razmeroma preprost. Pokrili bomo zablode omenjenih vplivnežev iz Šaleške doline iz lastnih žepov. Posledice napak posameznikov, ki so tako vplivni, da jih nihče, tudi predsednik vlade, ne more ustaviti, se žal porazdelijo na vse davkoplačevalce. Kako sicer razumeti najnovejši predlog ministrstva za infrastrukturo, da se na vseh položnicah uvede novi prispevek (za prednostno dispečiranje ali za CRM-mehanizem) v višini okrog 20 EUR/leto za vsakega povprečnega odjemalca električne energije, ki bi ga lahko imenovali tudi davek na TEŠ 6 ali pa “Rotnikov davek”.
Župan Bojan Kontič tudi nenehno izpostavlja, da so posavske občine prejemnice posebnega nadomestila za omejeno rabo prostora zaradi bližine jedrskega objekta, kar počne z namenom, da bi utemeljil podobno nadomestilo tudi za Šaleško dolino. Predlagam, da Kontič poišče tehtne argumente za upravičenost do nadomestila zaradi TEŠ 6 in Premogovnika Velenje, česar pa žal očitno ne zna, zato se ob pomanjkanju argumentov nenehno spotika ob uspešnejše Posavce.
Iz pričanj župana Kontiča in Srečka Meha pred preiskovalno komisijo žal ni opaznega napredka pri razmeroma vplivnih ljudeh. Še vedno so v ospredju trmasta vztrajanja o upravičenosti izgubarske investicije in zavajanja. “Upam, da med kreatorji projekta drugega tira Divača – Koper ni podobnih ljudi, da se bo trezno premislilo o nadaljnjih korakih, saj si nihče ne želi ponovitve TEŠ 6, ki ga bomo očitno odplačevali vsi državljani Slovenije še dolga leta,” zaključije svoj odziv mag. Andrej Vizjak, nekdanji minister za gospodarstvo v RS.
M. P.