V petek dopoldne sem se peš namenil pred Leonišče na Šlajmerjevi, da bi se pridružil molitveni podpori borcev za pravice nerojenih otrok. Na Mačkovi sem se izognil stojnici in skoraj zaletel v dekle, ki je stopilo proti meni, da bi me povabila k podpisu pobude. Kljub hitenju mi ni preostalo drugega, kot da sem se za hip ustavil in prisluhnil, za kaj gre. Slišal sem lepo zveneče besede o regresu za vse upokojence, pa o rednem usklajevanju pokojnin. Pomislil sem, da Erjavec že pričenja svojo kampanjo za nov mandat rešitelja naivnih upokojencev, a sem kmalu ugotovil, da je nova rešiteljica upokojencev Alenka Bratušek. Prijazno vabilo k oddaji podpisa sem zavrnil z odgovorom, da premalo vem o pobudi. No, sedaj vem dovolj, da zapišem, kam pes taco moli.
Stranka Zavezništvo, ki jo v DZ predstavljata dve poslanki, je od petka zjutraj, ko sem naletel na njihovo stojnico, pred upravnimi enotami zbirala podpise državljanov v podporo predlogu zakona za redno usklajevanje pokojnin in izplačilo regresa vsem upokojencem. Predlog je Alenka Bratušek v parlamentarni postopek v kratkem času vložila že drugič. Gre za t. i. sistemskim zakon ZPIZ 2, ki predlaga redno usklajevanje pokojnin in izplačilo regresa vsem upokojencem, 390 evrov za upokojence, ki imajo pokojnine nižje od 431 evrov, in izplačilo 250 evrov letnega dodatka za vse ostale. Alenka Bratušek je v izjavi ob zbiranju podpisov spomnila, da sta prvič vloženemu predlogu novele zakona nasprotovali vladni SMC in DeSUS. Gospa je očitno zelo blizu političnega dna.
S podpisi državljanov ustvarja videz zavzemanja za upokojence in pritiska na DeSUS, da bodo v slednjem zakon tokrat vendarle podprli in delček svoje volilne pogače namenili še Alenki Bratušek, bankrotirani premierki, ki se zaveda, da obupno potrebuje teme, s katerimi se ji bo uspelo prebiti v parlament. Ideološka tema o nesramno bogati Cerkvi, ki naj se odpove vračilu krivično odvzetega, ter strašenje z nekakšnim referendumom o tem po vladni zavrnitvi očitno ni dovolj donosna tema. Za politično preživetje Alenka Bratušek podobno kot Karl Erjavec stavi torej na “vrabčka v roki”, na še vedno dovolj veliko množico starejših, prestrašenih upokojencev, ki verjamejo, da jim lahko penzije “zrihtajo” le Erjavec, Bratuškova in podobni. Kot nekdanja premierka in strokovnjakinja za praznjenje proračuna seveda ve, da se za politično preživetje “naših” denar vedno najde.
O tem, da bo treba po novem k izračunu za regres dodati še pokojnine iz tujine, pa Alenka Bratušek seveda previdno molči. Če bi bilo njeno zavzemanje za blagor upokojencev vsaj malo iskreno, bi se pridružila pobudi Metke Zevnik iz Glasa za otroke in družine ter Združenja starih staršev Slovenije, da bi družba bolj spoštovala vlogo in vzgojno poslanstvo starih staršev, ki so za Bratuškovo in Erjavca le “upokojenci”, ki jima koristijo za politično kariero in omogočajo še nadaljnje brezdelno posedanje v parlamentu. Tisti, ki upokojence zares spoštujejo, pa jih vidijo predvsem kot babice in dedke, ki jih je potrebno tudi uradno prišteti med člane razširjene družine, da bodo lahko poskrbeli za svoje vnuke, do katerih nimajo sedaj očitno nobenih pravic, kakor je pokazal primer koroških dečkov.
Bratuškova in Erjavec sta žal glasna le takrat, ko slišita žvenketanje cekinov upokojencev, ko pa je treba za konkretnega človeka kaj storiti in se postaviti na stran izigrane babice in dedka koroških dečkov, pa se skrijeta v mišjo luknjo. Solidarnost slovenskih babic in dedkov, ki bodo volili tiste, ki se zanje resnično zavzemajo, pa bo poskrbela, da tam tudi ostaneta.
Franci Donko