Cena sprave za levičarje – najdražja betonska bloka v zgodovini brez omembe revolucionarnega nasilja in komunističnega genocida

Ljubljana, Kongresni trg. Spomenik vsem zrtvam vojn in z vojnami povezanim zrtvam.

Na Kongresnem trgu v Ljubljani bomo dobili nov spomenik, ki naj bi v svoji socialistični “lepoti” med seboj spravil dva pola razbitega naroda. V resnici gre za fatamorgano levice, ki bi rada naredila križ čez svoje umazano perilo. Kipi zločincem (Titu, Mačku, Kardelju, Kidriču) bodo stali še naprej, še vedno bomo imeli Titove trge in ulice, še vedno se bodo oboževalci zločinskega totalitarnega režima zbirali v Dražgošah in praznovali lažno zmago, ki je nikoli ni bilo.

Zakaj torej ta spomenik? Čemu služi? Služi kampanji levice, ki bo po parih pregrešno dragih litrih betona (1,2 milijona) ob vsaki omembi povojnih pobojev s prstom kazala na desnico, češ: “Mi smo se spravili, oni pa se nočejo!” Spomenik naj bi simbolno počastil žrtve vseh vojn  ne glede na to, na kateri strani so padle. V resnici pa gre za zakrivanje genocida in medvojnega nasilja s strani partizanov ter za revizionizem nazaj v socializem. Gre za to, da če se revolucionarnega klanja že ne da opravičevati, pa o njem vsaj ne bomo govorili, saj smo baje “spravljeni”.

Česa se bojijo levičarji?
Levičarje je strah predvsem resnice. Na povojni laži socializma namreč stojijo vse njihove politične ideje, politični pedigre in smisel njihovih političnih strank. Od kod bo SD črpal svojo zgodovinsko pravico, če njihove heroje razglasimo za morilce? Kako bo levica upravičila rdečo zvezdo, če jo razglasimo za simbol genocida in razdora naroda? Kako bodo levičarji vse, ki se ne strinjajo z njimi, označevali za domobrance, če se dokaže, da so vaške straže in domobranci nastali zaradi komunističnega terorja in ne zaradi okupatorja?

Odgovor je: težko! Zato je treba postoriti vse, da se zgodovinska resnica, če je že ne morejo prirediti, vsaj utiša. In ta spomenik ni nič drugega kot pokrivanje 50 let zločinov, ki so jih komunisti izvajali nad lastnim narodom. Od pobojev med vojno, ki niso bili nič drugega kot oboroženi roparski napadi, do povojnih pobojev, kjer se je dogajalo organizirano “čiščenje” vseh, ki so bili tako ali drugače nevarni režimu. Od katoliških družin, ki so predstavljale močno narodno zavedno jedro, do meščanske inteligence, ki bi lahko socialistične nebuloze strokovno postavila na laž. Vsi ti so bili podvrženi pregonu, likvidacijam, mučenju  nečloveškemu izživljanju nad sočlovekom. Pod parolo “izdajalcev” so morili nekaj mesecev stare dojenčke in otroke. Pod parolo “svobode” so posiljevali ženske, ljudem zabijali v glavo žeblje (pri živem telesu) in jih dajali iz kože (pri živem telesu). Znani so tudi primeri nekrofilije in kanibalizma.

In s temi pošastmi naj bi se spravili z lažnim spomenikom? Sprava je mogoča le takrat, ko pošasti, ki so razdvojile narod, odgovarjajo za svoja dejanja. Ko se morilce in posiljevalce posmrtno obsodi. Ko se jasno in glasno pove, da je bil komunizem zločinski sistem, ki je na oblast prišel s krvjo nedolžnih ljudi. Sistem, ki je moril iz užitka, ropal iz zavisti in posiljeval iz živalske sle. Ko bo resnica javna, znana in obelodanjena, lahko začnemo govoriti o spravi. Pa ne o spravi med eno ali drugo stranko. Ne o spravi med zagovorniki kriminalnega sistema in nasprotniki kriminalnega sistema. Pač pa o spravi med potomci zločincev in potomci žrtev.

Prava sprava je potrebna, a z veliko mero samorefleksije
Vprašanje pa ostaja, kako si levičarji predstavljajo spravo, če bo v prvi vrsti na otvoritvi spomenika sedel nekdanji šef centralnega komiteja komunistov Milan Kučan. Človek, ki je vedno zagovarjal izkrivljeno zgodovino. Človek, ki je bil proti slovenski osamosvojitvi. Človek, ki načeluje hobotnici, ki iz ozadja upravlja z našo državo. Človek, ki je bil leta na čelu režima, ki ni sposoben iskrenega priznanja lastne kriminalne preteklosti. Človek, ki ni nikoli obžaloval represije in “izginotij” državljanov Jugoslavije.

Kako bomo dosegli spravo, če bo osrednji govornik nekdanji predsednik ZSMS, če se bosta slovesnosti udeležila Miro Cerar, čigar vlada ni realizirala resolucije o totalitarizmih, in Milan Brglez, ki je za povojne poboje dejal, da je to pač naravno pravo? Ob spomeniku se bo zbral celoten vrh zanikovalcev genocida in državljanske vojne. Celoten vrh ljudi, za katere je sprava kot kos kruha. Kupiš (za 1,2 milijona evrov), “poješ” (imaš lepo slovesnost) in si sit (instant sprava!). Brez priznanja izvensodnih pobojev, brez priznanja banditizma, brez priznanja okrutnih zločinov proti človeštvu. Sprava brez priznanja komunističnih zločinov nima smisla.

Vsegliharska retorika bo samo še bolj razdelila narod. Tisti, ki živijo v prepričanju, da je šlo za narodno osvobodilni boj, bodo godli, kako so se spravili, potomci izvensodno pomorjenih pa bodo še naprej zahtevali pravico. A pri današnji slovesnosti bo predvsem v ospredju misel: “Morilcu se je vedno lahko spraviti, če za svoja dejanja nikoli ne dogovarja.” In tako bo danes. Zagovorniki morilskega režima ne bodo nikoli priznali zločinov, žrtvam pa bo vsiljena instant sprava v stilu: “Tu imate kos betona, zdaj nam pa dajte mir!”

A. R.