Bridka usoda Tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom

Foto: STA

O veličastnem uporu Primorcev proti fašističnemu nasilju je bila napisana že skladovnica knjig. V njem so sodelovali primorski čedrmaci, ki so se organizirali v tajno organizacijo Zbor svečenikov sv. Pavla. Pa uporniške organizacije kot sta bili Borba na Tržaškem in Organizacija na Goriškem. Nato so se leta 1927 na Nanosu, tej sveti gori Primorske, zbrali predstavniki razpuščenih mladinskih, športnih, dijaških, kulturnih in drugih društev ter se povezali v skupno protifašistični gibanje TIGR (Trst-Istra-Gorica-Reka), ki se je ob podpori ljudstva hitro razširilo po vsej Primorski in bi naj štelo okrog 3000 članov.

Kakšno je bilo tedaj ozračje med primorsko mladino, zlasti izobraženci, tudi tistimi v emigraciji, nam je nazorno prikazal pisatelj Bogomir Magajna v svojih spominih na skupno življenje primorskih študentov v Ljubljani, ko je zapisal: “Pili in peli smo včasih tam pri Košaku/in govorili o pesmih na vsakem koraku,/dučeja kleli smo na vso moč,/nad Evropo razbiti hoteli smo noč./Bežale so misli na vse oceane,/a vračale vedno se v sredo Ljubljane,/še bolj, na morje, na Kras./Glasno je bolečina zavpila iz nas./Kozarec je treščil ob tla Kosovel,/s pestjo udaril po mizi, zaklel:/Pereat, pereat (umri, umri) življenja tiran,/iz nas samih naj vstane upora orkan!/A hip nato je sklonil glavo, kot bi spal in/v nemi grozi šepetajo bori, je zašepetal.”

TIGR se je povezal z zahodnimi obveščevalnimi službami, zlasti angleškimi, in z jugoslovansko Orjuno, od koder si je pač lahko obetal pomoč v orožju, razstrelivu in drugače. V najbolj mračnih letih je kot prvi v Evropi napovedal boj proti fašizmu pod svojo parolo “Smrt fašizmu – Svoboda narodu”, ki so jo potem povzele tudi druge evropske protifašistične organizacije, vključno z NOB. Po podatkih iz knjige Tatjane Rejec “Partija in Tigrovci” (Slovenska matica, Ljubljana 2006) izvemo, na primer, da so ob napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941 Tigrovci med prvimi organizirali prostovoljno Soško legijo (okrog 2000 mož), ki je krenila v pomoč kraljevi vojski, a naj bi jo v Slunju (Bosni) ustaši ustavili in vrnili nazaj. Uprli so se celo otroci, najstniki, ki so se komaj odlepili od materinega mleka, in ustanovili svojo tajno uporniško organizacijo Črni bratje.

Bridka usoda Tigrovcev in drugih primorskih domoljubov med vojno in po njej
Kljub veličastni zgodbi primorskega protifašističnega uporništva je TIGR in druge primorske domoljube med vojno in po njej dočakala bridka usoda, o čemer pa se dolgega pol stoletja ni smelo govoriti. Komunistično vodstvo NOB je namreč TIGR, kljub njegovemu s krvjo izpričanemu domoljubju, obravnavalo kot politično nazadnjaško, meščansko teroristično organizacijo in v njegovem vodstvu videlo agente tujih, imperialističnih obveščevalnih služb. In to, kot bomo videli v nadaljevanju, še dolga desetletja po končani vojni. Zato tudi TIGR-a ni povabilo v NOB, pač pa je posameznike sprejemalo, organizacijo pa uničilo, med ostalim tudi z zahrbtnimi likvidacijami vodilnih Tigrovcev.

Vendar je bilo po osamosvojitvi Slovenije spomladi 1994 ustanovljeno Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske (v nadaljevanju “društvo”), ki se pod taktirko njegovih ustanoviteljev (Karlo Kocjančič, Ciril Pelicon, Nadja Maganja, Evstahij Pregelj idr.) ni omejilo zgolj na odkrivanje junaške tigrovske zgodbe pod fašizmom, ampak je začelo pogumno iskati tudi po zamolčani bridki usodi Tigrovcev med vojno in po njej. In to kljub pritiskom in protestom partije, borčevske organizacije ter njunih članov, ki so množično vstopili v društvo, kar je v društvu že zgodaj ustvarjalo konfliktne situacije. Društvo je v prvem desetletju obstoja postavilo na desetine pomnikov Tigrovcem in drugim primorskim domoljubom, na katere je prejšnji režim “pozabil”. Izdanih je bil ducat novih knjižnih del.

Janša se je kot prvi slovenski državnik primerno poklonil TIGR-u
S sprejetjem posebnega zakona v Državnem zboru RS je bil status Tigrovcev izenačen z borčevskim. Na društveno pobudo je zrasel spomenik – muzej na Velikem Cerju. Ustanovljeno je bilo glasilo Primorski Rodoljub in podobno. TIGR se je tako prvič iztrgal s partijske verige in se pridružil novoustanovljenemu društvu in vsem tistim, ki so sprožili pravo tigrovsko pomlad, kot na primer zgodovinarjem, pisateljem in drugim piscem, ki so tudi zaorali v prikrita dejstva o bridki usodi TIGR-a in primorskih domoljubov pod komunizmom (dr. Milica Kacin Wohinc, Alojz Zidar, dr. Miroslava Cenčič, Borut Rutar idr.). Pridružil se jim je tudi Janez Janša leta 2005 na Mali gori in se v odmevnem govoru kot prvi slovenski državnik primerno poklonil TIGR-u in mu priznal zgodovinsko mesto, ki mu pripada. Pisatelj Boris Pahor je ob tej priložnosti dejal, “da si je takšno izjavo predsednika slovenske vlade dolgo želel”. Tudi Spomenka Hribar je menila (Delo, 21. 5. 2005), da je “Janša počastil TIGR, kot si zasluži, torej kot čisto uporništvo, predpartizanstvo”, ter se je strinjala z Janševo tezo, “da je TIGR tisto, kar bi bilo partizanstvo brez komunistične prevlade slovenskega upora zoper okupatorja”.

Foto: STA

Udba imela polne sezname Tigrovcev
Iz že navedene knjige Tatjane Rejec smo na primer izvedeli, da je šlo pri zagonetni medvojni smrti treh vodilnih tigrovcev (Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika) za zahrbtno likvidacijo s strani Udbe. Rejčeva je še ugotovila, da so bili arhivi Udbe polni seznamov Tigrovcev, ki so jih še v povojnem času zasliševali. Samo na Bistriškem in Goriškem naj bi jih bilo v enem samem poletju zaslišanih okrog 100. Še posebej je Udba mrcvarila njenega soproga Alberta Rejca, enega od ustanoviteljev TIGR-a ter njegovega političnega in organizacijskega vodjo, ga neprestano zasliševala in vlekla po zaporih, mu do smrti (1976) prepovedovala, da bi v javnosti ali medijih karkoli govoril ali pisal o Tigru. V arhivih je odkrila celo načrt njegove likvidacije, ki pa na srečo ni bil uresničen.

Rejčeva v svoji knjigi ugotavlja, da so vidnejši Tigrovci, zlasti intelektualci, takoj po vojni večkrat postavljali zahteve po preučitvi zgodovine TIGR-a, po njegovi rehabilitaciji in ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije, a je te zahteve vodstvo partije surovo zavračalo. Ena takšnih pobud je bila obravnavana tudi na seji CK, ZKS, 13. 6. 1958 (Primorski Rodoljub, št. 5/2001), na kateri so še skoraj poldrugo desetletje po končani vojni izrekali o TIGR-u naslednje uničujoče ocene: “Tigr ni bilo napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje” (Mitja Ribičič). Pa “da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja, imperialistična obveščevalna akcija” (Boris Kraigher) in “da naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava” (Ivan Maček).

Foto: Nova24TV

Tudi na spomenikih padlim Tigrovcem, vključno z Bazovico, tem tigrovskim svetiščem, ni bilo sledu o TIGR-u, z izjemo spominske plošče Albertu Rejcu, postavljene v Tolminu šele leta 1985. In Maksa Rejca je povrhu vsega odvetniška zbornica leta 1968 v avli sodne palače v Ljubljani, vede ali nevede, dodala na spominsko ploščo med svoje člane, žrtve fašizma, ter je bila tako s to lažjo onečaščena hiša, ki naj bi bila svetišče resnice in pravice. Celo Ciril Pelicon, dolgoletni predsednik koprske borčevske organizacije, je v intervjuju za Svobodno misel (14. 9. 2007) pri opisovanju posebno težkih trenutkov v svojem življenju navedel med drugim bridko dejstvo, da so mu “po vojni hladno ustrelili brata, in to zgolj zato, ker je bil Tigrovec”. Tudi uradna različica o zagonetni smrti  Janka Premrla Vojka, ki bi naj bil ob nekem spopadu z Italijani ustreljen v hrbet s strani nekega soborca, da bi se s tem polastil nagrade, ki so jo fašisti razpisali na Vojkovo glavo, slabo drži vodo. Pisatelj Boris Pahor je, na primer, v knjigi “Glas zaliva” prenesel izjavo osebe, ki je bila priča pogovoru, v katerem se je nek partizan pohvalil, kako da so končno “pospravili Janka Premrla”. Tudi akademik in pisatelj Saša Vuga je ob nekem tigrovskem slavju ob vznemirjenju množice javno vprašal, kdaj bomo zvedeli resnico o smrti Janka Premrla Vojka, in pri tem bridko pripomnil, da ni bilo morda za komuniste preveč, da so borci Vojkove čete zvečer molili rožni venec.

Rejčeva je v Delu (8. 8. 2015) opozorila tudi na tragično usodo Zorka Ščuka, enega od vodilnih Tigrovcev, za katerega je njegova hči ugotovila v arhivih MNZ, da ga je maja 1945 Udba ugrabila v Trstu in ga nato likvidirala. Jolka Milič je v Primorskem dnevniku (7. 9. 2009) opisala žalostno usodo znanega Tigrovca Vladimirja Mankoča, ki je po vojni, v času kominforma, padel v mline Udbe in končal na Golem otoku s posledicami, ki so ga spravile v grob že pri 43 letih. Posebej zgovorna je tudi nedavno tega  razkrinkana uradna laž, da naj bi namreč Tigrovce na Mali gori leta 1941 izdal neki nesrečni vaški revež, kar je potem končalo s smrtjo vojaškega vodje TIGR-a Danila Zelena. V resnici pa jih je izdal komunist Filip Tekavec.

Foto: STA

Iz časopisa Slovenec (24. 4. 1995) smo lahko izvedeli, da je Udba 14. 9. 1947 v bližini Kobarida ugrabila domoljuba dr. Andreja Uršiča, urednika Demokracije, glasila stranke Slovenska demokratska zveza iz Trsta, in ga likvidirala. Za njim pa še Ferda Kalina, podpredsednika navedene stranke. Zamejski tednik Novi glas (20. 10. 2016) pa je nedavno tega poročal o novi knjigi tržaškega novinarja Martina Breclja “Anatomija nekega zločina” (Mladika, Trst, 2016) ki je v zvezi z umorom velikega domoljuba, književnika in politika dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič in njunega znanca dr. Draga Zajca v ulici Rossetti v Trstu marca 1944 pokazal s prstom na Varnostno-obveščevalno službo NOB, in s tem postavil na glavo dosedanjo uradno trditev, da je bil zločin delo protikomunistične strani. Vuk kot  ugleden krščansko-socialni intelektualec bi se naj namreč v času umora z ženo odpravljal v partizane, nad čemer pa bi naj vodstvo NOB ne bilo navdušeno, saj bi si naj ne želeli novega vplivnega potencialnega nasprotnika revolucije v svojih vrstah.

Ob odkritju spominske plošče dr. Uršiču leta 2001 je završalo med ljudmi, ko je pisatelj in akademik Saša Vuga kot slavnostni govornik vzkliknil v množico (Delo, 14. 10. 2001): “Gospodje, ki me morda sedaj poslušate, povejte, kje je njegov grob. Spovejte se in lažje vam bo.” Na proslavi ob 50. obletnici osvoboditve v Gorici leta 1995 je Vuga prav tako pred veliko množico izrekel tudi naslednje pretresljive besede (Slovenec, 15. 7. 1995): “Na tem slavnostnem zboru med nami tu niso samo preživeli Tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta primorskih trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. In čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe, ali kot zravnani čuvarji dragocene dediščine … Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub temu pa so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB namreč, prip. avt.) ni bilo treba iztrebljati. Če se naj politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo Tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko tigrovec, tudi danes.” Takšna so bila društvena srečanja v prvem desetletju njegovega obstoja, polna sproščenega vznemirjenja, poguma, iskanja resnice, kot je tudi sicer bila to slovenska politična pomlad.

Milan Gregorič