Branimir Štrukelj je v javnosti poznan po tem, da je skupaj s Semoličem in nekaterimi drugimi sindikati do sedaj onemogočil praktično vse poskuse resne reforme javnega sektorja, ki so jih prejšnje vlade, vključno s Pahorjevo in Janševo, predlagale zaradi negotovih gospodarskih razmer.
Štrukelj se je v svoji želji po čim večjem zaslužku na račun delavcev popolnoma izneveril osnovnemu poslanstvu sindikatov, ki bi moralo biti v varovanju delavskih pravic in izboljšanju pogojev dela. Ob mastni plači več kot 5.000 evrov mesečno in celi vrsti honorarnih dodatkov je ob Semoliču eden najbolje plačanih sindikalnih funkcionarjev. Štrukelj s svojim oviranjem pravične ureditve države v resnici ni cehovski funkcionar, ampak politični aktivist stranke TRS, ki spada k ZL in se sklicuje na delavstvo. Zato še bolj čudi, da je brez sočutja do delavcev in v večini primerov ravna v popolnem nasprotju z resničnimi potrebami delavcev.
Sindikati bi morali biti glavni zagovorniki družinskega življenja, Štrukelj pa podpira homoseksualni aktivizem in uvajanje teorije spola v šole in vrtce
Branimir Štrukelj je v javnosti znan tudi kot podpornik homoseksualnega lobija in zagovornik uvajanja teorije spola v šolski prostor, kar smo z družinskim referendumom decembra 2015 z veliko večino zavrnili. Štrukelj se je pri vprašanju družinskega zakonika že leta 2012 obrnil proti Krekovemu razumevanju sindikalnega zavzemanja za človeka, ki mora delavca gledati kot celovito osebo in spoštovati tudi njegovo družinsko vlogo. Štrukelj je to popolnoma prezrl in se postavil na drugo stran, na stran homo-lezbičnega-bi-trans-queer-seksualnega lobija, ki družine ne spoštuje. V javnosti pa je svoje hlapčevsko početje, ki je v nasprotju s spoštovanjem družinske vloge delavcev, opravičeval s tem, da omogočanje homoseksualnih in lezbičnih posvojitev otrok prinaša večje spoštovanje človekovih pravic.
Njegovo pajdašenje z nasprotniki pravice otroka do mame in očeta se je še bolj razkrilo, ko je glavni odbor Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ), ki ga vodi Štrukelj, januarja 2015 ustanovil “Odbor za enakost SVIZ Slovenije”. Temeljno poslanstvo “Odbora za enakost SVIZ Slovenije” bi naj bilo opozarjanje na pojavljanje neenakosti po spolu, dosledno spoštovanje pravic žensk in politike enakih spolov ter zagovarjanje enakosti kot temeljne vrednote, vendar so strokovno zveneče besede le krinka za vsiljevanje teorije spola in vdor homoseksualnega aktivizma v šolski prostor.
Kdo zagovarja posvojitve otrok bogatim homoseksualcem in lezbijkam?
Dr. Mirjana Ule, socialna psihologinja in redna profesorica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, Melani Cetrih, ravnateljica Gimnazije Ptuj, dr. Roman Kuhar, redni profesor na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in Matjaž Konvalinka, izredni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Našteti so prekaljeni homoseksualni aktivisti, ki so v času družinskega referenduma decembra 2015 javno zagovarjali posvojitve otrok bogatim homoseksualcem in lezbijkam.
Resen sindikat bi se namesto propagiranja škodljive ideologije lahko zavzel za spoštovanje slovenskega jezika na univerzah, uravnoteženo zastopanost moških in žensk v šolstvu in socialnem varstvu ter dela proste nedelje. Odbor za enakost bi lahko podprl mlade učiteljice za zgodnje odločanje za družinsko življenje in otroke ter namesto spodkopavanja narodovih temeljev pripomogel k splošnemu blagru in omiki.
Franci Donko