Na Kongresnem trgu v Ljubljani bomo dobili nov spomenik, ki naj bi v svoji socialistični “lepoti” med seboj spravil dva pola razbitega naroda. V resnici gre za fatamorgano levice, ki bi rada naredila križ čez svoje umazano perilo. Kipi zločincem (Titu, Mačku, Kardelju, Kidriču) bodo stali še naprej, še vedno bomo imeli Titove trge in ulice, še vedno se bodo oboževalci zločinskega totalitarnega režima zbirali v Dražgošah in praznovali lažno zmago, ki je nikoli ni bilo.
Zakaj torej ta spomenik? Čemu služi? Služi kampanji levice, ki bo po parih pregrešno dragih litrih betona (1,2 milijona) ob vsaki omembi povojnih pobojev s prstom kazala na desnico, češ: “Mi smo se spravili, oni pa se nočejo!” Spomenik naj bi simbolno počastil žrtve vseh vojn – ne glede na to, na kateri strani so padle. V resnici pa gre za zakrivanje genocida in medvojnega nasilja s strani partizanov ter za revizionizem nazaj v socializem. Gre za to, da če se revolucionarnega klanja že ne da opravičevati, pa o njem vsaj ne bomo govorili, saj smo baje “spravljeni”.
Česa se bojijo levičarji?
Levičarje je strah predvsem resnice. Na povojni laži socializma namreč stojijo vse njihove politične ideje, politični pedigre in smisel njihovih političnih strank. Od kod bo SD črpal svojo zgodovinsko pravico, če njihove heroje razglasimo za morilce? Kako bo levica upravičila rdečo zvezdo, če jo razglasimo za simbol genocida in razdora naroda? Kako bodo levičarji vse, ki se ne strinjajo z njimi, označevali za domobrance, če se dokaže, da so vaške straže in domobranci nastali zaradi komunističnega terorja in ne zaradi okupatorja?
In s temi pošastmi naj bi se spravili z lažnim spomenikom? Sprava je mogoča le takrat, ko pošasti, ki so razdvojile narod, odgovarjajo za svoja dejanja. Ko se morilce in posiljevalce posmrtno obsodi. Ko se jasno in glasno pove, da je bil komunizem zločinski sistem, ki je na oblast prišel s krvjo nedolžnih ljudi. Sistem, ki je moril iz užitka, ropal iz zavisti in posiljeval iz živalske sle. Ko bo resnica javna, znana in obelodanjena, lahko začnemo govoriti o spravi. Pa ne o spravi med eno ali drugo stranko. Ne o spravi med zagovorniki kriminalnega sistema in nasprotniki kriminalnega sistema. Pač pa o spravi med potomci zločincev in potomci žrtev.
Prava sprava je potrebna, a z veliko mero samorefleksije
Vprašanje pa ostaja, kako si levičarji predstavljajo spravo, če bo v prvi vrsti na otvoritvi spomenika sedel nekdanji šef centralnega komiteja komunistov Milan Kučan. Človek, ki je vedno zagovarjal izkrivljeno zgodovino. Človek, ki je bil proti slovenski osamosvojitvi. Človek, ki načeluje hobotnici, ki iz ozadja upravlja z našo državo. Človek, ki je bil leta na čelu režima, ki ni sposoben iskrenega priznanja lastne kriminalne preteklosti. Človek, ki ni nikoli obžaloval represije in “izginotij” državljanov Jugoslavije.
Vsegliharska retorika bo samo še bolj razdelila narod. Tisti, ki živijo v prepričanju, da je šlo za narodno osvobodilni boj, bodo godli, kako so se spravili, potomci izvensodno pomorjenih pa bodo še naprej zahtevali pravico. A pri današnji slovesnosti bo predvsem v ospredju misel: “Morilcu se je vedno lahko spraviti, če za svoja dejanja nikoli ne dogovarja.” In tako bo danes. Zagovorniki morilskega režima ne bodo nikoli priznali zločinov, žrtvam pa bo vsiljena instant sprava v stilu: “Tu imate kos betona, zdaj nam pa dajte mir!”
A. R.