“Bolj kot roka bolijo dejstva. #policija #mafija”

Namesto tedenskega pregleda dogajanja na Twitterju objavljam komentar in vtise fizičnega napada name ob četrtkovem shodu Odbora 2014 pred Vrhovnim sodiščem RS (!). Modrice in oteklina, kot piše tudi v zdravniškem izvidu, so tretji dan še vedno prisotne, kar pomeni, da je imel napadalec zares (!) močan prijem.

A bolj kot roka, bolijo dejstva, ki so se pokazala ob tem. Verjemite mi, da me tako ‘rdeči džihadisti’, kot so se sami poimenovali, kot policisti, ki naj bi varovali dogodek, zelo dobro poznajo in vedo, da sem novinarka (Demokracije). Pa tudi, če me ne bi. Namesto mene bi lahko ‘rdečezvezdnike’ fotografiral kakšen naključni mimoidoči, kar se pogosto dogaja. Večkrat sem jih namreč videla fotografirati tako vztrajnike kot maškare na drugi strani ceste. Njim se ni bilo treba identificirati in umakniti. In na sebi niso imeli napisa ‘press’ ali pa novinarskih izkaznic. Umakniti sem se morala jaz, Petra Janša, novinarka Demokracije. Ker ne, da sem za komunistično mafijski režim drugorazredna, za njih ne obstajam oziroma ne bi smela obstajati.

Zato tudi režimsko Društvo novinarjev Slovenije molči. Za njih obstajam le takrat, ko me je treba obsoditi na nekakšnem režimskem ‘častnem’ razsodišču. Molčijo tudi vsi režimski novinarji. Zgovorno. To je prvo dejstvo, ki boli bolj od modric.

Drugo dejstvo, ki boli, pa je, da so prisotni policisti videli, da se eden izmed ‘rdečih džihadistov’ pripravlja na fizični napad name, kar je razvidno tudi s fotografije. Stali so namreč tik ob njih in so videli, da je napadalec odložil transparent, ki ga je držal še z nekom, a ga pri dejanju niso ustavili. Dopustili so, da me je fizično napadel. Koga policija zares ščiti? Mene v tem primeru zagotovo ni. Še več, po fizičnem napadu (kar je zapisano tudi v uradnem predlogu za pregon), me je eden od policistov popisal kot največjo kriminalko. Kaj pa je poslanstvo novinarja, če ne fotografiranje in poročanje? Sprašujem se, kaj bi bilo, če bi napadalec imel s seboj tudi kakšno hladno orožje (nož, boksar …) in ga uporabil? Bi name spustili še policijskega psa, če bi ga pripeljali s seboj?

In še tretje dejstvo, ki boli bolj kot desna roka, s katero pišem. Policist, ki je podpisan pod predlog za pregon (za zdaj še neznanega napadalca, ker se po zakonu varuje osebne podatke storilcev), me je ob koncu pričanja še opozoril, da sem naredila prekršek. ‘Kakšen’, sem ga vprašala. ‘Šli ste čez cesto, kjer ni prehoda za pešce.’ ‘Bom dobila kazen’, sem ga še v šoku od napada in neposredovanja policije vprašala. ‘Ne. To je za zdaj opozorilo,’ mi sarkastično odgovori. Si lahko predstavljate moj izraz na obrazu?
Mimogrede, dva policista sta po shodu Odbora 2014 pristopila do mene in me spraševala o mojih nadaljnjih postopkih. Zanimivo. Predlog predloga pregona je tako podan na tožilstvo. Ali bo slednje ukrepalo in sprožilo kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja lahkih telesnih poškodb? Ali bo predlog zavrnilo in ga kaznovalo le s 250 evri zaradi kršenja javnega reda in miru?

HVALA!

Ob tej priložnosti se res iz srca zahvaljujem VSEM, posebej vsem novinarjem in novinarskim hišam ter novinarskemu Združenju novinarjev in publicistov (ZNP), za vso izraženo podporo, lepe misli ter obsodbo dogodka.

Pozdrav pa tudi raznim kekom, ki na Twitterju opravičujejo modrice na roki in vsa dejstva kot je npr. neposredovanje policije.

In tako, kot sem vprašala policista na Policijski postaji Ljubljana – Center, če ima otroke, sprašujem tudi vas. “Lahko vas je strah za njih, da živimo v takšni državi,” sem odgovorila njemu in tudi vam, ki berete ta zapis.

Petra Janša